Hommage Gregorju Strniši

Letos mineva 25 let od smrti pesnika Gregorja Strniša. Ob tej priložnosti bo drevi v Cankarjevem domu potekalo branje njegovih pesmi v interpretaciji dramskega igralca Jerneja Šugmana. Sledilo bo predvajanje posnetka samospeva Lutka za mezzosopran, kljunasto flavto, violončelo in klavir skladateljice Brine Jež Brezavšček.

Slišati bo mogoče pesmi Prijatelj, Večerna pravljica, Lutka I-V, Vrba I-V in Barbarova molitev. Glasbo na posnetku iz arhiva RTV Slovenija so poustvarili Eva Novšak Houška (mezzosopran), Klemen Ramovš (kljunasta flavta), Vladimir Kovačič (violončelo) in Brina Jež Brezavšček (klavir).

Hommage Strniši so v Cankarjevem domu pripravili v sodelovanju z Društvom slovenskih pisateljev (DSP). Kot so zapisali na pisateljskem društvu, hommage sovpada s koncertom Simfoničnega orkestra RTV Slovenije drevi ob 19.30 v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma, na katerem bo mogoče slišati tudi kantato skladateljice Jež-Brezavščkove za mešani zbor in orkester na Strniševo pesnitev Sanje leta.

Skladateljica Brina Jež Brezavšček je ob koncu šolanja na Akademiji za glasbo v Ljubljani med drugim uglasbila tri izmed pesmi iz cikla Lutka Gregorja Strniše. Tudi sicer je večkrat posegla po Strniševih pesmih, saj je v njih našla svet prizorov, dogajanj in podob, ki so jo pritegovali in omogočali razvoj kompozicijskega jezika, s katerim je mogla vstopati v te svetove in jim pridati glasbeno dimenzijo. Strniša leta 1949 obtožen izdaje državne skrivnosti Pesnik, dramatik in esejist Gregor Strniša (1930-1987) je leta 1961 diplomiral iz germanistike na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Po diplomi se je popolnoma posvetil pisanju. Skupaj s starši je bil leta 1949 obtožen izdaje državne skrivnosti in je leto in pol preživel v zaporu.

V liriki je izhajal iz simbolističnega doživljanja negativne metafizične transcendence, zla in totalitarizma. Vpletal je eksistencialistične prvine in povzemal arhetipske mite. Značilna sta kitična oblika in esteticizem v rabi jezika in metafor, ki se razkrivajo na edinstven način.

Njegove pesmi so izšle v zbirkah Mozaiki (1959), Odisej (1963), Zvezde (1965), Oko (1974), Jajce (1975) in Vesolje (1983).

V pesniških dramah Samorog (uprizorjena leta 1968), Žabe (1970), Ljudožerci (1977) in Driada (1974) je osvetljeval nadčasno nasilje in grozljivo človekovo uničevalnost. Pisal je tudi esejistično pripovedno prozo (Rhombos), mladinska pripovedna dela (Kvadrat pa Pika, Potovanje z bršljanom, Jedca Mesca, Lučka Regrat), radijske igre (Mavrična krila) in besedila za popevke.

Leta 1964 je dobil nagrado Prešernovega sklada in leta 1986 Prešernovo nagrado.