Je slava zvezdnikov res kup razočaranj in težav?

Sonja Javornik je slovenska novinarka, ki se spozna na estrado in estradno dogajanje. V več kot 20 letih dela je ustvarjala tako v Sloveniji kot v tujini, med svoje dobre prijatelje pa prišteva številne estradnike s področja celotne nekdanje Jugoslavije. Tik pred izidom njene knjige Slava – kup težav in razočaranj nam je predstavila knjigo, za katero se že pred javno predstavitvijo govori, da bo knjiga, ki bo postala neke vrste priročnik o slovenski estradi.

Sonja, zakaj po tolikih letih novinarskega dela knjiga? Logično zaporedje? V bistvu je tako, da sem se vse življenje pogovarjala s številnimi ljudmi in ko jim povem, kaj delam, mi vsi po vrsti pravijo, da v Sloveniji nimamo zvezd. Vsi me sprašujejo, o čem sploh imam pisati, a po drugi strani velika večina ljudi te revije, za katere delam ali pa sem delala, kupujejo. Veliko bolj kot kakšne resne časopise, kar je vidno tudi na nakladah. Pa sem si rekla, da zdaj pa je čas, da jim pokažem in dokažem, kako je z estrado in zvezdništvom v Sloveniji.

So torej to vaši spomini? Ne, nikakor, gre za resno delo, ne gre za pranje umazanega perila ali, kot ste omenili, moje spomine. Gre za neko analizo zvezdništva, kaj sploh zvezdništvo je, vključen je sociološki in zgodovinski pogled na zvezdništvo vse od Aleksandra Velikega naprej. Zvezda je po definiciji v moji knjigi vsak, ki ga pozna več ljudi, kot jih pozna on sam. To se pravi: Jana Plestenjaka poznamo malo bolj, kot jih pozna on, in tako je Jan Plestenjak zvezda. (smeh)

Kako pa je do knjige sploh prišlo? To je bila najprej moja diplomska naloga, pozneje sem jaz malce sociološke stvari v besedilu oklestila, dodala pa sem malo več mojih izkušenj.

Prej ste omenili Plestenjaka. Pred leti mi je rekel, da v Sloveniji ni zvezd. Da tudi on ni zvezda, dokler kupuje v istih trgovinah kot vsi drugi. Kako komentirate to? S tem je pa tako. Slovenci nismo zadovoljni s svojimi zvezdami, a tako je tudi v Ameriki. Vedno imajo ljudje probleme s tem. Poglejmo samo, kako je bilo, ko sta bila na naslovnici revije Vogue Kim in Kanye. Vsi so bili proti, govorili so, da nič pametnega ne počneta, da sta zgolj znana in da to ni pravo zvezdništvo. Enake probleme imamo tudi pri nas, enake imajo tudi drugod po svetu.

Ste torej tudi vi zvezda? Ja, v tem trenutku se počutim zvezdniško (smeh). Šalo na stran. Poznam sicer veliko ljudi, a sem malce pozabljiva, veliko jih na žalost pozabim in se me kdo spomni iz študijskega obdobja.

Kakšni pa so komentarji ljudi, ki so knjigo že prebrali? Prva sta jo prebrala moja dva mentorja Jože Vogrinc in Gregor Tomc. Njun komentar je bil, da sta tako ali tako vedela, da bo moja diploma postala knjiga. Govorila sta v slogu: ko bo izšla knjiga. In jaz takrat o tem sploh še nisem razmišljala. Pa sta mi dala misliti. Knjigo je prebrala recimo tudi Vesna Milek in ko sem ji poslala knjigo, je ravno zaključevala intervju za Sobotno prilogo. Delala je do desetih zvečer in ko sem ji poslala knjigo, mi je rekla, da ne more, da dela ves dan in da gre domov. A čez pol ure mi je poslala SMS, da je začela brati in da ne more nehati. Zadnje sporočilo je bilo potem ob pol dveh, ko je knjigo preletela in mi čestitala. Knjigo je prebralo več ljudi, med njimi recimo Rebeka Dremelj in Miha Šalehar, ki ga tudi omenjam v knjigi.

