SiolNET. Trendi Svet znanih
2

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Gregor Čušin: Z leti, kot vino, postajam žlahtnejši

2

termometer

Dobitnik naziva žlahtni komedijant, igralec Gregor Čušin, nam je zaupal, zakaj ni skopuh, kako se izogne monotonosti v igralskem poklicu in kaj mu v življenju pomeni vera.

Za vlogo v predstavi Skopuh ste prejeli naziv žlahtnega komedijanta. Koliko žlahtneža je v Gregorju kot človeku, koliko kot igralcu? Če pomislim, da beseda žlahten morda izhaja iz nemške besede "žleht", je tega v mojem življenju precej. Sem "žleht" človek, priznam pa, da znam biti zelo "žleht" tudi sam do sebe, in to me morda loči od drugih ljudi. Ravno toliko sem nesramen do sebe kot tudi do drugih, sploh kar zadeva humor. Moje osebno mnenje, čeprav morda ni zelo unikatno, je, da mora humor izhajati iz človeka, ki ga izvaja. Izvajanje humorja samo na račun drugih zna hitro postati nesramno, vulgarno, če pa to počneš prek sebe, se lahko temu elegantno izogneš. Predvsem se mi zdi, da je to dober "tampon" pred občinstvom. Če bodo videli, da se znaš pošaliti na svoj račun, se bodo smejali tudi šalam na njihov račun. Kar pa zadeva samo žlahtnost, raje ne bi o tem. Če bi nagrado prejel na primer pred 15 leti, bi se mi to zdelo nekaj neverjetnega. Danes pa se mi sicer zdi lepo, da je nekdo opazil tvoj trud, da je opazil, da si storil nekaj, kar odstopa od povprečnosti, lepo se mi zdi, da se je to zgodilo ravno pri vlogi, ki je tudi meni kot igralcu pomenila veliko, mi pa sama nagrada ne bo spremenila življenja. Lahko rečem le to: vino postaja z leti žlahtnejše in morda bom z leti tudi sam tak. Vsak igralec pa je prepričan, da je sam najboljši, kar že mora biti po "defaultu". Pametni igralci o tem modro molčimo, neumni pa to obešajo na velik zvon (smeh).

Kaj vas je navdihnilo pri ustvarjanju lika v predstavi Skopuh?

To je sicer že drugi Skopuh, v katerem nastopam (v drugačni vlogi sem v isti predstavi pred leti nastopal v Prešernovem gledališču v Kranju) in dejansko sem moral "bežati" od te prvotne podobe. V Kranju je skopuha izvrstno upodobil Janez Škof in ob začetku ustvarjalnega procesa sem imel pred seboj zvočno in likovno upodobitev starega stiskača, tako kot ga je upodobil Škof. Režiser Boris Kobal pa je ubral povsem drugo pot in to mi je pomagalo pri oblikovanju lastnega lika. Pomagalo mi je tudi to, da smo se že na začetku odločili, da se skopuhovo domovanje, ki ga na odru predstavlja ogromna skrinja, lahko spremeni v tri sobe, ena od njih je tudi stranišče. Izhajal sem iz dejstva, da je ta človek tako skop, da od sebe zastonj ne da niti "prdca", kaj šele kakšnega cekina. Zaradi tega sem lik tudi oblikoval z nenaravno, stisnjeno držo. Dodatno mi je pomagal tudi kostum, ki ga sam poimenujem kot ptičjega. Ta skopuh je dejansko čuden ptič. Lik sem torej zasnoval zelo fizično, s poudarkom na zunanjosti.

Kako sta sodelovala z režiserjem Borisom Kobalom, ki je prav tako prekaljen komik?

Vedno mi je v veselje delati z Borisom. Morda malo težje, ker sva v zasebnem življenju dobra prijatelja, in človeku, ki je tvoj prijatelj, nikoli ne zaupaš do konca, ker sam nikoli ni do konca kritičen. Velikokrat sem ga prosil, naj bo neizprosen do mene, in tudi ko je bil, se mi zdi, da ni bil nikoli do konca. Hvala bogu je bila tu dramaturginja Eva Kraševec, ki je bila izredno zahtevna in nikakor tako milostna kot Boris. Sicer z Borisom zelo dobro sodelujeva tudi zato, ker imava podoben način razmišljanja, veže naju podoben humor. Ni človek, ki bi ti šel na živce, in ni problematična oseba, zato sem bil med delom izredno sproščen.

Lahko pri tako klasičnem besedilu kaj odstopate, ga morda celo zmodernizirate?

Seveda je treba problem poiskati v današnjem času. Treba je poiskati vezi s sedanjostjo. To je pogoj. Lahko sta kostumografija in scenografija še tako "zaprašeni", na tebi kot modernem človeku pa je, da poiščeš moderne stvari in jih vpneš v klasično. Pri komediji je to še toliko lažje, sploh pri tem Molierjevem besedilu, ki ni v verzih. Ker smo odigrali že toliko predstav, se lahko sem ter tja malo prepustimo trenutnemu navdihu, improvizaciji, "žlehtnobi", če hočete. In prav to se mi zdi vrlina teh velikih besedil, ki omogočajo tako odprte predstave, ki lahko dihajo in živijo z današnjim časom. Režija teh besedil ni tako fiksirana, je bolj prilagodljiva, bolj dovzetna za aktualnost in svobodo.

