Intervju: Martina Ipša

Ali je pri nas stand up komedija že pognala korenine in se »prijela«? Ali ljudje vedo, za kaj gre? Mislim, da se je že kar prijela. Lahko bi bilo bolje, ampak delamo na tem. Ljudje so se že navadili stand up komikov, si izbrali svoje favorite, kar je super in nujno, da si vsak izbere način komedije, ki je njemu všeč, in tako tudi stand up komika. Na začetku so ljudje sprejemali vse, kar je bilo, ker drugega ni bilo, zdaj pa počasi nastaja selekcija in to je čudovito za razvoj stand up komedije. V Ameriki, od koder ta vrsta umetnosti prihaja, je tradicija močna. Se to tam rojeva spontano ali je v ozadju industrija, z veliko študijami in ogromno inštitucijami, ki poganjajo to vejo zabavništva? Menim, da je to odvisno od posameznikov. V Ameriki je veliko več šol za stand up komedijo, tudi sami igralci želijo naprej izobraževati nove komike, tam je veliko gledaliških in dramskih skupin, ki delujejo znotraj šol, tudi ogromno knjig, seminarjev in podobno. Na ta način je drugače. Še vedno pa gre za idejo, da je stand up komik lahko kdorkoli ne glede na to, ali imaš končano osnovno šolo ali je sploh nimaš. Veliko jih je prišlo iz zapora in so začeli s tem. Ne gre za institucijo, ampak posameznik je tisti, ki je pomemben. Ali pri nas že obstajajo šole, morda akademija za stand up komedijo? Akademije še ni. Pri tej zvrsti je težava ta, da je še vedno ne uvrščajo v umetnost, saj velja za nekaj avantgardnega, drugačnega, ni čista umetnost. To zdaj počasi spreminjamo. Verjamem, da dobra stand up komedija je umetnost. Od izobraževanj je bila na voljo delavnica Željka Vukmerice. On je znan hrvaški igralec, režiser in stand up komik. Iz njegove šole sta prišli dve generaciji igralcev, približno 15 komikov. To je v redu, da se učimo »stati« na odru. Tudi sama prihajam iz njegove šole. Ali na AGRFT-ju v okviru študija učijo to zvrst? Nisem študirala na AGRFT-ju, tako da ne vem, vendar kolikor mi je znano, ne. Na čem temelji humor, ki se ga uporablja v tovrstnih komedijah? Je drugačen, kot na primer v filmskih komedijah ali gledaliških predstavah? Je zelo specifičen, ker je izredno neposreden. Gre za pogovor – tako kot se midve zdaj pogovarjava, mora imeti občinstvo nenehno občutek, da se pogovarjam z njimi. In ni pomembno, ali jih je pet ali petsto. Zato se ta zvrst vedno bolj »prijema«, saj je govor naraven, ni gledališki, ni enosmeren, nimaš občutka, da bi bil odrezan. Med nami ni zidu in tu je razlika.

Občutek imam, da je veliko samoironije, norčevanja iz osebnostnih lastnosti in telesnih potez, drugačnosti. To vžge pri Slovencih ali je univerzalna formula za smeh?

Nujno je začeti s samoironijo in norčevanjem iz sebe, saj se potem lahko pošališ tudi iz vsega, kar se dogaja okoli tebe. Nimam pravice kritizirati česarkoli, če se ne znam pošaliti iz sebe. Na ta način pa tudi izpostavim lastnosti, npr. če imaš velik trebuh, bodo vsi videli, da ga imaš. Če se pretvarjaš, da ga nimaš, je to, kot da je med občinstvom velik rumen slon, ti pa se delaš, da ga ni. Izpostaviš to, kar je vsem očitno, kar si vsi mislijo, potem pa lahko nadaljujemo, ker si zaupamo, in občinstvo spozna, da se lahko ponorčujem tudi iz sebe. S tem pa pridobim tudi pravico, da o njih kaj povem.

Je treba Slovence dolgo ogrevati, da se začnejo smejati?

Ne gre za Slovence, v angleškem jeziku sem nastopala tudi pred 100 različnimi študenti iz cele Evrope in ugotovila, da ni razlike. Občinstvo je občinstvo. Če svojo nalogo dobro opraviš, je to to. Ni primernega občinstva, npr. mlado, srednje staro ali prestaro. Če si iskren v tem, kar počneš, je rezultat dober.

Kaj storiš, kadar smeha ni in ni od nikoder?

Da ne bom zvenela egotripično – to je moja beseda – se mi to še ni zgodilo. So trenutki, ko so bolj zadržani, ampak to ni zaradi njih. Takšen položaj lahko nastane zaradi nepravih pogojev. V samem začetku stand up komedije pogoji dela niso bili idealni, delali smo kjerkoli. Če imaš dobre pogoje, to pomeni dobro luč, mikrofon, oder, in daš od sebe vse, ne verjamem, da ne bi mogel izvabiti smeha.

Reciva, da imaš slab dan in najraje zjutraj ne bi vstala, po možnosti vstaneš na levo nogo, slabo se počutiš, pred seboj pa imaš nastop in polno dvorano gledalcev, ki pričakujejo, da jih boš spravila v huronski smeh. Kaj storiš v takem primeru?

Stvar je v tem, da občinstvo to začuti, in v trenutku, ko se jim skušaš zlagati, da je s tabo vse v redu, oni vedo, kako je v resnici. Čutijo. Če jim tega ne poveš, je vsega konec. Primer: bilo mi je slabo, prehlajena sem bila, vročino sem imela 39 stopinj, dva dni sem ležala v postelji in nisem nič mogla. Stopila sem na oder in jim rekla: Oprostite, se lahko vsi malo umaknete, polna sem bacilov, komaj stojim ... Začutili so, da sem iskrena, nasmejali smo se, se imeli lepo in skupaj oddelali to stand up komedijo. Govoriš resnico in takrat »pali«.

Menda »resnico« govorijo tudi v parlamentu in vendar ni nihče smešen.

Problem je v tem, da imajo kravate in obleke in jih nihče ne jemlje resno. Pa še predobro so plačani. (smeh)

Vendar ko sem tebe gledala na odru, si tudi imela kravato in obleko.

Ne vem, kaj jim je bilo. To je bil slučaj. (smeh)

Nekateri vztrajno skušajo deliti literaturo na žensko in moško. Je situacija pri humorju tudi takšna?

Nas bolj delijo na ženske in moške stand up komike, čeprav ne vem natančno, kaj to pomeni. Stand up komiki pač so. Ne obstaja ženski in moški humor, vsaj jaz še nisem slišala zanj. Humor je univerzalen. Če ne bi bil, bi potemtakem imela samo 50 odstotkov občinstva, ki bi se mi smejalo. Ali pa bi bilo v nekem lokalu 90 moških in 10 žensk, pa bi se le te smejale.

Ali je človeku humor položen v zibelko?

Poleg zlate žlice? Nekaj mora biti prirojenega talenta, nagibanja k samoironiji, k opazovanju sveta, da se ne zadovoljiš z neko pasivnostjo, da opazuješ in komentiraš to naglas. Vsi imamo nekaj humorja v sebi. Humor je lahko izredno resna stvar, če to počneš na pravi način. Najboljši svetovni velikani tega področja se delajo norca iz takih zadev, katere ne upamo niti najboljšim prijateljicam ob kavi povedati, oni pa to pripovedujejo desettisočglavi množici vsak dan.

Je možno ustvariti vrhunskega komika iz skrajno resne osebe?

Se ti zdim smešna? Sama sebi se ne zdim niti malo smešna, ko sem na odru, in to je ta moment, ki deluje. Pripovedujem smrtno resne stvari in ustvari se odnos na način: Zakaj pa se mi smejite, saj sem resna?! Najbolj smo smešni takrat, ko smo resni. Mogoče prav ta oseba, ki ima pretanjen čut za ironijo, sarkazem, lahko povsem »zažge«. To pride še posebej do izraza, ko se tega ne zaveda.

Kdo je tvoj vzor?

To je zdaj že pokojni George Carlin. On je bil eden takih stand up komikov, o katerih sem že govorila, ki je teme, ki so tabu, v vseh državah, povsod, predstavil na smešen način, torej od splavov, samomorov, umorov, naravnih katastrov, ... Če lahko to počneš pred gledališčem, polnim ljudi, in v Ameriki so gledališča precej večja, in vsi umirajo od smeha ob takšnih temah, potem kapo dol! Rada imam komike, ki nekaj naredijo za stand up komedijo. Da ni to le pripovedovanje vicev. Če bom želela prebrati vic, bom šla na internet, tam so po abecednem vrstnem redu. To nima smisla. Želim nekaj sporočiti.

Se pri nas že pojavlja trend, da te najamejo za zasebno zabavo, npr. za praznovanje rojstnega dne ali kaj podobnega?

Tega je veliko. Vedno pogosteje pa tudi za povezovanje različnih prireditev. Organizatorji so že ugotovili, da je bolje, da kakšen komik malce popestri dogodek. Stand up komiki smo le trenirani za to, da se odzovemo na situacijo ne glede na to, kaj se zgodi. Med gledališko predstavo lahko pade atomska bomba pa se bo predstava nadaljevala, kot da se ni nič zgodilo.

Bi lahko rekli, da ste neke vrste kameleoni?

Aha, zdaj sem pa že žival! (smeh) No, tudi že kaj hujšega so mi pripisali. Pa naj bom danes kameleon.

So pri humorju kakšne meje?

