SiolNET. Trendi Svet znanih
4

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Gal Gjurin: Vse, kar delam, je eksperiment

4

termometer

"Umetniško delo je nesmrtno, ti si le njegov roditelj. Ena od osnovnih nalog glasbenika je, da svoje pesmi čim bolje pripravi na samostojno življenje," pove Gal Gjurin.

Slovenski multiinstrumentalist, pevec, skladatelj in literat po štirih letih trdega dela predstavlja dvojni album Duša in telo. Dvaindvajset skladb se sprehaja med različnimi glasbenimi žanri, skupen jim je popularen ton. "Vse, kar delam, je nekakšen eksperiment. Moja osnova je eksperimentiranje z instrumentacijo, z zvoki in s produkcijo," nam v intervjuju zaupa vsestranski Gal Gjurin. "Odločil sem se za binarno razdelitev duša in telo, dve komplementarni plošči, povezani v celoto," doda.

Po šestih slogovno različnih albumih se Gal Gjurin spušča v simfonično zvočno pustolovščino. Prva koncertna postaja bo Cankarjev dom ... Prihodnji ponedeljek, 15. aprila, bom v Cankarjevem domu nastopil s simfoničnim orkestrom Cantabile, cantabile je sicer partiturna oznaka za spevno. Gre za svež 80-članski orkester, ki ga vodi dirigent Marjan Grdadolnik. V zadnjega pol leta sem spisal okrog 1.300 strani not za naš koncertni program. Koncert bodo sestavljale že preverjene uspešnice, nekatere pesmi bodo predstavljene premierno, zaigrali pa bomo tudi skladbe, ki se na repertoarju znajdejo izjemno redko ali nikoli. Gostje večera bodo moja sestra Severa, ki bo predstavila tudi nekaj starejših skladb, preoblečenih v simfonični zvok, kantavtor Sigurður Guðmundsson iz daljne Islandije, Nina Pušlar, novi mladi domači avtorski potencial glasbena skupina Čedahuči, Domen Gracej ...

Koncert bo prilagojen baročni pikolo trobenti, izjemno redkemu glasbilu ... Ja, premierno bomo izvedli tudi moj novi Koncert za pikolo trobento in simfonični orkester. Pikolo trobenta je takšna mini "baročna" trobenta, tehnično izjemno zahtevno glasbilo, solist na njej pa bo Domen Gracej. Poudariti velja, da nove literature za pikolo trobento praktično ni, na njej se igrajo navadno skladbe, stare 300 in več let, segajo pa večinoma v čas baroka. Izziv je starodavne principe prenesti v sodobnost.

Koncert v Cankarjevem domu je obenem tudi odprtje nove koncertne turneje. Mhm, v nasprotju s turnejo 2011/2012 se na pot tokrat podajamo s simfoniki Cantabile, gre za t. i. glasbeno-ozaveščevalni projekt, da se ljudem izkaže dostopnost in človeškost simfonične glasbe. Komercialni mediji večinoma v ospredje postavljajo glasbo, ki navadno ne dosega niti ustrezne cehovske ravni, zato se je neizbežno začela formirati glasbena alternativa. Del te alternative smo tudi mi – verjamemo v manufakturo, ne v industrijo.

Začetek predstavljanja plošče Duša in telo sega že v leto 2009, zorela je očitno do danes, na njej pa je našlo mesto kar 22 skladb. Je bila dvojnost albuma nujno zlo? Ne, nikakor. Vse se je zgodilo precej spontano, v vseh teh letih se je namreč nabralo res precej materiala, vmes sem postal tudi samozaložnik, kar seveda na finančno konstrukcijo mojih projektov meče povsem novo luč. Dvojna plošča že sama po sebi predstavlja velik izziv: kako ploščo sestaviti, katere pesmi spadajo skupaj itd. Na koncu sem se odločil za binarno razdelitev duša in telo, dve komplementarni plošči, povezani v celoto.

Na albumu že tradicionalno plavate med raznovrstnimi glasbenimi žanri, pop, rock, jazz, etno, dodali ste celo elemente baročne in klasične glasbe. Vas monotonost ubija, različnost izpopolnjuje, celo uresničuje? Zagotovo. Vse, kar delam, je nekakšen eksperiment. Moja osnova je eksperimentiranje z instrumentacijo, z zvoki in s produkcijo. Edina stalnica zadnjih mojih albumov je forma, uvod, kitica in refren, v različnih kombinacijah. Po formi so skladbe "popularne", v resnici pa jih polnijo različne vsebine, ki so lahko precej eksotične: barok, latinskoameriška in afriška glasba, ljudska glasba itd. Pri ustvarjanju uporabljam tudi glasbila, ki so nestandardna za slovenski glasbeni prostor. Podobno je z besedili, ki jih pišem sam …

Nagnjeni ste k temu, da raziskujete različne vidike ene skladbe, igrate se z različnimi aranžmaji. Nekako predelujete samega sebe ... Raziskujem, s tem predelujem samega sebe. Posnetek ali realizacija skladbe v živo je torej materializacija ideje določene skladbe. Kar je zares avtorsko, je ideja skladbe. Avtorstvo kot tako je zame torej entiteta, ki je hierarhično nad njeno materializacijo. Če naredim več realizacij svoje avtorske ideje, se mi zdi to popolnoma legitimno in normalno. Kot da bi eno dušo inkarniral v več telesih.

