Dolinarjevi spomeniki v Ljubljani 1.

Dolinar se je pri svojem delu vedno rad vračal k figuri, ki je bila njegov motiv skozi ves njegov ustvarjalni opus. Dolinarju je po šolanju na Dunaju uspelo, da se je v domovini bolje uveljavil kot njegovi predhodniki, med njimi Peruzzi, Berneker in Gangl. Mladi Dolinar pa je spoštovanje in prijateljstvo užival tudi pri Jakopiču, ki mu je poleg omogočanja razstavljanja, med drugim odstopil v svojem paviljonu tudi atelje, da je lahko snoval in ustvarjal nekatera svoja kiparska dela.

Dolinarjeva predvsem zgodnja dela bi lahko opisali realistično secesijska, posledica tega je bil umetnikov študij v tedanji umetniški prestolnici na Dunaju. K vplivom akademije in drugega umetniškega dogajanja na Dunaju pa bi lahko pripisali tudi kiparjevo zanimanje za rodinovsko nemirno potezo po glini, s katero je s pomočjo svetlobe oživljal formo.

Slogovne in formalne značilnosti, modelacija gline za bron in slikovito mehka ter prosojna obdelava marmorja, ki jih pripisujemo Rodinu, lahko v avtorsko prilagojenem izrazu beremo tudi v Dolinarjevih kipih. Poleg primerjanja z Rodinom pa lahko Dolinarjevo kiparstvo primerjamo tudi z Ivanom Meštrovičem, ki pa je v jugoslovanskem prostoru zaslužen, da se je umetniško prebujanje zgodilo tudi v kiparstvu.

Kralj Peter I. na konju Leta 1930 je odbor Plečniku in Dolinarju zaupal nalogo postaviti konjeniški spomenik v Ljubljani ki bo posvečen Kralju Petru I. Dolinar je za kip uporabil temni podpeški kamen in v njem zasnoval statično kompozicijo konjenika v mirovanju. Deset let za tem pa je Dolinar postavil drug konjeniški spomenik, ki se je slogovno bolj približal realistični upodobitvi vsebine kot pri prvem, kjer je bilo zaradi dela s kamnom več stilizacije. Odličen spomenik kralju Aleksandru I. Karađorđeviću so postavili v današnjem Zvezda parku in ga ob okupaciji Ljubljane razrezali, podstavek pa porušili čez noč.

Plečnik in Dolinar Prvo uspešno sodelovanje sta arhitekt in kipar uspešno izpeljala z delom za Ilirski steber iz leta 1929. Plečnika so zadovoljevale Dolinarjeve kiparske rešitve in kipar je bil pripravljen podrediti se arhitektovim strogim zahtevam. Dolinar je na stebru oziroma spomeniku, ki stoji na Trgu francoske revolucije ustvaril glavni maski Napoleona in Ilirije. Plečnikovo oblikovanje Vegove ulice in poslopja Glasbene matice je prinesla Dolinarju nova naročila.

Pred Glasbeno matico so leta 1932 postavili osem portretov slovenskih komponistov. Dolinar je v tem delu pokazal svojo moč obvladovanja materiala oziroma kako mrtvi materiji in osebnosti dati življenje. Glave so v kiparski realizaciji izjemno žive pa naj so bile modelirane po naravi, grafiki ali fotografiji.

Dolinarjev Mojzes Plečnik je premišljeno gradil prostor med Križevniškim samostanom, Univerzo, gajem Glasbene matice in Zgradbo Akademije znanosti in umetnosti. V ta arhitekturni kare je Plečnik natančno in premišljeno umestil Narodno in univerzitetno knjižnico. Plečnik je pri NUK-u uporabil Dolinarjev kip Mojzesa, ki še danes očitno kaže na to, kaj lahko arhitekt naredi iz kiparskega dela, ko ga postavi v prostor in opremi s podstavkom.

Dolinarjev Mojzes je mogočna moška postava, ki ikonografsko gledalcu sporoča, da gre za Mojzesa le z naglavnim okrasjem, ki bi ga lahko primerjali z Michelangelovim Mojzesom v Rimu. V tem Dolinarjevem kipu je že mogoče videti stilne značilnosti, ki jih je v njegovem kiparstvu uspešno vnašal v svoje figuralne rešitve. Mojzes na Gosposki ulici je arhitekturno vključen v portal in daje občutek, kot da se je Mojzes zdaj osvobodil arhitekturne lupine in izstopil iz okenske odprtine.