Jesus Christ Superstar: božanskost v človeški podobi

Sinočnja prva od načrtovanih šestih uprizoritev je v bobnečem grmenju rockovsko obarvanih zvokov dodobra pretresla oder poletnega gledališča Križank.

Zgodbo enega od najbolj znanih muzikalov na svetu, ki je kot rock opera nastal leta 1971 pod peresom pisca besedil Tima Ricea in ustvarjalca glasbe, legendarnega Andrewa Lloyda Webbra, so slovenskemu občinstvu v čustveno nabitem in bravurozno odpetem odrskem komadu predstavili solisti in zboristi londonskega West Enda, poleg newyorškega Broadwaya svetovne meke za ljubitelje te zvrsti teatralne zabave.

Nabor prvovrstnih umetnikov se v dobri dve uri dolgem prepletu faktov s fikcijo sprehodi skozi biblijsko preteklost in se poigra z zadnjimi dnevi življenja Odrešenika, od njegovega prihoda in prihoda njegovih učencev v Jeruzalem do katarzičnega križanja. Junaki brezčasne zgodbe so poimenovani z resničnimi biblijskimi imeni, a so v svojem temelju ustvarjeni okoli značilnosti 20. stoletja. Dramatične dinamike zgodovinskega dela so tako pravzaprav moderne.

Muzikal se ne ubada z vprašanjem o obstoju Jezusa kot Boga. Ne zanima ga, ali so bila številna Jezusova dejanja čudež ali prevara. Tudi to, ali je njegovo posmrtno vstajenje resnično ali ne, je nepomembno. Srčiko pripovedi o superzvezdniku ̶ vsaj v očeh ljudstva – tvori le pristnost (ali zaigranost) čustvenih odnosov med posamezniki. Kozmična drama pokore in odpustkov je zreducirana na preprosto človeško zgodbo o ljubezni in prevari, v katero sta ujeta Jezus in Juda.

Alex Gaumond v vlogi ljubečega, a počasi versko krhajočega se Jezusa in Ian Virgo kot izdajalski Juda sta z izjemno igralsko in pevsko interpretacijo poskrbela, da je korelacija med njunima junakoma čustveno močna, ljubeče-sovražna, predvsem pa pristno človeška in nič kaj nadzemeljska. Virgov čisto zveneč in močan glas je v navideznem glasovnem dvoboju in solo izvedbah nekoliko prednjačil, a mu je Gaumond tesno sledil. Sploh v drugem dejanju, ko se zlomi zaradi nevere in vdanosti v kruto usodo, so visoki toni njegovega rockovskega glasu prišli do polnega izraza in dobesedno omrežili občinstvo.

Izvrstne glasovne (in igralske) sposobnosti sta pokazala še Vas Constanti v vlogi nekoliko norčavega Heroda in Alexander Andreou v vlogi preračunljivo zlobnega Kajfasa. Za pravega mojstra nenadkriljivih vokalnih zmogljivosti pa se je izkazal Kieran Hill kot pravični, a neizprosni Poncij Pilat.

Edini ženski lik, zvesto Jezusovo spremljevalko Marijo Magdaleno, je suvereno in korektno odigrala Portia Emare (obiskovalci festivala se jo lahko spomnijo iz Haira (Lasje), lanskoletne westendovske uspešnice, ki je gostovala v Ljubljani). Kar me je nekoliko zmotilo, je to, da njen sicer močan, res dober vokal nekako ne ustreza liku, ki ga upodablja. Morda najbolj znan komad tega muzikala Ne vem, kako naj ga ljubim ("I Don't Know How to Love Him") bi moral izzveneti nežno, krhko, lirično, skoraj eterično. Njena izvedba je bila premočna, preveč rezka. V Hairu je njen nekoliko jazzy, "smokey" glas prišel bolj do izraza.

Produkcijska vrednost videnega, sicer na zavidljivi ravni, je nekoliko šepala na račun ne prav domišljeno postavljene osvetlitve in lučnega parka, ta je občasno dobesedno bodel v oči in tako oviral spremljanje dogajanja na odru. Kljub nekaterim pomanjkljivostim predstavo odlikujejo dober tempo, čisti prehodi med scenami, nekoliko asketska, a učinkovita scena ter domišljeno izvedeno dejanje križanja na samem koncu.