Intervju: Inti Šraj

Ko sva se dogovarjali za pogovor, ste rekli, da je bilo že preveč intervjujev in da nimate več kaj novega povedati. Kakšne intervjuje pa sami najraje berete? Zame je dober intervju, če izvem, kakšno mnenje o določeni stvari ima neka oseba. Zanimajo me intervjuji, v katerih imaš možnost spoznati to osebo, in ki niso samo seznam stvari, ki jih je ta oseba naredila. Umetnik mora imeti svoja stališča.

Če primerjate francoski in slovenski rumeni tisk, za katerega bi rekli, da je bolj »krvoločen«? Kje so bralci bolj neizprosni?

Priznam, da zelo malo spremljam rumeni tisk. Šele zdaj, ko sem se začela pojavljati v medijih, sem videla, da obstaja ogromno revij na tem področju. V Franciji so veliko bolj kruti, ker oseb, ki se pojavljajo v medijih, ne poznajo. Slovenija je majhno okolje, kjer se srečujemo v trgovinah, na tržnici, nekje že. Zato imamo do znanih osebnosti malo drugačen odnos, kot bi ga imeli, če bi pisali o osebi, ki je nikoli v življenju ne bi niti srečali.

Pisci blogov so se precej razpisali o vas. Kakšen občutek imate, ko berete te zapise?

Čudno je, predvsem to, da imajo ljudje mnenje o meni, ne da bi me sploh poznali. Kljub temu se mi zdi, da so zelo prijazni do mene, čeprav bi si lahko mislili marsikaj. Za slovenske estradnike imamo vsi polno negativnih opazk, čeprav so tudi oni povsem normalni ljudje s svojimi željami in interesi.

Kaj je težje – igrati ali odgovarjati na vprašanja? Oziroma, kako se spopadate s tremo na odru, pred kamero?

Nimam treme, ampak priznam, da ko se kamera prižge, pozabim besedilo, se začnem tresti in začnem jecljati. Zdi se mi, da imate novinarji težje delo, saj morate postaviti vprašanja, voditi pogovor.

Vedno ste si želeli igrati, igra naj bi bila nekaj, skozi kar se lahko izražate. Študirate pa restavratorstvo.

Šla sem na Akademijo za oblikovanje, v Franciji pa sem končala šolo igre.

Kje se vidite v prihodnje – v igri ali muzejskem ateljeju?

V igri. Vedno je bilo tako. Na likovni akademiji je bilo zelo zanimivo. V štirih letih sem spoznala vse, kar me je glede likovne umetnosti zanimalo. Vidim, da nisem tip človeka za ustvarjanje. Vedno sem mislila, da bo mogoče prišel čas za restavratorstvo, recimo pri petdesetih, ko bom bolj potrpežljiva in umirjena. Zdaj se mi zdi, da ta dan ne bo prišel nikoli. Želim se osebnostno razvijati, v ateljeju pa sem omejena, vse se odvija zares počasi. Lahko gre veliko stvari narobe, če se samo malo prenagliš. Likovna akademija me je seznanila z načini, kako se izražati. Po tem sem še bolj razumela, zakaj me tako vleče v igro. Drugače je, če se izražaš s sliko ali kipom, saj gre komunikacija preko nekega predmeta. V igri pa si samo ti in soigralci.

Ali imate kdaj občutek, da ne igrate, ampak da ste to preprosto vi?

To sem doživela v Strasteh, kjer nisem imela ne časa ne prostora, da bi oblikovala svoj lik in mu potem pustila, da me odpelje. Kakorkoli mi Pia ni bila podobna, je bilo veliko njenih reakcij mojih osebnih, čeprav niso bile primerne. Jaz si želim, da bi bilo to drugače.

To verjetno pomeni, da ste se preveč razgalili.

Ne, tako bi se počutila, če bi bil Piin lik zelo podoben meni.

Kmalu se vračate v Francijo. Ali boste tam le dokončali diplomo?

Mislim, da bom kar ostala tam. Fino je hoditi domov in spet zbežati v Francijo. Ampak v bistvu v Sloveniji nimam česa početi. Ne morem čakati naslednjih pet let, da se bo spet »zgodil« nek film.

Torej imate v primerjavi s slovenskimi kolegi to prednost, da lahko »zbežite« v Francijo?

Ne bežim, predstavlja mi le eno možnost več, ki je tukaj nimam.

Kaj vas je odpeljalo tja, seveda poleg vaših družinskih korenin?

Zaradi korenin je bil Pariz najbolj logična izbira, tam imam tudi sorodnike. Zdelo se mi je, da bo tam umetnik lahko najbolj svoboden. Tukaj je posameznik omejen na mnogih nivojih, tam pa se mi je zdelo, da bi lahko zaživela, kot sem si vedno želela.

Torej so vaša pričakovanja izpolnjena?

V bistvu je malo drugače. Veliko stvari moraš »dati skozi«, da te izklešejo. Ni enostavno, je precej huje kot tukaj. Vsem se kdaj tudi zatakne. Tukaj nam je res lepo, udobno je, vse imamo na dosegu roke, poznamo se, lažje je poiskati delo. Tam se ne moreš na nikogar obrniti, veliko je predsodkov, samo zato, ker si tujec. Toliko preprek moraš prehoditi, da potem na koncu prideš na svobodo, pa še nisem tam. Brez francoščine kot igralka ne bi imela česa delati.

Prišla je vloga Lenore. Kako težko se je bilo vživeti v temačni svet vampirjev?

