Gojc: Politiki. Prebarvani so skoraj vsi

V filmu prvič zaigra leta 1984, medijsko prepoznavnost mu prinese nadvse uspešna mladinska oddaja Periskop, sledile so številne bolj ali manj odmevne televizijske in gledališke vloge, trenutno pa širšo slovensko javnost zabava v vrhunski predelavi Hitchcockove vohunske klasike 39 stopnic. Eden največjih zabavljačev našega časa v intervjuju o aktualnih temah spregovori brez dlake na jeziku.

V slovenskem prostoru ste nekakšen sinonim za komično, odlikuje vas pristnost, odločnost in iskrenost. Kaj vas je najbolj zaznamovalo kot igralca in kot človeka? Osebno me zanima toliko stvari, da se nimam samo za igralca, saj bi si v tem primeru prizadeval biti član neke imenitne gledališke skupine. Moje življenje bega sem in tja, zaznamuje me marsikaj, ne samo igralstvo. Kariero sem začel kot glasbenik, saj je mlad fant preprosto moral imeti bend. Že takrat sem kazal teaterska nagnjenja in lahko rečem, da so bili to začetki oblikovanja moje profesionalne poti.

Igralsko kariero ste začeli leta 1984 v filmu Ljubezen, pionirsko generacijo ste zabavali v oddaji Periskop, sledil je TV Poper, Teater Paradižnik ter Naša mala klinika. Poleg naštetega ste blesteli v številnih gledaliških in filmskih vlogah. Na kaj ste v svojem igralskem opusu še posebej ponosni? V gledališkem svetu je to zagotovo predstava Marjetka, str. 89, ki sva jo z Mojco Funkl odigrala neštetokrat. V igri gre za skupek nekih likov, ki govorijo o gledališču samem. Druga taka stvar je vloga Honze v Jančarjevi drami Halštat, ki smo jo z Borisom Kobalom ustvarjali v Veroliju zraven Rima. Verjamem, da mi bo tudi predstava 39 stopnic ostala v podobnem spominu. Od filmskih vlog se je neka katarzična zadeva zgodila leta 1985, ko sem se vrnil iz jugoslovanske armade. Božo Šprajc me je povabil k filmu Sonce sije na visokem nebu. Vsebina je govorila o razklanosti mladega človeka, ki je pripravljen na to, da bo šel v armado, njegov drugi jaz pa se odloči za Kras, kjer se zakoplje v zemljo in iz njega zraste slovenski simbol – lipa. Vesel sem, da sem nastopal tudi v zadnjem koprodukcijskem jugoslovanskem filmu Čaruga Rajka Grlića, kjer smo bili zadnjikrat zbrani igralci iz cele Jugoslavije. Med televizijskimi serijami mi je mogoče najbolj pri srcu prav Periskop, saj je bila oddaja moj entre v medijski svet.

S soprogo ste si dom uredili v kraški vasici na hribu, ki se kopa v soncu in tišini. Kakšno je življenje na Krasu? Lahko parkiram kadarkoli pridem domov in to je lahko za nekoga zelo močan argument. Sicer pa ima Kras čisto specifično notranjo energijo, zato ni nič čudnega, da ga je poselilo ogromno umetnikov. Vode pod površjem ni, malce bolj globoko pa jo je ogromno. Ljudje so specifika. Kraševec je nek trd ovoj, lupina, skozi katero je zelo težko prodreti. Ko ti to uspe, pa prideš do zelo mehkega in nežnega jedra. Veliko vlogo igra seveda tudi kulinarika.

Trenutno na odru Špasovega gledališča uprizarjate predstavo 39 stopnic. Gre za predelavo Hitchcockove vohunske klasike, v kateri štirje igralci v 100 minutah odigrate kar 139 vlog. Za kakšen igralski zalogaj gre? Predstava je zelo precizna, izračunana do milimetra in določena do sekunde. Če to ni tako, potem predstava ne stoji. S preciznostjo in disciplino se doseže magičnost, piko na i pa doda pristen humor. Poleg tega sem lahko končno zaigral z Urošem Smolejem. Včasih mi je bila sicer natančnost malce odveč, pri njem pa je šlo za čisti užitek. Izredno pomembno vlogo igra tudi tehnični sektor, trije ljudje, ki nimajo niti minute odmora, z neverjetno koncentracijo pa morata predstavi slediti tudi lučni in tonski mojster. Ljudje so rekli, da Špas teater nima profesionalne tehnične ekipe. Fantje in dekleta so dokazali nasprotno. Svaka čast.

