Intervju: Silvo Karo

V globalnem svetu kapitala, moči, informacij in enačb tako rekoč ne obstajajo več mistični kraji, kjer bi človek kot skromno bitje oprezal za skritimi prehodi, boječe opazoval praznino pod seboj in širni nebesni svod nad sabo. Prav slednje pa nam še vedno ponujajo visoke gore in strme stene. Če bi radi doživeli zgodbe o ljudeh, ki so v nekoristnem svetu poiskali svojo srečo, premagali sebe in naravo, doživeli bolečino, kljubovali vetru, mrazu in brezupu, ter uživali v razgledih in nesmrtnosti pustolovcev, se med 16. in 20. marcem odpravite na 3. slovenski mednarodni festival gorniškega filma v Cankarjev dom ali Domžale. Da gre za svojevrstno filmsko umetnost in zgodbe, ki ne nastajajo v hollywoodskih studiih in odličnih grafičnih postajah, temveč v pristni, kruti, a izjemni naravni kulisi Himalaje, Patagonije, Alp ... pa vse do slovenskega Kraškega roba, je potrdil tudi direktor festivala in ugledni slovenski alpinist svetovnega kova Silvo Karo. Silvo Karo se je z gorniškim filmom srečal, ko je v južno steno patagonskega Cerro Torreja pred več kot 20 leti ponesel kamero in ob padajočem ledu, kamenju, bučanju vetra ter zaledenelih počeh in policah velike granitne stene posnel film, ki je bil v italijanskem Trentu nagrajen s srebrnim encijanom. Tu je svoji bogati športni poti dodal še ustvarjalni umetniški pridih alpinistične oziroma gorniške kulture. Domžalski alpinist je tudi uvidel, da Slovenija ob svoji izjemni gorniški tradiciji potrebuje dogodek, ki na zanimiv način poveže šport, kulturo, naravo in ekologijo ter ljudem predvsem ponudi priložnost spoznati unikatne zgodbe o ljudeh, ki živijo z gorami.

Silvo, pred vrati je tretji festival gorniškega filma. Na filmskem platnu bo ponovno zažarela izjemna naravna kulisa, prepletena z dosežki nekaterih največjih mojstrov vertikale. Kaj bomo lahko videli tokrat? Kaj je rdeča nit letošnjega festivala?

Letošnja rdeča nit festivala je alpinizem z Vzhoda. Predvsem zaradi treh res odličnih filmov. Eden je slovaški film o tragični zgodbi štirih slovaških alpinistov iz leta 1988, ko so južno steno Mount Everesta preplezali v alpskem stilu, eden izmed njih pa je dosegel tudi vrh, potem pa so se med sestopom vsi ponesrečili in umrli. Zares tragično, vendar za tiste čase zares fenomenalen načrt, ki pa se jim je žal ponesrečil. Potem je tu tudi filmski portret poljske alpinistke Wande Rutkiewicz, ene izmed najboljših himalajskih alpinistk vseh časov. Gre za zares izjemen portret, ki prikaže njeno življenjsko zgodbo, ki se je usodno končala na Kangčendzengi, tretji najvišji gori na svetu. Med vzhodnjaške filmske presežke spada tudi pregled najboljših poljskih alpinističnih dosežkov v Himalaji. Znano je, da so bili Poljaki najmočnejši alpinisti v Himalaji, govorim seveda o obdobju 70. in 80. let, predvsem so tukaj v ospredju velika imena kot Wielicki, Kortika ... torej zares ta zlata doba. To je ta alpinistični del festivala, seveda pa imamo tudi športnoplezalni segment ter naravo in kulturo.

Filmski prvenec bo dočakala tudi odlična slovenska plezalka Natalija Gros, ki že leta kroji vrh v svetovnem pokalu športnega plezanja. Gre menda za filmsko študijo težke smeri.

Seveda. Premierno bo na festivalu prikazan film o Nataliji Gros, predvsem o njenem vzponu v smeri Histerija v Mišji peči. Gre za težko smer z oceno 8c+, v kateri jo kamera spremlja v steni, pri vseh poskusih, neuspehih, skratka ob celotni študiji smeri. Kajti tako težko smer je dejansko treba naštudirati in biti precej zbran, da jo na koncu tudi preplezaš. Film prikazuje tudi njeno življenje, kako je vstopila v ta šport ... Skratka še en zares odličen film v tej letošnji široki paleti programa.

V svojem bogatem alpinističnem opusu ste se osebno spoznali z vzhodnim in zahodnim stilom osvajanja vrhov. So bili oziroma ali so še plezalci z vzhodnega dela stare celine po vašem mnenju drznejši, bolj »žilavi« kot kolegi z zahodnega dela celine? So na primer ruska, poljska, češka šola zelo drugačne od slovite klasične doktrine angleškega alpinizma?

Pred letom 1970 so prednjačili zahodni pustolovci in alpinisti – Angleži, Francozi ... Konec koncev so bile prve himalajske odprave okoli leta 1920 prav angleške, pod kraljevim vojaškim vodstvom, in takrat je bilo jasno, da so imele prav vojske najboljšo tehnologijo, znanje, logistiko in tako so bili Angleži tisti prvi raziskovalci. Potem pa so jim kmalu sledili tudi ostali evropski narodi. Znano je, da je alpinizem šport razvitih dežel, zato so potem prišli tudi Švicarji, Nemci, Francozi ... in so seveda osvojili vse osemtisočake. Z Vzhoda pa smo alpinisti v Himalajo prišli malce pozneje.

Morda tudi drzneje?

Seveda, jasno. Ko smo prišli v Himalajo, smo hoteli takoj stopiti vštric z zahodnimi narodi in tako so pač prišle ideje o plezanju sten. Tako se je zgodila tudi zares fenomenalna poteza Aleša Kunaverja, ki je bil eden izmed največjih alpinističnih vizionarjev pri nas in v Himalaji, odprava leta 1975 in vzpon preko južne stene osemtisočaka Makaluja. Ta dosežek nas je takrat dobesedno porinil v sam svetovni alpinistični vrh. Seveda pa se je potem zgodila še nadgradnja tega dosežka, osvojitev Everesta po Zahodnem grebenu leta 1979 – tudi ideja Aleša Kunaverja, ki te odprave žal ni mogel voditi, ker se je v Nepalu lotil drugega projekta – pa potem južna stena Lhotseja, skratka, zares veliki dosežki in »hude« poteze.

Tokrat se športnemu segmentu prvič priključuje tudi povsem nov izbor gorska narava in kultura. Je to posvečeno ekološkim vrednotam in težavi globalnega varstva narave?

To kategorijo imamo že od samega začetka. Bistvo te kategorije pa je, da v njej prikažemo gorsko kulturo in naravo z različnih koncev sveta. Kajti za gorniški film ni pomemben samo del od baznih taborov navzgor proti vrhovom, pač pa tudi vsa ta pot iz doline pa do baznega tabora. Mislim, da imamo tu dejansko zelo široko paleto gorske kulture in narave z različnih koncev sveta. Nekaj filmov je seveda tudi ekološko obarvanih. Prikazujejo pereče težave, mogoče množičnega turizma na določenih področjih. Želijo pokazati posledice, ki jih lahko vidimo v sosednji Italiji, Franciji, kjer so planinske koče enostavno že predimenzionirane in v okolje spustijo preveč stvari, ki jih to ne zmore več absorbirati.

Komu vse je ta festival pisan na kožo? Kaj bi na primer na tem festivalu pritegnilo človeka, ki si še nikoli na hrbet ni oprtal nahrbtnika in jo mahnil navkreber?

Festival poskušamo – že, ko smo ga delali, smo ravno zaradi same širine razpisali vse te različne kategorije – približati in narediti zanimivega čim širši množici. Ne samo tistim, ki jih zanimajo gorska narava, plezanje in alpinizem, pač pa tudi širši množici. Kajti tukaj so filmi, ki so zares koristni za najmlajše, starejše, za tiste, ki jih alpinizem ne zanima toliko ... Morda bi tukaj izpostavil dva zelo lepa filma, ki sta na programu osnovnih šol. Prvi predstavlja življenjske zgodbe nosačev iz Nepala, ki niso mogli vsi obiskovati šole, študirati, in so jih doma že zelo zgodaj dali za nosače velikih odprav. Potem so prišli razni projekti, ki so te mlade nosače, otroke usmerjali v šolstvo in v filmu so predstavljeni nosači, ki so uspešno zaključili študij - skratka, zares zanimiv film. Drugi tovrstni film pa govori o otrocih, ki jih izkoriščajo, da delajo v rudnikih srebra na območju Potosija v Boliviji. Gre za koristen film, ki ga lahko pokažemo mladim, da vidijo, da v nekem drugem svetu otroci odraščajo drugače in nimajo takih odskočnih pogojev za življenje.

V podporo k uspešnem razvoju gorniškega festivala ste s somišljeniki ustanovili tudi Društvo za gorsko kulturo. Kaj je glavno vodilo te skupnosti? Kaj pričakujete od članov?

Društvo za gorsko kulturo smo ustanovili po zgledu kanadskega Banff Centre of Mountain Culture. To središče mi je bilo zelo simpatično, saj sem bil tam dvakrat na filmskem festivalu kot član žirije in okrogle mize in seveda sem si želel narediti podoben festival tudi pri nas. Na tej osnovi je nastalo Društvo za gorsko kulturo, katerega glavna dejavnost je zaenkrat organizacija našega domačega filmskega festivala, skrbimo pa tudi za redna alpinistična predavanja v Domžalah. Seveda so v načrtu tudi drugi projekti, zlasti si tudi sami želimo narediti kakšen dober film s področja alpinizma, predvsem kakšen portret starejših alpinistov, ki so pomembni za slovenski prostor. Skratka, imamo veliko dela in načrtov.

Če se vrneva na začetek; sami ste v svojem športnem opusu v slovenski alpinizem vnesli kar nekaj novosti, smernic in tudi meril kakovosti. S pokojnim Janezom Jegličem – Johanom sta bila dolga leta neustavljiva naveza, ki je med prvimi pri nas začela s takrat novim alpskim slogom vzponov. Poleg drznih vzponov sta že pred 21-leti v južno steno Cerro Torreja ponesla filmsko kamero in naredila film, ki je zmagal na festivalu v Trentu. Kaj alpinista prepriča, da v granitno steno poleg kopice klinov in druge opreme ponese še težko 16-milimetrsko kamero in se ob padajočem kamenju, ledu … ukvarja še s pravo svetlobo, režijo?

Tudi midva sva takrat, ko sva bila v steni s to kamero – Bolex, bila je res precej težka, okoli 6 kilogramov, in s kar zapletenim sistemom menjave filmskega traku – dostikrat bila na tem, da bi vse skupaj vrgla preko stene v prepad in enostavno samo naprej plezala. Vendar pa je razlog, da sva midva v steno sploh vstopila s kamero, predvsem v tem, da smo imeli dosti predavanj o odpravah in je bilo ljudem z mrtvo, statično sliko zares težko prikazati, kako je videti vzpon v zares veliki steni. Seveda je z živo sliko to bistveno lažje, sicer še vedno ne tako, kot dejansko je tam, ampak s to filmsko kamero sva takrat približno želela prikazati, kako dejansko poteka en celoten vzpon. Od vznožja, pa snežna votlina – bivak, kjer sva preživela veliko dni in noči, da sva končno uspela začeti plezati, potem pa je tu še sam vzpon, in mislim, da nama je kar uspelo. Ta film je potem v Trentu dobil tudi nagrado srebrni encijan za najboljši alpinistični film. Seveda pa sem s tem bil potem jaz še malo bolj povezan s spremljanjem gorniških filmov in tudi s sodelovanjem v žirijah po raznih koncih sveta na sorodnih festivalih, skratka, lahko bi rekel, da me je ta film zaznamoval in da sem danes pač dejaven tudi v tej smeri.