V glasbi se uresničujete, poklic ljubite, čeprav se tu in tam dobesedno skurite. Koliko dela, časa, znoja in volje ste vložili v Dušo in telo? Štiri leta. V tem obdobju moraš neprestano ohranjati koncentracijo, se osredotočati na eno stvar, ne glede na to, kaj drugega še počneš zraven. Gre za precej trdo delo, snov je obširna, bolj široko ko zadevo zastaviš, več odločitev moraš sprejeti. In nikakor mi ni žal, da sem ves ta čas porabil za dvojni album. V glasbo moraš biti zaljubljen, sicer kaj kmalu obupaš.

Duša in telo sta v življenju združena, ob smrti ločena. Telo razpade, duša nadaljuje pot v večnost. Se radi poistovetite z glasbenikom, čigar dela so nesmrtna? Vsako delo je nesmrtno, ti si le njegov roditelj. Ena od osnovnih nalog glasbenika je, da svoje pesmi čim bolje pripravi na samostojno življenje.

Leta 2009 ste slovenskemu občinstvu razgalili Srce, z novim albumom na dlani ponujate še Dušo in telo. Poslušalcu ponudite vse, kaj pa je tisto, kar dobite v zameno oziroma kaj želite dobiti v zameno? Tega v osnovi ne delam zato, da bi karkoli dobil v zameno. Tukaj ni nobenega zahtevka, le neobvezna ponudba. Umetniškega ustvarjalca lahko glede tega primerjamo z duhovnikom. Tudi tam ni nobenih menjav – gre za poklic, ki ga opravljaš. Resničen poklic je tisti, pri katerem si slišal klic. Nekdo ali nekaj te je poklicalo, da nekaj delaš.

Hvala vam potemtakem ne predstavlja duševne hrane? Mi, a le v primeru, ko se pri človeku ob izrečenih besedah prepozna iskrenost. V našem poklicu slišiš marsikaj, bereš marsikaj in govori se marsikaj. Načeloma ocenjujem po drugih parametrih, ne po tem, kar je izrečeno. Najbolj mi je pravzaprav pomembno to, da sem sam zadovoljen, torej da zadevo naredim tako, kot sem si jo predstavljal, kot jo slišim v glavi. Perfekcija je načeloma nedosegljiva, k njej lahko le težiš. A vendarle se mi zdi, da se jo lahko doseže, le zelo redko in le v posameznih trenutkih. Gre za pesniški trenutek popolnosti. Glasba lahko v poetičnem smislu dostopa do imaginarne komponente vesolja, saj je abstraktna, hkrati pa ima instanten učinek na čustveno raven človeka, posameznik jo mora le slišati in že dobimo odziv. Vprašanje je le, koliko teh trenutkov pesniške popolnosti si sposoben ujeti oz. jih omogočiti.

Na albumu Duša in telo se najde tudi mesto za instrumentalni valček. Zadržkov do narodno-zabavne glasbe pri vas ni čutiti, del Slovenije to zvrst obožuje, nekateri je ne prenesejo, spet drugi jo podcenjujejo. Kako gledate na te skrajnosti? Ko se bodo dvignili na raven, da bodo gledali glasbo kot glasbo, narodno-zabavno zvrst pa bodo sprejemali kot eno izmed zvrsti, bo objektivna debata resnično mogoča. V tem žanru je še precej neizčrpanega in razvijati ga je treba naprej, peljati v različne smeri, da dobi nove dimenzije. Dokler bomo omejeni na posnemanje Slaka, Miheliča in Avsenika ali dokler bomo govorili, da je to slaba, neumna in primitivna glasba, toliko časa se ne bo spremenilo popolnoma nič. Ta glasba seveda ni primitivna, narodno-zabavno glasbo moraš znati igrati. Že od njenih začetkov so jo preigravali klasiki in jazzisti, kar je dodaten dokaz za to, da le izpod rok dobro podkovanih glasbenikov zveni, kot je treba.

V pesmi A me slišiš še? se poslušalcu v misli vtisne citat: "Lastniki lajajo še bolj kot psi." Malce filozofska sfera, pa vendar, se vam zdi, da si Slovenci prehitro nadenemo povodec, smo slepo vodljivi in zvesti kot psi? Bolj se mi vsiljuje vprašanje tistega dela slovenske identitete, pri kateri gre za zmes tega, da si zafrustrirani lastnik in še pes hkrati, ne glede na politično opcijo. Na plošči Duša in telo je kritiko slovenske družbe in potrošniške družbe nasploh mogoče zaslediti v marsikateri skladbi.

Kot glasbenik in producent opravite večino dela sami, igrate, snemate, miksate, masterizirate. Dejstvo je, da imajo tudi vitezi oprode, kateri so vaši? Nimam oprod, imam pa sodelavce, ki jih sicer ni veliko, so pa izjemni. Poleg tega je moj tempo precej zahteven, marsikdo ne zdrži. Ob tej priložnosti bi se rad iz srca zahvalil vsem, ki mi pomagajo in stojijo ob strani.

Slovenija premore veliko glasbenih talentov, težava nastopi pri kanalih, ki jih je premalo, so zamašeni ali neprodušno zaprti. Kako jih odpreti? Načinov je več. Eden od osnovnih načinov je prek zakonodaje. Gre za splošno slabo sistemsko pravno ureditev. Ni vprašanje le, kateri čepek v infrastrukturi izpuliti, težava je v številnih ventilih in ceveh, slabi napeljavi, pokvarjen je pogonski sistem itd. Preproste rešitve žal ni, težave pa je treba reševati sistemsko. Država bi lahko glasbenikom prišla naproti, vendar ji to, kot kaže, še ni v interesu.

Pravite, da je nekaj najlepšega priti v majhno vasico, ki jo odlikuje izjemno občinstvo. Dajete na koncertu prednost intimi, ne množini? Kar nekajkrat sem že pokazal, da je mogoče dvorano, v kateri sedi 1.500 ljudi, spremeniti v intimo. Nekaj najlepšega je preobraziti na primer Gallusovo dvorano v klub. Da imaš torej občutek, da igraš v klubu in ne v neki zategnjeni dvorani, kjer morajo vsi sedeti prisiljeno in nenaravno pokonci. Na manjših lokalnih koncertih se navadno zgodi posebna kemija, saj se v bolj obrobnih krajih ne dogaja veliko in si ljudje pridejo na koncert nahranit duše. Bistvena je tudi hranilna vrednost glasbe, ki jo ponudiš, torej koliko dušnih kilodžulov boš lahko ponudil občinstvu. Če serviraš le plastiko, bo tudi odziv boren, če pa pripraviš polnovredno pojedino, se bodo ljudje za mizo obnašali drugače. V splošnem pa velja, da ne gre podcenjevati nadutosti, zaprtosti in konservativnosti razvajenega ljubljanskega občinstva, ki bi se glede koncertnih manir lahko marsikaj naučilo od province, na katero tako zviška gleda.

Na albumu Duša in telo je tudi precej sodelovanj, vokalno sodeluješ z Nino Pušlar in sestro Severo, instrumentalno z Janom Plestenjakom in violinistom Matijo Krečičem. Vsi izjemno različni, a nič manj zanimivi ... Do sodelovanj prihaja spontano, niso načrtna, zgodijo se zaradi življenjskih naključij. V ameriškem šovbiznisu je več ali manj vse načrtno, dueti se sestavljajo po modelu, ki bo pritegnil novo občinstvo, svež dotok denarja ipd. Pri meni izbira življenje samo.

Pravite, da je prihodnost glasbe v prakticizmu in mešanju obstoječih žanrov. Kako izbrati sestavine in začimbe, da ne zapadeš v dolgočasen glasbeni vsakdan? Dolgočasnost je odvisna od vsakega glasbenika posamezno, sposobnosti njegove imaginacije in seveda tega, kako vidi svoje avtorsko delo. Prijemov je nešteto, pomembne so izkušnje. Najbrž pa je na subjektivni ravni pomembno predvsem to, da ustvarjalcu ni dolgčas. V nasprotnem primeru ustvarjanje kot tako nima več smisla.

Glasbeno sodelovanje z Janom Plestenjakom se udejanji v Glasbi za film, ki ga ni. Instrumentalna skladba predstavlja vašo željo po pisanju filmske glasbe ... Gre za kritiko čudnega, neplodnega odnosa med slovenskimi filmskimi in glasbenimi ustvarjalci. Filmi pogrešajo pesmi, ki film peljejo naprej, in obratno, torej da glasba in slika medsebojno delujeta tako na trgu kot v neotipljivem svetu umetnosti. Govorim o tesnem sodelovanju med glasbo in filmom, ki ga v Sloveniji z redkimi izjemami ni že dolgih 30 let. Velika škoda je, da se ta dva segmenta ne oplajata. Apeliram na filmarje: mi smo tukaj. Karte so na mizi, rokavica je vržena.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin