Je televizija res ubila nogomet?

Sir Alex Ferguson, angleški trenerski megazvezdnik, se je na BBC-ju dokaj konkretno razburil zaradi terminov, ki jih diktirajo televizijske multinacionalke, ki so kupile angleško prvo ligo. Skrbi ga, ker se dogaja, da morajo nogometaši igrati v sredo zvečer v Evropi, potem pa se utrujeni vrnejo domov in igrajo že v soboto za kosilo. Po njegovem zato trpi tudi kakovost igre. Povsem mogoče. Termini se v zadnjem času res spreminjajo, najprej Italijani, zdaj pa tudi Španci določene tekme igrajo ob nedeljah opoldne, ker so TV-analitiki izračunali, da je čas med nedeljskim kosilom idealen za prodajo oglasnega prostora pred, med in po tekmah. Spreminjajo se tudi termini tekem državnih reprezentanc. Zdaj se tekme igrajo ob petkih in torkih, da imajo nogometaši dovolj časa, da se zberejo za tekme državnih prvenstev ob koncih tedna. Toda ali je to res ubijanje nogometa, kot nas straši Ferguson? Ne bi rekel, utrujenost nogometašev ni nič bolj nevarna kot utrujenost fizičnih delavcev, ki ne zaslužijo niti približno toliko kot Manchestrovi nogometaši. Kar pa zadeva termine, naj spomnim, da so recimo še pred tridesetimi leti tekme v slovenski ligi igrali tudi ob nedeljah ob pol enajstih, da so gledalci, ki so prišli od maše, še nekaj spili v klubskem bifeju in jo potem mahnili domov na nedeljsko kosilo in "čestitke". Tržna niša pač. Skratka, termini so se pri nogometu skozi zadnjih 150 let pač spreminjali. Pa še nekaj: angleški klubi s TV-prenosi bajno zaslužijo – povprečno kar 4,3 milijona funtov na tekmo, Manchester United, ki se pritožuje nad televizijo, pa še mnogo mnogo več.