Kakšen pa je občutek, ko končate knjigo? Čim sem jo napisala, sem imela občutek, da zdaj ne bom smela več niti po Ljubljani na sprehod. A ni res. Nihče od tistih, ki so v knjigi, pa so jo prebrali, mi do zdaj ni zameril. Pisala sem jo na način, kakršna sem. Sem pač direktna. Sicer, kot rečeno, nisem prala umazanega perila, a vseeno. Človek ima pomisleke (smeh).

Kakšna pa je razlika med vašim siceršnjim delom in pisanjem knjige? Malce me je seveda skrbelo. Predvsem zaradi roka oddaje knjige. Jaz sem vajena kratkih oblik člankov, za revije, kar naenkrat pa je bila pred mano knjiga. Kar ni konca in malce se vleče vmes. Ampak se je vse dobro izšlo, promocija je v torek, na moj rojstni dan. V knjigi so tudi nasveti. Komu so namenjeni?

Ja, res je, v knjigi so tudi nasveti za nekoga, ki se z zvezdništvom že ukvarja ali pa bi se želel ukvarjati, kaj se meni osebno zdi bolje, da bi nekdo lahko postal slaven in prepoznaven. Sem pa dajala konkretne primere in ljudje so takšni, da če jim poveš nekaj povsem očitnega, so vseeno prizadeti.

Kdo pa je vse v knjigi omenjen poleg Mihe Šaleharja? Diplomsko nalogo sem delala dolgo časa, ampak s tem se ni za hvaliti, kajne (smeh). Je pa v knjigi kar precej zvezdnikov omenjenih, ne samo slovenskih. Vedela sem, kaj je teorija, tako da sem lahko dobila od Gorana Bregovića, Saše Lošića in Branka Đurića neke konkretne primere za te stvari, o katerih sem pisala. Če pa vas zanimajo točna imena, v knjigi so Rebeka Dremelj, Simona Weiss, Helena Blagne, Jan Plestenjak, Saša Lendero, skratka vsi, ki so mi prišli na misel. Pisala sem o Lepem Dasi, projektu, ki je zrastel v moji glavi pred leti, najprej je bil šala, potem pa je nastal resen projekt. To je primer kako lahko narediš zvezdo iz nič. Ko sem imela vse že naštudirano, od pesmi do lasulje, človek, ki bo vlogo sprejel, sploh še ni obstajal. Pisala sem tudi o Erosu Ramazzottiju, s katerim sem se družila v Splitu. Mislim, da bo knjiga zanimiva.

Bo knjiga na dan promocije že v prodaji? Ja, z založnico sva si to res želeli in zato sva postavili takšen datum, ki pa po naključju sovpada z mojim rojstnim dnem. Lani sem imela okrogli rojstni dan, pa nisem nič praznovala, letos, ko pa ni okrogli jubilej, pa bomo praznovali (smeh).

Je to zadnja knjiga, ki ste jo napisali? To je prva! (smeh) Idej imam dovolj, mislim, da že za dve knjigi. Rada bi napisala knjigo, ki bi bila malo bolj poučna, ker sem imela veliko zdravstvenih težav, hormonskih terapij in menim, da bi bilo dobro to opisati, ker je o tem, kaj hormoni naredijo, tako malo govora. Odkar sem imela te terapije, sem zelo razumevajoča do vseh, saj se zavedam, da si ne moreš pomagati pri številnih stvareh. So pač hormoni močnejši. Razumem moške, ki gledajo za ženskami, ali hudo lakoto. Zdi pa se mi, da moram z ženskami deliti svoje izkušnje in spisati navodila za uporabo moških (smeh). Za vsako stvar imamo navodila, za moške pa ne, zato pa je tako malo pomoči, ker jih ne znamo uporabljati (smeh).

Mora biti estradnike strah pred torkom? Ne, kje pa. Jaz sicer vem veliko skrivnosti, to je res, ker sem pač z veliko v dobrih osebnih odnosih, smo le prijatelji, a zdi se mi brez zveze razkrivati njihove skrivnosti, velikokrat pa se mi vseeno zdi, da živijo precej bolj dolgočasno življenje, kot ga živim sama.