Je bil srebrni encijan torej prava in učinkovita odskočna deska za slovenski alpinistični film? Ste tam postavili temelje festivala?

Gotovo je, da je to takrat bil eden glavnih povodov. Predvsem pa je tudi pomembno, da če se pri nas že naredi film o alpinističnem dosežku, portretu alpinista, se ga naredi tako dobro, da se ga lahko pokaže svetu. Kajti prevečkrat poudarjamo, da smo Slovenci najboljši alpinisti, vendar premalo naredimo v tej smeri, da bi to tudi izvozili v filmu. Dostikrat pride do težav, da se film naredi, potem pa ni dovolj denarja, da bi ga prevedli in poslali v tujino na kakšen festival. Mislim, da je to zelo pomembna stvar in namen tega festivala je tudi, da spodbudi ta gorniški film, da se na tem festivalu vidi različne filme z raznih koncev sveta, da ljudje, ki pridejo, najdejo ideje. Vse to je samo v smeri boljših filmov. Osebno sem zelo vesel, da je zdaj po komaj dveh letih festivala v konkurenci precej zelo dobrih domačih filmov, ki bodo tako tudi lažje prišli v svet, kajti ta festival je v svetu že kar dobro poznan in veliko festivalov tudi črpa informacije iz njega. Mislim, da je ta festival zelo pomemben, da se naš slovenski alpinizem tudi v svetu vpne v to mrežo alpinističnih filmov in dogajanj.

Gorniška kultura, gibljiva slika in velike stene so Silva Kara prepeljali tudi preko luže na morda najuglednejši festival gorniškega in pustolovskega filma v kanadski Banff. So se morda tudi tam postavljali temelji slovenskega festivala?

Banff je prav gotovo najbolj profesionalno urejen tovrstni festival. Seveda za tem festivalom stojijo celotna Severna Amerika, Kanada, močni sponzorji in tudi sama kanadska planinska organizacija, ki ga podpira. Ta festival so naredili zares na zelo visokem nivoju. Ni samo filmski festival, pač pa gosti tudi predavanja in temu zgledu sledimo tudi mi. V sklopu festivala imajo še zelo velik knjižni sejem, izbirajo najboljšo gorniško knjigo pa fotografijo ... imajo pa še eno zelo zanimivo zadevo, ki bi jo sam rad izpeljal tudi pri nas, in sicer delavnico, tečaj, kako izdelati kratek, dober in učinkovit gorniški film. K temu povabijo najboljše filmske ustvarjalce s tega področja in potem prijavljeni v tedenskih delavnicah naredijo izdelek, ki ga oceni občinstvo. Mislim, da je to tudi dober način v smeri izdelovanja čim boljših filmov.

V dveh letih smo na domačem festivalu videli zares odlično filmsko bero. Poleg samih filmov pa ste, kot ste omenili, po kanadskem stilu precej močno zastavili tudi spremljevalne dejavnosti, predvsem izjemno zanimiva osebna predavanja domačih in tujih alpinistov, plezalcev … Kaj to pomeni za slovenske alpiniste, ki so v zlatih časih 80. in 90. let 20. stoletja s svojimi vzponi redno polnili dnevno časopisje, zdaj pa so kljub dobrim dosežkom nekako medijsko prezrti?

