Jasna Kuljaj: Moj poklic je prinašalka dobre volje

V intervjuju za SiOL Jasna Kuljaj razkriva, kdo vse je dekle, ki je svojo kariero začelo kot najstnica na Valu 202, od koder se ji je uspelo prebiti v slovensko redakcijo BBC-ja v Londonu, vseskozi pa nas zabava tudi kot imitatorka Helene Blagne v oddajah Radio Ga-Ga in Hri-bar. Preden so jo povabili k oddaji Na zdravje, je vodila oddajo Turistika, po novem pa je sovoditeljica oddaje Na zdravje spet (podiplomska) študentka. Strokovnih izzivov ji očitno ne primanjkuje. Zasebno je že nekaj mesecev samska. Po končanem pogovoru je v senci dreves ob limonadi povedala, da bi z veseljem spoznala koga, ki bi ga privlačila ona in ne Jasna Kuljaj 's televizije'. Nekoga, ki bi se zagledal vanjo brez predhodno medijsko ustvarjene podobe, saj zase pravi, da je to, kar vidimo na televiziji, le eden od njenih obrazov. In kot smo najprej opazili, želi imeti nadzor nad vsem. Fotograf je moral narediti kar nekaj posnetkov, preden je bila zadovoljna. Del posla, pač.

Ob zadnji tekmi slovenske reprezentance te ni bilo v studiu, medtem ko si pri prvih dveh bila. Ali si pomislila, da tvoja prisotnost med navijači v studiu morda prinaša srečo slovenski ekipi?

Morda pa bo nekaj na tem (smeh). Pri prvih dveh tekmah sem tudi sama nekaj 'naredila' za srečo ekipe, in sicer sem tako za tekmo z ZDA kot z Alžirijo oblekla majico z rezultatom 5 : 0, s prijateljico pa sva šli na Šmarno goro zvonit na zvon želja. Pri zadnji tekmi za srečen izid nisem utegnila narediti ničesar in sem kar slutila, da mi bo še žal. Slutila sem, da se ne bo dobro končalo in – saj vidite, kaj je bilo. Mojci Mavec, ki je takrat vodila studio, nisem zavidala situacije. Ni preprosto biti hkrati razočaran in hkrati voditi oddajo, ki gre v živo.

Ali to pomeni, da si kar malo vraževerna, da verjameš v moč preprostih ritualov?

Da. Ko gre za pomembne stvari, verjamem vanje. Uspeh fantov na svetovnem prvenstvu je zelo pomembna stvar, ne sicer zame osebno, vendar za Slovenijo. Začutila sem splošno pozitivno naravnanost Slovencev, kar je med nami, ki smo bolj melanholični, prava redkost. Poleg tega bi vsak, ki bi v teh dneh evforije skušal razdvajati Slovence na leve in desne, na rdeče in bele, izpadel smešno. Tudi to je eden od stranskih učinkov uspeha naše reprezentance, pa se morda tega sploh ne zavedamo.

Ob vabilu k vodenju te oddaje si dejala, da se na nogomet ne spoznaš preveč ... ... Pa ni čisto tako. Tega namreč nisem nikoli izjavila. Sem pa rekla, da nogomet ni moje primarno področje. Vendar nekateri novinarji zadevo obrnejo po svoje, vsi ostali pa jih meni nič tebi nič citirajo. In potem si pečen. Že zaradi pretekle ljubezenske zveze vem o nogometu več, kot bi povprečna ženska morala, saj je bil moj nekdanji fant strastni navijač.

Koliko bi pa res morala ženska vedeti o nogometu? Nekaj je že, če ločiš med klubskim in reprezentančnim nogometom. Imam prijateljice, ki vprašajo, če bo na svetovnem prvenstvu igrala Barcelona (smeh). Dobro je poznati tudi nekaj ključnih igralcev. To je nekako minimum, se mi zdi del splošne izobrazbe.

Torej imaš slabe izkušnje z mediji? Kot diplomirani novinarki mi natančnost veliko pomeni, ne le v medijih, ampak na splošno. Želim, da so stvari v medijih odraz realnosti. Vse, od politike do športa. Od blizu pa vidim, kako stvari potekajo, in to, kar nam ponujajo slovenski mediji, so običajno polresnice. Danes je namreč lahko novinar vsak. Menijo, da študij novinarstva sploh ni pomemben, vendar kdor je vsaj povohal novinarski faks, so mu jasne vsaj osnove etike, žanrov in preverjanja informacij.

Te še kaj mika, da bi se vrnila v svet novic, v informativne oddaje? Ne, ker novinarji na tem področju zelo trdo delajo, delovne razmere so tam težke.

Ta izkušnja verjetno izvira iz tvoje lastne, ko si še delala za slovensko uredništvo BBC-ja v Londonu. Takrat sem živela v Londonu in sem izkusila, kako je biti ves dan za računalnikom in spisati čim več člankov v čim krajšem času. To je garanje. Seveda, če ne bi šlo drugače, bi počela tudi to, saj zato sem šla na novinarski faks. Nekaj časa sem mislila, da bom pisala reportaže za Mladino (smeh). Všeč mi je bil stil Blaža Ogorevca. Delo, ki ga zdaj opravljam v razvedrilnem programu in pri raznih šovih, pa je fino in mi omogoča dokaj lagodno življenje.

Priznaš, da živiš lagodno? Pet dni na teden imam prosto zase. Če to ni luksuz ... Dogovori in priprave za prireditve in snemanja, intervjuji, kakšno fotografiranje, obisk frizerja, tu in tam kozmetičnega salona ... Ko pa je oddaja, daš vse od sebe. Takrat sicer zna biti stresno in moraš biti psihično stoodstotno pri stvari. Dobro je, da te pred snemanjem nič v zasebnem življenju ne vrže iz tira. Potem pa spet pride obdobje ukvarjanja samega s seboj, skrb za dobro počutje, dobra družba, rekreacija in potem, ko gre zares, daš spet lahko vse od sebe. Ne morem se pritoževati.

Ampak ali ni prav vodenje dogodkov, nastopanje pred množico ljudi tako stresno, da ti pokvari ves teden? Jaz sem se že davno odločila, da bo to moj kruh in v tem uživam. Lahko pa se zgodi, da zaznaš, da je postalo rahlo dolgočasno. Če ima človek preveč časa za ukvarjanje s sabo, tudi ni dobro (smeh). Ko greš po telefonskem imeniku od A do Ž in ko sredi tedna nihče nima časa iti s tabo na Šmarno goro, se malce zamisliš ... Ob koncu tedna, ko imajo drugi čas, pa jaz običajno delam. Da mi med tednom ne bi bilo več dolgčas, sem po diplomi začela še naprej študirati, in sicer odnose z javnostmi. Nisem še končala.

Se pravi, da vam lastna družba ni vedno prijetna? Poglejte, nekateri ljudje, ki delajo ves dan, si bodo dali tudi po delu še milijon opravkov, samo da ne bi bili pet minut sami s sabo, ker se je lažje zamotiti z drugimi stvarmi, kot se srečati s svojimi mislimi, strahovi, dvomi. To zna biti boleče. Včasih mi kdo reče, da bi živel, kot živim jaz. Ampak, ko vidijo, kako je to, ugotovijo, da bi se jim po nekaj letih brez redne okupacije in delovnega ritma zmešalo. Tako da, ta posel, še posebej, če si 'svobodnjak' kot jaz, je za ljudi, ki imajo stvari pri sebi razčiščene.

