Franz West: Pri umetnosti gre za uporabo, ne videz

West se je rodil leta 1947 na Dunaju, kjer skupaj z ženo, gruzijsko umetnico Tamuno Sirbiladze, ustvarja še danes. Začetki njegove kiparske kariere segajo v 60. leta prejšnjega stoletja, ko so bili njegove skulpture, performansi in kolaži v okviru gibanja dunajskega akcionizma radikalni in so skušali razbiti pasivnost umetniškega sveta.

V 80. letih se je posvetil delom iz mavca, v katerih je raziskoval idejo prileganja. Izdeloval je manjše kose, ponavadi dolge kakšen meter, ki jih je bilo treba nositi na telesu – prek obraza, okoli pasu ali vratu –, da so postali izpopolnjeno delo. Rezultat je abstraktno delo, ki pušča vtis ujetosti in zaščite hkrati. Pozneje je izdeloval tudi skulpture iz aluminija, ki delujejo kot nekakšne velike različice njegovega dela z mavcem.

Prejemnik zlatega leva za življenjsko delo West je prepričan, da pri umetnosti ni toliko pomemben njen videz kot njena uporaba, zato ni čudno, da se njegove instalacije osredotočajo predvsem na pohištvene kose. Njegovi pisani fotelji in stoli preobrazijo notranjost razstavnih prostorov v ogromna, vabljiva, družabna okolja za interakcijo z umetnostjo. Leta 2011 je na beneškem festivalu umetnosti na primer razstavil repliko lastne kuhinje, istega leta pa je v Benetkah prejel tudi zlatega leva za življenjsko delo.

Na letošnjem umetnostnem sejmu v Baslu je medtem na ogled postavil velikansko instalacijo Gekroese, še pred tem pa je v okviru retrospektive njegovih del v New Yorku razstavil veliko aluminijasto skulpturo Ego in id, visoko šest metrov, ki jo sestavljata dve abstraktni formi, na koncu zaviti in primerni za posedanje. Tudi ta nadaljuje umetnikovo vizijo, da je umetniško delo resnično popolno šele takrat, ko je v interakciji z gledalcem.