Tacita Dean in njene nedorečene zgodbe

Tacita Dean se je rodila leta 1965 v Canterburyju, danes pa živi in ustvarja v Berlinu. Britansko javnost je nase prvič opozorila leta 1993 s triptihom in filmom Mučeništvo sv. Agate, ki smo si ga lahko leta 1994 ogledali tudi na razstavi v ljubljanski galeriji Škuc. Slovenskemu občinstvu se je predstavila še enkrat, leta 2004 v Mali galeriji. Umetnica je znana predvsem po ukvarjanju s filmskim medijem, ki pa ga ne uporablja za konvencionalno pripovedovanje zgodb, ampak njeni filmi do izraza pridejo bolj kot portreti ali odslikave. Zanjo je značilna statična kamera, ki skupaj z dolgimi posnetki dogodkom dovoljuje, da se razvijejo počasi. Najbolj znani so njeni filmi na 16-milimetrskem traku, ki za predvajanje potrebuje posebno opremo, zato projekcije učinkujejo tudi kot instalacije. Tak je tudi film Izginotje na morju (1996–1997), ki mu je sledila nominacija za Turnerjevo nagrado, pa tudi Hiša balon (1999), Fernsehtrum (2001), Mario Merz (2002), Kruhovec (2002) in Švedrač (2003).

Večna povezanost in nedorečenost S filmi so običajno povezana tudi njena druga dela, na primer fotografije iz filmov in risbe na črno tablo, ki delujejo kot nekakšna navodila za snemanje filma ali pa beležijo dogajanje tega in hkrati služijo kot sredstvo za nove zgodbe. Deanova namreč v svojem delu vse povezuje med seboj, njen ustvarjalni proces pa pogosto sprožijo posamezni objekti, ki z vzbujanjem asociacij pripeljejo do zgodbe, polne naključij. Spet drugič je izhodišče za raziskavo kakšen zgodovinski podatek, ki ponuja presenetljiv rezultat in se na koncu nekako poveže z umetničinim življenjem. Deanova svojega življenja v umetnost sicer nikoli ne vpleta dobesedno, tako kot tudi njena dela nikoli niso dobesedno narativna. Njene zgodbe praviloma sestavljajo dolge, meditativne sekvence, ki gledalca posrkajo v svojo statičnost in odprejo njegovo domišljijo, saj vedno ostajajo nedorečene.

Leta 2011 je Deanova razstavljala v londonski galeriji Tate Modern, kjer je na konec zatemnjene dvorane postavila 13 metrov visok bel monolit, nanj pa projicirala 11-minutni nemi film na 35-milimetrskem traku. Sklop del The Unilever Series zaznamujejo gibljive slike in slavijo tehnično mojstrstvo analognega filma v nasprotju z digitalnim. Čeprav se ji je Turnerjeva nagrada izmaknila, velja Tacita Dean za eno najpomembnejših britanskih umetnic in je prejemnica umetnostnih nagrad Aachen (2002), Hugo Boss (2006) in Kurt Schwitters (2009).