Meni se ni zdela zgodba prav nič temačna, to je tako lepa ljubezenska zgodba. Govori o ljubezni in večnosti in se mi ni zdelo prav nič grozljivega.

Svoj glas in obraz ste posodili Preprosti zgodbi. Vas je zgodba o afriškem beguncu kaj pretresla?

Moram reči, da me je. Bila sem zelo vesela, da sodelujem pri tem projektu. Prevečkrat se delajo stvari brez pomena. Ta zgodba je resnična, problematika je zelo aktualna in sem bila vesela, da lahko tako zgodbo ponesem v svet. Ljudem lahko tudi tako odpremo oči. Iščem močne stvari, ki se me dotaknejo in ki nosijo sporočilo javnosti in niso namenjene zgolj zabavi.

Pri projektu Muzej na cesti ste upodobili objokano nevesto, ki teče po Čopovi ulici. Ste morda imeli občutek, da vlečete mimoidoče za nos?

Grozno je postalo v trenutku, ko me je ustavila policistka, jaz pa vsa v solzah. In nisem vedela, ali naj se še naprej pretvarjam ali naj razložim, da je to del projekta, česar v tistem trenutku verjetno ne bi razumela. Presenetila me je, ker je tako človeško pristopila do mene. Če bi se znašla v podobni situaciji in bi neka policistka tako odreagirala, bi ji bila res hvaležna, ker je pristopila k meni kot človek. Hotela me je pomiriti in me tudi je. Potem sva se poslovili, jaz pa sem se počutila grozno. Dolgo časa sem razmišljala, da bi jo poskušala najti in ji pojasniti, kaj se je dogajalo, ter se ji zahvaliti. Smisel projekta City Episodes je bil, da se ljudje malo zdramijo, prebudijo. Majhne stvari lahko vržejo ljudi iz vsakdana in v njih prebudijo neka čustva. Tako se ljudem v enem dnevu zgodi kakšna stvar več. V nekih drugih performansih, ki sem jih samo spremljala, pa so šli ljudje preprosto mimo, ne da bi se sploh obrnili in pogledali. To me je šokiralo, predvsem zato, ker se je dogajalo v Ljubljani, ki je tako majhna. Dogaja se mi tudi, da me kakšen sosed v bloku ne pozdravi. Ne razumem, kako lahko v tako majhnem prostoru tako močno ignoriraš svoje okolje.

Ljudje se tudi vedno bolj ukvarjajo z osebami na internetu.

Najlažje je biti doma za svojim računalnikom in izbirati, kaj boš dovolil, da drugi izvejo o tebi. V resnici pa se ne moreš z nekom usesti in se pogovoriti. V velikih mestih si veliko bolj sam, ampak imaš vseeno močnejši kontakt z ljudmi iz svoje okolice. Tukaj me preseneča, da se ljudje med sabo ignorirajo. Če koga srečaš po dolgem času, se ne ustavi niti za kratek klepet. V Franciji se mi zdi, da si veliko lažje izbereš ljudi, ki so ti podobni. V Sloveniji si prijatelje izbiraš med ljudmi iz okolice in preteklosti. Tam pa se drugi pojavljajo v tvojem življenju zato, ker imaš podobne poglede na svet in si deliš strast do nečesa. Zato se tudi veliko bolj zbližaš.

Pred kratkim smo vas lahko videli delno golo v Playboyu. Kako to, da ste se odločili za ta projekt?

Odlično je bilo spet delati z Alešem Bravničarjem, ki je dober fotograf. Pričakovala sem, da bom malo manj razgaljena. Ni bilo pa preveč. Zanimiv je bil odziv na Playboy. Prijatelji to odobravajo in menijo, da je kar drzno.

Kaj pa goli prizori v filmu, s kakšnimi občutki se jih lotite?

Mislim, da to vzameš kot strokovno reč in ti je noro nerodno in te je sram. Komaj čakaš, da mine. Meni je to najtežje od vsega. Prej sva se pogovarjali o tem, da se počutiš razgaljeno, v takih prizorih pa res podajaš del svoje intime javnosti. Saj so se na blogih obregnili vame že zaradi reklame. Ni prijetno.

Tudi novinarji smo del tega posla. Ali je to zoprno?

Ja, je. Ni mi fino in se učim, kaj to sploh pomeni. Nekateri novinarji so odlični. Smešno je, ker postaneš predmet, za katerega sploh ni pomembno, kdo v resnici si. Kar naenkrat je tam neko ime, ki je trenutno zaželeno. Nikomur ni kaj dosti pomembno, zakaj in kako si se znašel tukaj. Odkar malo spremljam rumeni tisk, se mi zdi, da je to, kar se dogaja v Sloveniji, grozota.

Najbrž je tudi z bralci kaj narobe, da jih to tako močno zanima.

Če bi ljudje imeli drugo izbiro, bi brali kaj drugega. Vse je narejeno po enakem kopitu.

Kaj mislite, da je v ozadju vaše močne zaželenosti?

V Sloveniji ni zvezd. Ljudje, ki so nastopali v Kmetiji oziroma Big Brotherju, me ne zanimajo. Večinoma me vse, kar piše rumeni tisk, sploh ne zanima. Ko se pojavi nov obraz, se mediji nanj lepijo kot pijavke. Pa ne le name, na vsakega.

Kolikokrat ste morali razložiti izvor svojega imena? Ste že bili v Južni Ameriki?

Vsakokrat. Bila sem v Francoski Gvajani, šla sem pogledat svoje korenine. Tam je noro, sicer je drug svet, vendar jih čutim ... te svoje korenine.