Ne verjamem v meje. Najbolje je, da kar povzamem besede že prej omenjenega pokojnega komika, ki je rekel, da je naloga dobrega komika, da ve, kje so meje, in jih namerno prestopi. Seveda je to treba početi z veliko mero občutka, da nisi žaljiv. Ko se ti ljudje smejijo, se ti odprejo. In skozi humor lažje predaš neko sporočilo kot npr. prek dolgočasnega predavanja. Tega več nihče ne posluša, ljudje smo otopeli. Skozi humor pa lahko prav vse poveš.

Razmisli o karieri predavateljice!

Mogoče pa res! Če bi se malo nasmejali, ti zagotavljam, da bi bile predavalnice polne, še vstopnino bi plačali! To bi bilo super za fakultete. Bom resno razmislila o tem.

Kdo je Martina, kadar ni komičarka?

Jaz sem blazno dolgočasna oseba. Od nas komikov pričakujejo, da bomo neprestano smešni, kar se ne izide. Sem precej resna oseba. Uživam pa v tem, kar delam, in ne bi hotela početi nič drugega. Imam idealno službo, ponoči se potikam po lokalih, plačujejo mi pijačo, pogovarjam se z ljudmi in še plačajo mi za to. Koliko ljudi dela to brezplačno, vsak dan, jaz pa sem plačana za to. Spoznam ogromno fenomenalnih ljudi. Sem zelo preprosta, želim le početi to, v čemer uživam.

Razloži nam, kako so videti priprave na nastop vse od ideje do trenutka, ko stopiš na oder.

Priprave? Hmm, stand up komedija ni improvizacija. Impro liga – stand up komedija, dve povsem različni zadevi. Pri stand up komediji je ogromno priprav. Za deset minut res dobrega besedila je lahko napisanega tudi deset strani, ki ga potem popraviš, prečistiš, preizkusiš na odru, če deluje. In nato spet predeluješ. Največji očitek, ki ga dobimo stand up komiki je ta, zakaj na vsakem nastopu ne povemo nekaj novega. 30- ali 40-minutni nastop je šest mesecev dela. Kot se od gledaliških predstav pričakuje, da je 350 ponovitev, se od nas pričakuje vsakič nekaj novega. Trudimo se, poskušamo dodati vsaj pet minut novega programa, vendar če imaš dvesto nastopov na leto, je to ogromno materiala. Že dejstvo, da je Slovenija tako majhna, terja od nas vedno sveže ideje. Tukaj hitreje prideš naokoli kot npr. v Ameriki, kjer od zahoda do vzhoda in nazaj traja tri leta. In toliko časa imaš narediti nekaj novega. Pri nas se to zgodi v štirih dneh. Petih, če gremo zelo počasi in če nimamo vinjete. In spet spreminjaš. Zame so priprave tudi, da ne pijem pred nastopom, na dan nastopa sploh ne, tudi po njem ne, razen če je bilo zelo slabo, koncentracija in seveda dobri pogoji. Le tako lahko dam od sebe 100 odstotkov.

Kaj te zabava?

Delo mi je zabava. To je res prestiž, da delaš in se neizmerno zabavaš. Na odru sem najbolj srečna.

Kaj pa ti je smešno?

Smešni so mi sporni trenutki, neugodne situacije, morda drezanje v teme, o katerih naj se ne bi govorilo. Rada opazujem malenkosti, ki jih drugi morda niti opazijo ne, in to mi je blazno smešno. To je tisto, čemur se jaz nasmejim.

Bi si želela kakšno svojo oddajo v stilu Seinfielda?

To bi bilo zabavno! Morda se mi bo kdaj ljubilo napisati scenarij, saj to terja res ogromno pisanja. Prav bi bilo, da bi stand up komiki počeli kaj takega, to je drugačen humor. Na primer oddajo Seinfield ali Elen in podobno so ustvarili stand up komiki, torej ljudem odgovarja nekakšen neposreden humor. Kdo ve, morda pa res kdaj! Vas obvestim!

Kaj počneš trenutno?

Nastopam z muzikalom Prava dekleta, ki je drugi avtorski projekt Tine Gorenjak, nastopam pred njimi, da malo ogrejem občinstvo. To morate videti, že zaradi žensk, ki nastopajo, same hude mačke! Tinin prvi projekt je bil Muca Maca ali brez ljubezni mi živeti ni. Ker je bil odziv odličen, se zdaj menimo za nadaljevanje. Prvega marca bo premiera Muce mace 2 ali brez dlake na jeziku. Že sam naslov pove, kaj se bo dogajalo, ogromno bo stand up komedije, tudi Tina se bo preizkusila v njej. Bo ravno pravšnja mera gledališke in stand up komedije. Besedilo smo napisale same in to bo res za videti. Želim si, da bi tudi sama sedela med občinstvom in si to ogledala. Za kaj več pa obiščite spletno stran www.standup.si.