Največje delo opravite prav v tandemu z Urošem Smolejem. Po odrski interakciji sodeč se poznata že od nekdaj ... Mogoče sva v prejšnjem življenju letala iz cveta na cvet. Soproga mi je rekla, da sva idealen par tudi fizično; jaz malo bolj v širino, on v višino. Stvar funkcionira. Znano je, da je bil za to vlogo sicer prvi v igri Jurij Zrnec, vendar ga je zaustavila bolezen.

Vaša pojava na odru je že v sami osnovi komična, na drugi strani pa je prezenca na trenutke dominantna, celo grozljiva. Kaj bolj ugaja vašemu karakterju? Skupek naštetega. Verjetno imava pri dominantnosti v mislih profesorja, ki vodi neko nacistično zalego, organizacijo 39 stopnic. Prizor mi je zelo ljub in pri srcu, saj igra omogoča žlahtna igralska pretiravanja. Vloge sobarice, policaja in preostalih vlog pa prinaša neko drugo zadovoljstvo.

Kaj vas poleg omenjene predstave trenutno še zaposluje? V Narodnem domu v Mariboru smo imeli imenitno predstavo Maks Seks Šop, kjer sodelujem s prvakinjo varaždinskega gledališča Jagodo Kralj Novak. V režiji Sama Strelca smo postavili na oder komedijo, ki govori o medčloveških odnosih. Dogajanje je postavljeno med rekvizite sex shopa, ki dodajo predstavi neko posebno atmosfero. Med dildoti in umetnimi falusi namreč potekajo pogovori o zelo resnih človeških temah. Druga stvar je Slovenija ima avdicijo, ki se odvija v Cafe teatru. Igro sem režiral, ob meni pa zaigra sošolec Jonas Žnidaršič s tistim spodtakljivim tekstom, ki je bil neupravičeno obsojen s strani RKC-ja. Ti ljudje so zelo površni, poleg tega pa ne vem, s kakšno pravico se vtikajo v naš svet. Tretja zadeva je vloga papeža v Poslednjem termina(l)torju, kjer zaigram skupaj z Borisom Kobalom.

Prva bitka, ki ste jo v življenju bojevali še kot otrok, je bila disleksija. Ste na račun težav pri branju občutili veliko krivic? Vsaj eno, res močno. Gre za odraščanje iz fantička v dečka, ko se začnejo prebujati spolni hormoni. Učiteljica me je prisilila, da sem stal pred tablo, jecljaje bral, v prvi vrsti pa me je gledalo več deklet, s katerimi bi se vsaj lupčkal, najraje pa bi jih celo pobožal. Počutil sem se kot bebec. Disleksija ni bebavost, ampak motnja pri zaznavanju grafičnih znakov. Mislim, da smo na tem področju naredili ogromno z društvom Bravo, saj si ti učenci res ne zaslužijo tovrstnega šikaniranja.

Kako se sicer spominjate osnovnošolskih let, ko se je pouk začenjal z znamenitim stavkom "Za domovino s Titom naprej?" V šestedesetih letih sem hodil na OŠ Mirana Jarca za Bežigradom, kjer tega nismo uprizarjali. Naš ravnatelj Dušan Mazgon je bil namreč zelo svobodomiseln, šola napredna, partijci pa očitno niso imeli zadostnega vpliva.

Po končani srednji lesarski šoli ste dobro leto študirati agronomijo, nato presedlali na slavistiko, kar naenkrat pa ste se znašli na AGRFT-ju. Kaj vas je zaneslo v igralske vode? Z dvema prijateljema smo sodelovali pri diplomski nalogi Vita Tauferja v CD, kjer je bila Ionescova Učna ura. Tam smo v živo igrali s skupino Srp in se tudi pobliže spoznali s profesorji in delom na akademiji. Brane Završan in Damjana Černe sta me pregovorila, da sem se udeležil sprejemnih izpitov. Pomislek je bila prav disleksija, ampak me je na koncu prepričalo dejstvo, da ima več kot polovica igralcev težave z branjem. Prvi moj profesor je bil Polde Bibič in na to sem izredno ponosen.

Kako ste na odru in pred televizijskimi kamerami premagovali disleksijo? Vse tekste si najprej posnamem, nato poslušam in memoriziram. Pri sinhronizacijah risank vedno delam sam, saj gre hitreje, poleg tega pa nikogar ne spravljam ob živce.

Je življenje igralca hedonistično, noro, veselo, srečno, odbito, pijano ali zadeto? Vse po vrsti in po tem vrstnem redu. Igralski poklic je razpet od resničnega trpljenja, bolečine, pa vse do neizmerne sreče. Včasih je bilo prisotno tudi ogromno alkohola, vendar pa je to danes malo pojenjalo.

V filmu Ljubezen po Rožančevi predlogi ste zaigrali lik belogardista, v Borovih Raztrgancih pa sodelavca s partizani. Ste bili kot igralec lahko kdaj povsem neodvisni? Vedno sem absolutno neodvisen in to je velika prednost, če si svobodnjak. Za igralca je izziv vsaka vloga, nikakor pa ni prav, da nasedeš Berlusconijevemu filmu Srce v breznu, kjer gre za očitno politično manipulacijo. V takem primeru bi se odpovedal kakršnemukoli sodelovanju, tudi če bi bila pod vprašanjem moja eksistenca.

V enem od intervjujev sem zasledil, da ste sodelovali z režiserjem Draganom Živadinovom, in sicer v gibanju Neue Slowenische Kunst. Je šlo zgolj za javno branje zagovora plakata, ki je na novo obravnaval nacistično poetiko, ali je bilo v ozadju še kaj drugega? Znani manipulatorji so naredili umetniško manipulacijo, ki je dokazovala, da so si ikonografije "izmov" zelo podobne. Plakat je bil vzet iz nacistične literature, kljukasti križ je nadomestila zvezda, fant, mišičast tip, pa predstavlja tipičnega sovjetskega delavskega junaka. Takrat sem bil prepoznavem medijski lik iz Periskopa in Dragan me je povabil, da bi prebral provokativen zagovor. Kot dislektik sem tekst prebral obupno, posledično pa sem za nekaj časa tudi izgubil delo pri Periskopu.

Z besedami, še posebej tistimi, ki so kritizirale vladajočo garnituro, niste nikoli "šparali". Vam je bil dolg jezik kdaj v pomoč ali je prej predstavljal neko oviro? V socializmu, za časa Jugoslavije, ko smo s skupino Srp delali kabareje v študenstkem naselju, smo imeli stalne spremljevalce, celo kartoteke. Ko sem jih pozneje vprašal, kaj smo predstavljali, so mi rekli, da smo bili ultra levica, kar je bilo za tisti čas tako nesprejemljivo kot ultra desnica. Bili smo kontrolirani, posledic pa ni bilo, saj smo bili nekakšen ventil za kritično mladino. Ventil smo odprli in ljudem je bilo lažje. Dosti hujša je današnja cenzura, ki je pritisk eksistence, preživetja. Takrat smo se lahko politično igrali, danes pa so politiki veliko bolj sprevrženi, predstavljajo zelo nizko raven družbe.

Predlani ste se potegovali za mesto župana v občini Komen, stolček pa se vam je izmuznil v zadnjem trenutku. Je bilo razočanje veliko? Ne. Šok je trajal dobre tri minute, nato pa sem pobral pečeno prase, odšel do zmagovalca in skupaj smo ga žurali naprej. Kot svetnik sem zadovoljen, saj župan dela zelo dobro, sva somišljenika. Kandidiral sem zato, da bi šle stvari na boljše in so tudi šle. Moj namen je izpolnjen.

Glede na aktualno politično dogajanje v Sloveniji lahko rečemo, da so igralske sposobnosti nekaterih poslancev na izredno visokem nivoju. Za kakšen žanr gre po vašem mnenju? Ves čas se sprehajajo med hororjem, grozljivko in burko. Njihov problem je, da nimajo odtenkov, nekateri so celo malce preveč profilirani. Določeni igralci so res samo horor, vmes je precej slabih, dolgočasnih in celo bebavih tekstov. Imamo pa tudi nekaj zabavnih predstavnikov, še posebno srečo imajo penzionisti. Eni so izgubili garmin, saj ne vedo, ali bi šli levo ali desno, spet drugi imajo dolgočasno podobo že od nekdaj. Prebarvani so skoraj vsi. Žalostno.

Kako komentirate ukinitev ministrstva za kulturo? Našel sem formulacijo za um, ki se je domislil nekaj takšnega. Gre za človeški polizdelek onesnažene narave. Kulturniki, tako levi in desni, smo si enotni, da gre za nevarno igrico in zelo nepremišljeno dejanje. Verjamem, da bo modrost prevladala.

Pred kratkim ste zapisali: "Kriza je laž. Svet je lep." Hudo je, če imaš službo za 600 evrov in jo izgubiš, doma pa štiri otroke, ki hodijo v šolo. Ampak svet je lep, človek je tako nepopustljiva žival, da mora preživeti in tudi bo preživel.

Ste mnenja, da je življenje treba zajemati z veliko žlico, tudi če vsebina ni vedno zdrava? Mnenja sem, da je življenje treba zajemati s tako žlico, kot si jo sposoben prenesti in z njo preživeti.