Jaz poskušam ravno to, da bi nekako v ospredje prišli tudi tisti ljudje, ki imajo zanimive alpinistične zgodbe, dosežke, pa nekako niso prišli na dan, ker morda niso bili tako glasni. V strokovnem, alpinističnem, športnem smislu pa ti ljudje nekaj pomenijo. Sam se trudim, da bi take ljudi povabil na festival, da bi skozi predavanja predstavili svoje življenjske zgodbe, izkušnje. Letos bo v sklopu festivala predaval Rado Kočevar, odlični alpinist iz obdobja po 2. svetovni vojni, ki je leta 1948 v Triglavski severni steni preplezal Čopov steber v osmih urah. On je človek, ki lahko veliko zanimivega pove današnji mladi generaciji pa tudi kakšni generaciji pred njimi. Mislim, da če bomo tako nadaljevali, bodo mlajše generacije, hkrati pa seveda tudi laična javnost, imeli objektivnejši pogled na alpinistično dogajanje v slovenskem prostoru.

Na spletni strani festivala v uvodniku veliko razmišljate o vzponih, ki so jih pionirji alpinizma opravili v zares neverjetnih pogojih, ob skopi opremi, slabi logistiki, hrani … gre za zares epske pustolovščine in dosežke. Kaj pa je po vašem mnenju glavna težava sodobnega »instant« alpinizma, ki ga omenjate?

Jaz bi mogoče rekel, da zraven ni srca. Da pri stvari ni toliko srca, kot ga je bilo včasih pri tistih generacijah, letih, ki ste jih omenjali. Takrat so ljudje v stene prihajali s takim velikim zanesenjaštvom, veliko željo. Danes so pri nekaterih v ospredju bolj druge stvari. Narediti neko zapakirano stvar, ki pa se potem tudi zelo hitro stopi. Ta »balon« gre prehitro previsoko, ne da se ga več ujeti in taka stvar tudi zelo hitro izpuhti. V svetu so alpinistične zgodbe in dosežki, ki bodo vedno ostali legendarni. Zakaj pa so legendarni? Vprašanje je, če bodo nekateri novodobni, v narekovajih legendarni ali pa najbolj znani dosežki, po toliko in toliko letih prišli na ta seznam zlatih vzponov. Za vedno bodo v zgodovini svetovnega alpinizma ostali zapisani dosežki kot npr. vzpon Douga Scotta in Christiana Boningtona v Ogreju, ko sta se v dolino »privlekla« z zlomljenimi nogami, baznega tabora pa ni bilo več, ker so mislili, da sta mrtva. Tudi Poljaki imajo nešteto takih zgodb, veliko pa jih je tudi v slovenskem alpinizmu. Jaz dam zelo veliko na te dosežke srca, volje, prave vrednosti.

Letos mineva 30 let od neverjetnega podviga slovenskih alpinistov, ki so na Everest priplezali po novi smeri preko Zahodnega grebena. Tudi presunljiva zgodba. Za napredovanje v smeri je bilo treba ob orkanskih sunkih vetra sneti rokavice in pri več kot 30 stopinjah pod ničlo z golimi rokami preplezati nevaren kamin, se posloviti od vrha in prstov ter kolegom omogočiti napredovanje. Prav to je takrat naredil Marjan Manfreda. Ali je kaj takega v današnjih časih sploh še mogoče? Poznate alpinista, ki bi bil danes pripravljen narediti to?

Žal so zdaj precej drugačni časi. Takrat je bil prisoten kolektivni duh. Ali je bila pač to stvar takratnega režima, danes pa je vse skupaj bolj v stilu »one man band« in take odprave ne funkcionirajo več. Ko je Reinhold Messner v južno steno Lhotseja organiziral veliko mednarodno odpravo samih zvenečih imen, stvar ni delovala, zato ker je znotraj te odprave imel »15 podjetij«. Vsak član njegove odprave je za sebe videl svoj interes. Vzhodni alpinizem je takrat pač imel te odprave, na katerih so se vsi člani bili pripravljeni maksimalno angažirati, da se vzpon uspešno opravi ne glede na to, kdo bo stopil na vrh. V tem je razlika z današnjim časom. Izreden dosežek pa sta 13. maja 1979 naredila Nejc Zaplotnik in Andrej Štremfelj, ko sta preplezala do vrha Everesta po Zahodnem grebenu. Treba je poudariti, da je bilo od tiste stopnje, ki jo je preplezal Marjon, še kar precej zahtevnega sveta in tudi naslednja naveza, Stane Belak – Šrauf, Stipe Božić in šerpa Angh Pu, ni šla več po tem grebenu, ker je bil tehnično prezahteven in so se umaknili v ozebnik, po katerem sta Nejc in Andrej sestopila. Danes ne najdem, ne poznam alpinistov, ki bi se bili pripravljeni lotiti Zahodnega grebena Everesta.

To bitko z Everestom bo mogoče v živo spoznati tudi na letošnjem festivalu. Koga ste povabili na oder Cankarjevega doma?

Andreja Štremflja, ki je bil takrat eden glavnih akterjev in je pri dvaindvajsetih letih stal na vrhu Everesta, pri dvajsetih pa na prvem osemtisočaku. Zdi se mi, da je bil Andrej Štremfelj takrat pod velikim vplivom Nejca Zaplotnika, v tistem času prav gotovo enega izmed najmočnejših alpinistov v Himalaji. V tisti odpravi je cela generacija, oziroma velika večina bila zares vrhunskih alpinistov, vendar zaradi nesreče, ki se je zgodila, ostali potem niso mogli priti na vrh. Zagotovo je v tisti odpravi bilo še kar nekaj sposobnih alpinistov, ki bi si zaslužili priti na vrh.

Medijske zahteve in prepoznavnost pokroviteljev odprav so se dotaknile tudi osvajalcev nekoristnega sveta. Je po vašem mnenju mogoče, da bo internet, »on-line« baza, v prihodnosti nadomestil alpinistične knjige, film?

Meni se še vedno zdi, da je knjiga tista, ki naj bi ostala. Kajti za alpiniste, ki napišejo knjigo, se mi zdi, da vanjo vložijo nekakšno zgoščeno, vredno stvar. Internet in ta sprotna poročanja prenesejo vse, včasih tudi nepreverjene informacije, skratka veliko balasta. V knjigo pa tisti, ki se pisanja loti, vloži res tisto bistvo, bogastvo svoje alpinistične kariere in s tem postavi neke vrste spomenik, ki ostane. Tako da jaz mislim, da bo gorniška knjiga zagotovo ostala. Za ostalo mislim, da bo delovalo na internetu, ampak knjiga pa se mi zdi, da je v alpinizmu še vedno potrebna.

Sam ste vsekakor Alpinist z veliko začetnico. Ko se danes takole kot direktor festivala obrnete v svojo alpinistično retrospektivo, ki jo zaznamujejo zares izredni dosežki, na kaj ste najponosnejši? Je to peklenska diretissima slovenskega alpinističnega »dream teama« v Patagoniji, morda nova smer preko previsne stene in vrha Bhagirathi III ali pa 13 prvenstvenih smeri v stenah nad Tamarjem v enem dnevu?

Najbolj sem ponosen na to, da sem bil del generacije, ko se je ravno zelo razširil ta razvoj alpinizma. Športno plezanje in pristop ameriškega prostega plezanja sta se pravzaprav začela tam konec 70. let, ko smo začeli tudi mi, v 80. letih je bila zlata doba tega razcveta, začele so se prve proste ponovitve smeri in bili smo del tega. Ni bilo tiste hude konkurence, kot je mogoče danes, ampak tista zdrava konkurenca, ki je pripeljala do tega, da smo bili v steni, smeri vedno boljši. Vladalo je zelo zdravo in zelo dobro ozračje. Predvsem tudi zaradi tega, ker je bil v tistih časih tudi zelo velik poudarek na družabnosti, na primer na alpinističnih taborih. Konec tedna se je tako v Vratih, Tamarju ali pa Martuljku zbrala skoraj polovica slovenskih alpinistov. Podobno je bilo v Paklenici na Hrvaškem, ki je bila nekakšna valilnica dobrih alpinistov.

Leto 2008 je bilo za slovenski alpinizem črno leto. Tragično se je poslovil še en član zlate generacije in vaš osebni prijatelj Pavle Kozjek, na Cho Oju pa je preminil mladi, a zelo uspešen alpinist in gorski vodnik Miha Valič. Kako po vseh teh letih, ki ste jih preživeli v najvišjih stenah gora, vi sprejemate in dojemate take nesreče?

Moram reči, da so se mi lansko leto kar malo zatresla kolena. Seveda najprej s Pavletom, takoj za tem pa še Miha ... No, vedno smo pač vedeli, da je alpinizem povezan z nesrečami. Vedno smo s pripravljenostjo to možnost za nesrečo poskušali tudi čim bolj zmanjšati. Vendar smo začeli opažati, da se nesreče dogajajo tudi tistim najboljšim, najbolje pripravljenim, tu so objektivne smeri, skratka, nesreče so sestavni del alpinizma. Je seveda težko, ko izveš za nesrečo in te to spremlja kar nekaj časa. Čas gre naprej in počasi se taka nesreča tudi oddalji in seveda spet greš v plezanje, v steno. Dobro se spomnim, ko se je leta 1997 ponesrečil Janez Jeglič. Tistega leta sem imel v načrtu odpravo v Patagonijo, pa potem nisem šel, ker sem enostavno videl, da psihično nisem v redu, in sem raje počakal eno leto.

Se pri tem kdaj vprašate, kdaj odnehati? Kako daleč se sme? Legenda med plezalci Franček Knez je po plazu v Anapurni odnehal, Slavko Svetičič ne. Knez živi še danes, Svetičič se žal ni vrnil iz Himalaje. Kako je s temi »gorskimi svarili«? Je to zgolj mit in vraževerje ali pa je v tem tudi nekaj resnice?

Franček je rekel, da so določena opozorila, če razmišljamo v tej smeri, ki naj bi jih vzeli resno. Mislim, da nekaj zagotovo je na tem. On je takrat rekel, da je tisto bilo zanj opozorilo in se je pač potem umaknil. Zdaj, kdaj nehati? Mislim, da dokler je motivacija, potem ni težav. Ko pa enkrat ni motivacije in se s to stvarjo siliš oziroma hočeš plezati zaradi tega ali onega, pa to potem ni več dobro. Jaz bi rekel, da po vseh teh letih ukvarjanja z alpinizmom včasih potrebujem obdobje z malce pavze. Včasih sem v enem letu lahko odšel na tri odprave, zdaj naredim eno na dve leti, pa je čisto v redu. Letos septembra se tako podajam v indijsko Himalajo na območje Garval z gorami okoli 6500 metrov in velikimi in strmimi stenami, ki se jih mislim lotiti v lahkem alpskem stilu.

Od 16. marca dalje se bomo z najvišjimi vrhovi, zgodbami iz sten, obupom, žalostjo, veseljem, naporom, mrazom, ledom in adrenalinom torej lahko v živo srečali na 3. festivalu gorniškega filma. Kako bi se glasilo osebno povabilo direktorja festivala in slovenskega alpinista Silva Kara?

Vabilo v tej smeri vsem, da naj pridejo na festival, naj vidijo in naj ocenijo. Mi se bomo še naprej trudili, da bomo pri naslednjih festivalih poskusili dobiti najboljše filme s področja gorniške kulture, narave, alpinizma in športnega plezanja. Upam, da bomo po petih ali šestih letih ta slovenski gorniški festival postavili na tak nivo, da bo lahko stopil ob bok avstrijskemu v Gradcu ali pa italijanskemu v Trentu, in če bomo uspeli narediti to, potem smo vsekakor zmagali.