Verjetno te marsikdo prepozna na ulici. Kaj najprej pomisliš? Odvisno, kakšne volje sem. Če vidim, da koga srečanje razveseli, mi ni v breme. Nekaj časa me je sicer motilo in bi dala vse, da me ne opazijo, ko vstopim v trgovino ali kamorkoli pač, vendar sem zdaj to sprejela in skušam obrniti na dobro, saj sem nekako 'zaštekala', da se ukvarjam s poklicem, ki ima svoje posledice. Če nekoga s svojim delom ali prisotnostjo razveselim, je to samo dobro. Dokler je takih ljudi veliko, je seveda dobro, saj od ljudi, ki so te pripravljeni gledati, voditelji živimo. Nismo igralci, ki igrajo različne vloge, ampak v svojem poklicu igramo 'sebe', in zato moraš biti pri stiku z ljudmi, ki te imajo radi takšnega, kot so te vajeni s televizije, previden, saj jih ne želiš razočarati. Včasih je naporno, saj nam je vsem jasno, da ima vsak človek več obrazov.

Ali ti to predstavlja kako posebno odgovornost do ljudi? Svoj posel, svojo vlogo dojemam kot prinašalko dobre volje ljudem, ki imajo druge skrbi. Ljudje, ki v petek zvečer prižgejo televizijo, radi na drugi strani vidijo vesel obraz, osebo, ki daje vtis, da je zadovoljna s svojim življenjem. Tega pa ne moreš 'odglumiti'. To zadovoljstvo mora biti v tebi, da se lahko izrazi. Verjemite, da človek, ki ga življenje tepe na mnogih področjih, ne more biti dober voditelj.

Daješ vtis, da imaš ljudi rada in da hitro najdeš stik z njimi. Ljudi imam res rada, vse bolj pa tiste, ki v življenju niso imeli veliko sreče. Bližje so mi ljudje 'z obrobja', invalidi, morda prizadeti, revni. To so ljudje, ki so v življenju dali veliko skozi in se lahko z njimi pogovarjam o marsičem. Z njimi hitreje najdem stik kot z ljudmi, ki ne znajo povedati drugega, kot le 'U, saj nisi tako debela, kot je videti na televiziji'.

Kaj pa si je želela postati majhna Jasna Kuljaj? Biti voditeljica, govoriti. Vedno sem nastopala pred ogledalom in intervjuvala namišljene goste (smeh). Gledala sem Maria, hodila v studio gledat snemanje oddaje in vedela sem, da je samo vprašanje časa, kdaj bom tudi sama to počela. Vedela pa sem, da bo s pomočjo fakultete ta pot lažja, tam hitro izveš, v katerih redakcijah iščejo kadre.

Kako si 'postala' Helena Blagne? Ko nastopaš z njenim glasom, te ni mogoče ločiti od Helene Blagne. Hvala, to bom vzela kot kompliment, čeprav imitiranje opuščam oziroma posojam glas samo v oddaji Hri-bar. Imitiranje ni bila stvar odločitve, to se je zgodilo spontano. Kot otrok sem veliko prepevala njene pesmi z njenim glasom. Tega ne znam racionalno pojasniti. Je pa res, da se kot imitator bolj počasi razvijam, saj v primerjavi s svojimi kolegi (Šarec, Mastnak, Artač, Godler ...) razvijem en lik na deset let. Za potrebe oddaje Hri-bar sem 'osvojila' še La Toyo in potem se konča.

Katera ti je bližje? Težko imitiram neko osebo, če je ne začutim. Niti moja Helena niti La Toya ne bi mogli biti dobri, če ne bi vsake vsaj malo čutila v sebi. Tako pri Heleni kot pri La Toyi so določene lastnosti, ki jih spoštujem. Ne bom se spuščala v La Toyino medijsko pojavljanje, ampak pri njej slutim neke lastnosti, ki so mi denimo všeč. Je svobodno misleča in ni zlobna, mislim, da je oseba z dobro dušo. Kam bi pa prišli, če bi jo dojemala kot packo, ki seksa pred kamerami? To bi bila za imitatorja blokada in imitacija ne bi bila uspešna. Predvsem se to pozna pri improvizirani imitaciji, kar pa je spet poglavje zase. Lik moraš imeti vsaj malo rad.

Kako pa tvoje imitiranje ocenjuje La Toya? Ne bi vedela. Z imitatorjem Arturja (Nejc Mravlja) sva bila sicer povabljena na njuno poroko, kar verjetno pomeni, da sta zadovoljna. Ampak, zakaj ne bi bila, saj naš cilj ni žaliti.

S Heleno sta se srečali v oddaji. Kakšen je njen odziv? Helena je velika profesionalka, zato me pred srečanjem z njo ni bilo strah, da mi bo začela pridigati, saj konec koncev nima nobenega razloga, ker sem vedno ohranila nek nivo. V imitacije nikoli ne vpletam nepreverjenih govoric, vedno uporabljam samo to, kar je splošno znano. Iz tega se je tako ali tudi edino smiselno norčevati.

Očitno si uspešna tudi kot neke vrste igralka. Te je že kdo kdaj povabil k filmu? Nekoč sem igrala v enem slovenskem filmu, ampak je bila to le miniaturna vloga. Pa saj stalno igram, vse je igra. Že tole naše srečanje je neke vrste igra. V oddaji Na zdravje imam nekaj likov, ki zahtevajo preobrazbo (lasulja, make up, oprava ...), v oddaji Hri-bar imitacije ... Svojo igralsko žilico tako kar dodobra izživim. Je pa res, da sem se odločala in mi je včasih žal, da nisem šla na AGRFT. Bolj kot strogo novinarska znanja, bi mi pri delu bolj prav prišle igralske veščine. Po drugi strani pa smo spet tam. Ljudje te ali začutijo ali pač ne. In marsikomu v našem poklicu ne pomaga niti AGRFT niti FDV.

Zdaj se gotovo sprašuješ, kaj bi bilo, če ...? Hja, kaj bi bilo, če bi se že na akademiji marsičesa naučila. Mene so pač 'vrgli' na oder oziroma pred kamere in ni bilo časa za učenje in trening. Ampak, kot rečeno, nekateri te veščine osvajajo v času študija, pa jih ljudje ne 'kupijo' in pika. Pri igralcih pogosto opazimo, da jim je najtežje igrati same sebe in se raje skrivajo za vlogami. Kot voditelji pa težko zaživijo. Morda pri prireditvah in oddajah, ki so vnaprej strogo pripravljene, nekako delujejo, ampak v šovih, kjer sta potrebni improvizacija in reakcija in kjer tvoja prava osebnost hitro pride na plano, pa nekako ne gre.

Ali pogrešaš povratno informacijo ljudi? Kako je delati s sovoditeljem? Ne vem. Vse gre hitro mimo, preveč je produkcije. Občinstvo je težko razburkati, kar niti ni moj cilj. Voditelji se večkrat šalimo, da če 'feedbacka' ni, potem je bilo verjetno dobro. Kar zadeva sovoditelja, je dobro, če se z njim dobro ujameš tudi v zakulisju. Nekateri ne znajo funkcionirati v paru. Strah, da bo sovoditelj boljši od njih, jih premaga in hkrati blokira. Z Boštjanom ne tekmujeva, sva si v oporo in si bereva misli. Delo v paru zahteva dvojno koncentracijo, saj se ne koncentriraš samo na to, kaj in kako boš povedal, ampak moraš dobro poslušati sovoditelja in povedati vse, česar on ni. Zato ni možnosti, da bi se na te zadeve kaj veliko pripravljal. Kot sovoditeljica sem kdaj doživela tudi, da je kdaj kak sovoditelj soliral, ampak z leti te to vse manj vrže iz tira. Če ti kdo kdaj kaj 'podtakne', se lahko odločiš, da boš igral njegovo igro. Ampak bolje se je odzvati s prijaznostjo in običajno se odločim za to možnost. Lahko bi mu nastavila past, ker sem malo 'namazana z žavbami', ampak ne bom. Bom boljša.

To je zelo praktična filozofija. Se je držiš tudi zasebno? Če me le čustva ne zanesejo, se tega načela skušam držati.