Nekje sem prebral, da ne ljubite več gledališča kot nekoč. Vam je prej omenjena nagrada dala nek nov zagon? Oziroma kaj je tisto, kar je gonilna sila v vašem umetniškem ustvarjanju?

Ne, da ne ljubim gledališča, včasih ga celo sovražim. Morda je to pogojeno tudi s tem, da se staram, da prihaja mlajša generacija, tudi režiserjev, ki gledališče vidijo drugače, kot ga vidim sam. Sicer je to vse lepo in prav, saj gre za nek proces umetniške evolucije, a meni to ne odgovarja. Nič ni narobe s svetom, ne z gledališčem nasploh, verjetno tudi z mano ne, gre pač samo za nek odnos do gledališke umetnosti, ki se je pri meni skrhal, kar je včasih vidno v moji nezbranosti, nemotiviranosti, konec koncev tudi pridnosti. Kar zadeva samo nagrado, je pa tako: ne bom rekel, da je nisem vesel, saj bi lagal, a zaradi tega se ni nič spremenilo. Daleč od tega, da bi to bila neka prelomnica v mojem življenju. Ampak kot rečeno, občutek je vseeno lep. Kar mi je pri tej nagradi nadvse ljubo, je to, da sva jo dobila skupaj s Silvo (Silva Čušin je namreč postala žlahtna komedijantka). To, da sta dva Čušina v Sloveniji isto leto prejela nagrado iste sorte, se zlepa ne bo več zgodilo (smeh). To je bil res enkraten dogodek.

Kako izbirate projekte, da bi se izognili monotonosti? V matičnem gledališču, MGL-ju, verjetno izbire niti ni, zunaj matične hiše pa vendarle.

V prostem času se ukvarjam z gledališčem, kot mi je všeč. Režiram amaterske skupine (nimam režiserskih ambicij v profesionalnem gledališču), ker lahko nekako izživim ideje in frustracije, ki jih včasih doživim v službi. Moji lastni projekti so sicer monodramski. Gre za posebno "športno" disciplino, v kateri sem se znašel in ki jo izvajam dobro. Pri prvi predstavi (Hagada) je šlo za nek egotrip, ki sem ga doživel po srečanju z Zijahom Sokolovićem, vsi drugi projekti pa so nekako nadaljevanje tega, saj sem ugotovil, da imam ideje, ki se jih da uresničiti in na ta račun tudi zaslužiti. Predstave so vir mojega veselja.

Zakaj vas tako privlači režiserski stolček?

Velikokrat čutim, da kot igralec na odru vidim predstavo drugače, kot jo vidi režiser. In priznam, velikokrat se mi zdi, da bi lahko kakšno stvar tehnično izpeljal bolje kot nekdo drug. Ne govorim o situacijski in scenski režiji, temveč sami duševnosti režiserja. Režiserji mojih predlogov zaradi samega koncepta predstave dostikrat ne morejo sprejeti. Ti predlogi, ideje se mi nato v glavi nabirajo in na nek način morajo priti na plano. Zato tolikšno veselje glede režije.

Kar nekaj vaših avtorskih projektov temelji na veri. Je vera pomemben del vašega življenja?

Vsi moji projekti temeljijo na veri, ki mi pomeni res ogromno. Ne vem, kako bi lahko šel skozi življenje brez tega. Tako so me vzgojili, prišel sem do nekih spoznanj, ki jih uči vera. Sicer nikogar ne silim v to, saj v predstavah nisem nek misijonar. Bolj kot z vsiljevanjem nekih nazorov z enako mislečimi vstopam v nek "naš" dialog. Nimam popadkov, da bi s svojimi predstavami reševal svet. Gre za neke stvari, ki so pomemben del mene samega. Sem, kar sem, sem kristjan, veren človek. Poleg tega je to dobra tržna niša, saj pri nas nekako ni versko obarvanih predstav. Sicer bi me zelo veselilo, če bi v tej smeri našel še nekoga, ki razmišlja isto kot jaz, ker imam nekaj zelo dobrih dialoških zamisli, a trenutno je tako, kot je. Sicer pa umetnost in vera neprestano tekmujeta med sabo za iste cilje. Obe se pehata za neko "onostranskost" in Cerkev je na tem področju zelo ljubosumna.

Prihajate z Gorenjske. Za Gorenjce naj bi bilo značilno stiskaštvo. Se najdete v tem opisu?

Niti ne. Čeprav sem mahnjen na denar (smeh) – potrebujem ga veliko, saj imam veliko družino in veliko stroškov –, pa nisem skopuški. Tipičnih Gorenjcev, se mi zdi, ni več. Gorenjci so veljali za stiskače zato, ker so nekoč živeli v "rovtah". Vse, kar so pridelali, se je namreč skotalilo v dolino in zato so tako varovali vse, kar so imeli. Danes tega ni več. Če pomislim, ljudje, ki prihajamo s področja Gorenjske, nismo najbolj skopi. O Dolenjcih in Štajercih imam veliko bolj negativno mnenje. Zdi se mi, da smo Gorenjci takoj za Primorci. Sem pa zagotovo lokalpatriot, nisem mestni človek. Domač vrt je moj najljubši kraj.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin