Grinderman 2: Čudoviti neuspeli poskusi

Zakaj naslov Grinderman 2? Warren Ellis: Mislim, da smo imeli po snemanju prvega Grinderman albuma vsi podoben občutek – da želimo narediti še eno ploščo. Ker pa so bili Bad Seeds na turneji za album Dig!!! Lazarus, Dig!!!, je preteklo nekaj časa med prvim snemanjem in snemanjem albuma, ki ga zdaj izdajamo – Grinderman 2. Če se ozrem nazaj, to najbrž ni bilo slabo, ker nam je dalo možnost, da na tisti turneji in turneji z Grinderman kar precej razvijemo veščine svojega način igranja. Stvari so se spremenile in zato smo lahko posneli kar precej drugačno ploščo, kot bi jo morda posneli, če bi šli v studio kar takoj po snemanju prve. Jim Sclavunos: Razlog, zakaj smo posneli ploščo Grinderman 2, je preprost: v nas je bilo še veliko skladb. Še veliko jih je na vsak način hotelo priti na plan. Kako se je proces pisanja skladb in snemanja razlikoval od vašega prvenca? Nick Cave: Nisem prepričan, da je bil proces kaj dosti drugačen. Z Grinderman se tega lotimo tako, da gremo v studio, vsi štirje, priklopimo inštrumente, vse prižgemo in igramo ter snemamo, neprekinjeno štiri ali pet dni. Potem iz tega morja stvari izbrskamo drobce skladb, no, drobce glasbe, za katere menimo, da imajo možnosti, da iz njih oblikujemo kakšno skladbo. Warren Ellis: Prvi album je bil posnet zelo hitro, v štirih ali petih dneh. Prinesli smo nekaj idej, večina je bila narejena v naglici, ko smo preprosto žgali brez cilja, in poskušali najti nekakšno novo pot do tega, kar zdaj počnemo že kar veliko časa. Proces je videti precej tako kot vrsta čudovitih neuspelih poskusov, saj greš v studio, ne da bi zares vedel, kaj hočeš, a zdi se, da se, ko dosežeš točko sesutja, ko vse razpade, iz samega obupa nekaj izcimi in takrat postane zanimivo.

Kje ste snemali album Grinderman 2 in zakaj?

Warren Ellis: Snemali smo v Floodovem studiu Assault and Battery, kjer smo posneli prvo serijo demo posnetkov, potem pa je prišlo do manjše spremembe v našem pristopu. Z Nickom sva šla v studio RAK za dva dni, mislim, da s 13 idejami, ki smo jih izbrali … potegnili iz materiala, ki je napolnil štiri CD-je. In potem sva tam izvedla hitro seanso, te ideje sva poskušala potisniti nekam naprej. Nekaterim od teh idej sva poskušala vbiti nekaj oblike.

Potem smo se spet zbrali, mislim, da čez en mesec, tam, kjer smo posneli album Dig!!! Lazarus Dig!!! in snemanje končali v petih dneh.

Jim Sclavunos: Album Grinderman 2 smo posneli v studiu State of the Ark, kjer smo The Bad Seeds posneli osnovne linije za Dig!!! Lazarus Dig!!!. Nekaj dodatnega smo posneli še v Assault and Battery, to je v Floodovem studiu v Willesdenu. V obeh studiih je veliko izjemno redke stare opreme. Pravzaprav je bila mešalna miza, ki smo jo uporabljali v State of the Ark, take vrste, kot so jo uporabljali The Beatles pri snemanju albuma Abbey Road. Oba studia sta mi všeč. Pravzaprav mi je bil Assault and Battery tako všeč, da sem se vrnil tja snemat s skupino, katere producent sem bil.

Kdo je z vami produciral album in zakaj ste se odločili zanj?

Nick Cave: No, uporabili smo istega producenta, ki je delal prejšnjo ploščo zasedbe Grinderman – Nicka Launayja. In to zato, kar najbolje ve, kako je biti v studiu z Grinderman. Hiter je, je človek, ki ne ovinkari, je potrpežljiv, prilagodljiv, strpen in zna priti do zares dobrega osnovnega zvoka.

Jim Sclavunos: Launay nam je res všeč: ima odlična ušesa, zelo je vzdržljiv in v studiu nosi oblačila, ki so videti kot živobarven prisilni jopič. Premore obilo entuziazma, ki ga prinese na snemanje, in zelo, zelo je potrpežljiv, kar je presneto dobra stvar, saj tako rekoč nenehno preizkušamo, iz kakšnega kova je.

Ves album je bil posnet in zmiksan v Londonu, le nekaj miksanja je v zadnjem trenutku Launay naredil sam v studiu Seedy Underbelly v Los Angelesu, a smo mu težili po Skypeu dan in noč.

Grinderman 2 ima zelo psihedelično vzdušje. Ste se zavestno odločili, da ustvarite drugačen zvok, kot ga je imel prvi album?

Jim Sclavunos: Za Grinderman 2 smo se zavestno odločili, da bomo naredili zvok drugačen od prvega albuma, a treba je reči, da posebna narava tega zvoka ni sledila kakšnemu prej izoblikovanemu načrtu. Nočemo se ponavljati, če se temu lahko izognemo. Radi preizkušamo nove ideje, se ustvarjalno izzivamo – vse te dobre stvari. Rekel bi, da je v primerjavi s prvim albumom ta bolj atmosferičen. Zveni bolj odprto: malo manj iz trebuha in malo bolj iz možganov. Ni neka sanjava pop psihedela, je bolj kot halucinacija, ki ti raznese pamet: napad, psihedeličen napad, kot pri Maggot Brain ali Hawkwind.

Bi rekli, da se skozi album vleče glavna tema, ki nekako povezuje pesmi?

Nick Cave: Kakšne so teme na tem albumu? Mislim, da seks in smrt. Se spomnita še kakšne? Ne, mislim, da je to vse.

Jim Sclavunos: Ves album je preplavljen z razpoloženjem surrealne zlobe in zloslutnosti.

Je proces ustvarjanja v zasedbi Grinderman zelo različen od procesa v zasedbi Bad Seeds?

Nick Cave: No ja, proces dela je drugačen, ker z Bad Seeds, čeprav se razlikujejo vse stvari in se vse spreminja, sam napišem pesmi, vsekakor napišem besedila in glasbo in potem to prinesem v studio, jih predstavim skupini in člani potem to nedodelano "dudlanje" skušajo spremeniti v nekaj mnogo pomembnejšega in bolj prijaznega ušesom. Z Grinderman pa vse delamo skupaj. Seveda vsak po svoje vpliva in razmišlja o stvari, a ko enkrat začnemo igrati, se zdi, da vse to odpade, in pridemo do neke točke, do katere pride skupina, do nečesa precej čistega. V Grinderman je čistost in neprisiljenosti, ki mi je zares všeč.

Nam lahko kaj poveste o videih, narejenih za album Grinderman 2?

Nick Cave: Torej, Heathen Child je naredil John Hillcoat, s katerim sem veliko delal, oba midva z Warrenom. Režiral je The Preposition in nedavno The Road.

Naslednja skladba, za katero smo posneli video, je Mickey Mouse and The Goodbye Man, ki je prva na albumu. Poslali so mi kratek animiran posnetek, animiran video za skladbo Moonland Bad Seeds, ki ga je naredilo mlado dekle iz Hamburga, Ilinca Hoepfner, ki je pravkar končala umetniško šolo. Naredila je izjemno animacijo, zato sem jo poklical in vprašal: 'Bi te zanimalo narediti animiran video za Grinderman?' In poslal sem ji nekaj skladb. Med njimi tudi skladbo Evil in druga je bila Mickey Mouse. Naredila je ilustracijo zgodbe za to pesem, ki je izjemna, in poslala je neke vrste načrt zgodbe tega, kar namerava narediti, in risbe so bile tako močne, da sem jo nazadnje prosil, da bi ilustrirala vso knjižico, vse skladbe, tako da je knjižica v albumu narejena na podlagi tega, kar je naredila Ilinca.

Kako je delati z Johnom Hillcoatom?

Nick Cave: Zelo dobro se razumeva, imava neke vrste psihično povezavo. Pogosto gre za človekov okus, za to, do kam segajo meje človekovega okusa, in mislim, da najine meje precej sovpadajo.

Ustvarjanje videov z njim je zelo zabavno, ker nas spodbuja in nam včasih daje samozavest, da naredimo stvari, ki jih z drugimi ustvarjalci videov ne bi naredili, ker nimamo nadzora in jim v bistvu ne zaupamo. Pogosto se zgodi, da se znajdem z Johnom oblečen v nekaj in razmišljam: "Kako, hudiča, je prišlo do tega, da to počnem?" Veste, to se zgodi v mnogih videih. Sposoben je prikazati idejo, ki verjetno ni najboljša, kot najboljšo.

Jim Sclavunos: Kot režiser ima John Hillcoat na snemanju zelo zadržano, a zelo pomirjujočo, sproščeno držo. Zdi se, da dober nastop izvabi iz tebe, bolj z namigi kot z nekimi navodili, na primer. In vse obvlada, kot bi izvajal čarovniški trik, vseh vrst čudne kombinacije se pojavijo na filmu, čeprav smo uporabili zelo običajne in navadne pripomočke in prizorišča.

Naslovnica albuma in podobe, ki spremljajo album, predstavljajo volka. Nam lahko razložite razmišljanje, ki je za tem?

Jim Sclavunos: Volk je zelo zanimiv lik. Ko pomisliš na volka, običajno pomisliš na samotnega volka, na samca plenilca. Volk, ki se pojavi v Mickey Mouse and the Goodbye Man je po drugi strani volkulja: mati in bitje, ki skrbi za zarod. Za koga skrbi? Zdi se, da skrbi za dvojčka, od katerih je eden morda utelešenje zla, ali morda ne. Morda sta oba zla. Morda sta samo narobe razumljena otroka, ne vem. Ni dobesedno psica, ker ni pes; a morda so tudi volkulje psice.

Ste v času snemanja poslušali kakšno glasbo, ki je vplivala na zvok albuma?

Warren Ellis: Mislim, da je vedno zelo težko natančno določiti vplive, vsaj v mojem primeru je tako. Ves čas poslušam veliko različnih stvari in morda najdem kakšno stvar, ki bi jo želel poskusiti. Morda gre za zvok ali vzdušje na plošči ali zvok posnetka, ki se ti zdi, da bi bil dober za neko skladbo, a zanimivo, prav te stvari se običajno izkažejo za napačne.

Zame so glavne pri snemanju nesreče, ki se zgodijo v studiu, in stvari, za katere ne bi nikoli pričakoval, da bodo delovale tako, kot se izkaže, da delujejo. Zdi se mi, da ko greš v studio z idejami, te pogosto prav te lahko pustijo na cedilu, ker pričakuješ, da bo neka stvar izpadla tako kot potem ne.

Več umetnikov je za projekt Grinderman 2 prispevalo remikse. Kako je prišlo do tega in kako ste jih izbrali?

Jim Sclavunos: Več umetnikov je prispevalo remikse za Grinderman, med njimi Andy Weatherall, ki je slaven remikser in producent. Delal je z vsemi, od Primal Scream do Fuck Buttons. Lotil se je skladbe Heathen Child. Osebno niti malo ne dvomim, da bodo šele čez nekaj generacij priznali njegov remiks Heathen Child kot največji dosežek njegove dolge in uspešne kariere.

Dobili smo tudi remikse Factory Floor, skupine iz Brooklyna, ki se imenuje A Place To Bury Strangers, in skupine z nesrečnim imenom Six Toes.

Kako je prišlo so sodelovanja z Robertom Frippom?

Jim Sclavunos: Frippovo kitarsko delo je med našo najljubšo glasbo vseh časov in predstavljali smo si, da bi posnel kaj takega, kar je naredil na Baby's On Fire, Enovi skladbi s Here Come The Warm Jets. Predstavljali smo si tako suho kitaro iz tiste ere Frippertronicsov za alternativno verzijo skladbe Heathen Child.

Na plakatu za turnejo je zasedba oblečena kot rimski gladiatorji. Za kaj gre?

Nick Cave: No, dejansko naj bi bili grški bogovi, a mislim, da je prišlo do nesporazuma z oddelkom za rekvizite, in zdaj smo videti kot geji iz rimske pehote. Razen Jima. Jim je videti kot grški bog … On je grški bog.

Kaj načrtuje Grinderman v bodoče?

Nick Cave: Grinderman 3.

O skladbah albuma Grinderman 2

Mickey Mouse and the Goodbye Man

Nick Cave: Mickey Mouse and the Goodbye Man začne neke vrste zgodbo, ki odmeva skozi pesmi na albumu, zato je postala prva pesem na plošči in tudi zato, kar je zelo neposredna. Na zelo nenavaden način je to rock'n'roll pesem in mislim, da ljudi precej učinkovito potegne v ploščo.

Worm Tamer

Nick Cave: No, Worm Tamer je zame ena najbolj neverjetnih skladb, pri kateri sem bil vpleten v vseh letih ustvarjanja glasbe. Nič podobnega še nisem slišal v svojem življenju. Ima nekako spačeno besedilo, a zvočno je zares izjemna, ne morem je niti opisati, treba jo je slišati. Mislim, da je v njej nekaj zares čustvenega.

Warren Ellis: Worm Tamer je zelo zgoščena skladba. Zelo zanimivo jo bo igrati v živo. To je skladba, ki ne zveni podobno ničemur, kar sem kdajkoli slišal. Mislim, da ta skladba zveni zelo unikatno. Zelo mi je všeč. Ta in Kitchenette sta moji najljubši skladbi na albumu.

Heathen Child

Jim Sclavunos: Pesem Heathen Child, prvi singel z albuma Grinderman 2, je zelo groovy, nalezljivo groovy, globoko in nedoumljivo groovy. Lahko bi celo rekli, da je plenilsko groovy; a ob njej lahko tolčeš in drobiš (celo, če nisi plenilec). Ob njej lahko plešeš trebušni ples, če imaš seveda pravo postavo. Ob njej lahko izvajaš zapletene spolne položaje, če si seveda dovolj gibčen. Mislim, da je primerna tudi za dolge intimne epizode v kopalni kadi … Morda je lahko video dokaz za to.

Evil!

Jim Sclavunos: Skladba Evil! bo, mislim da s časom, dokazala, da ima brezčasno privlačnost, tako kot tudi tema, s katero se ukvarja.

Kitchenette

Nick Cave: No, Kitchenette je neke vrste izviren, umazan, stoner blues. Mislim, da je Warrenova najljubša skladba na plošči.

Warren Ellis: Ja, ja, Kitchenette mi je zelo všeč, ker ima tako čudovito sproščeno razpoloženje in mislim, da je … Po moje je to eden najboljših vokalov, kar jih je Nick odpel. Tako je sproščena in fraze so fantastične, daje občutek, da si v njenem trajanju. Občutek imaš, da jo poslušaš, ko se odvija, kar se dejansko dogaja. Ta pesem mi je res všeč. Lahko bi jo poslušal znova in znova.

Jim Sclavunos: Skladba Kitchenette ponuja streznjen pogled na nizkotne okoliščine modernega zakona in družinskega življenja ter različne skušnjave in razočaranja, ki napadajo to institucijo. In vse to je postavljeno v nepopustljiv, poguben in renčeč groove.

What I Know

Nick Cave: Spet gre za skladbo, ki je nastala iz trenutka, ki smo ga ujeli, čiste improvizacije, iz obdobja, ko smo izvorno snemali material, in bil je to zares lep tih trenutek, ki smo ga vzeli in ga nekako prilepili na ploščo.

Jim Sclavunos: What I Know ima za Grinderman zelo drugačen občutek. Osvetljuje našo bolj introspektivno stran. Primerjal bi jo z zelo občutljivo, lomljivo igračko, ki jo ljubkuje očaran kromanjonec.

Bellringer Blues

Jim Sclavunos: Bellringer Blues je halucinacija na bojnem polju, postavljena v stoner funk. Skladba je odličen zaključek albuma in spusti zastor prek težkih zadev na albumu z vzdušjem zmagoslavnega navdušenja.

Intervju je objavljen z dovoljenjem založbe Dallas Records.