Čarobni Park Güell

Park Güell leži na hribu, odmaknjen od mesta. Gaudi je v njem ustvaril in uresničil nemalo svojih zamisli. Park živi, ker so v njem ljudje, ki ga obiskujejo, v njem uživajo in v njem najdejo sprostitev. Gaudi ga je zgradil, ga preuredil in ga ustvaril na novo. Terasasto oblikovanje in nivojsko premikanje je zagotovo svojevrstna rekreacijsko-umetniška izkušnja. Stopnišča, dvorana pod ploščadjo, ploščad s klopcami, vodnjak, zelenje … Park, ki so ga po načrtih katalonskega arhitekta Antonija Gaudija zgradili med leti 1900 in 1914, je bil prvotno zamišljen kot del elitne soseske, ki jo leta prej zasnoval Eusebi Güell. Park je, kot je za arhitekta značilno, razgiban in slikovit. Raznolik, poln likovnih elementov, ki se med seboj harmonično dopolnjujejo in sestavljajo v dovršeno celoto. Tudi pri tem načrtovanju umetnik ni pozabil na celovito umetnost, značilno za secesijo, saj je na tako majhni površini poleg arhitekture ustvaril še velik slikarsko-kiparski objekt. Park gradil po načelu lepega s funkcionalnim Gaudi je ob vhodu v park močno barvit in barvno kontrasten. Z dvema hišama oziroma paviljonoma se ob vhodu obiskovalec parka začne vzpenjati proti veliki, s keramiko okrašeni terasi. Na poti do nje gre mimo kuščarja, ki je danes eden od značilnosti Barcelone. Stopnišče na vrhu se sklene z dvorano dorskih stebrov, ki na hitro spomnijo na kakšen grški tempelj. Umetnik je s tem ustvaril dvorano, ki se zdi kot temen gozd, to logiko je uporabil tudi pri gradnji Sagrade Familie. Tako stebri ne opravljajo le funkcije podpornikov, ampak so tudi nekakšni zbirniki deževnice, s katero so v parku vzdrževali zelenje. Masivni stebri so namreč v notranjosti votli. Strop krasijo medaljoni, okrašeni z mozaiki.

Bolj ko se obiskovalec pomika proti notranjosti parka, bolj avtor svoji kreaciji odvzema barvitost. Tako je na primer večina parka v notranjosti zgrajena iz neoklesanega kamenja. A tudi tukaj arhitekt svojega dela ni prepuščal naključjem. Zdi se, da je prav pri vsakem kamnu stal sam in ga izbrano uporabil pri gradnji. Prav to je dokaz, da je imel dobro izurjeno ekipo. Najdaljša klop v Barceloni Gaudi je gledališko teraso sklenil z verjetno najdaljšo vijugasto klopjo v Barceloni. Terasa je edinstveno družabno zbirališče v mestu. Prav z vijugami pa je arhitekt lahko ustvaril različne kupeje, ki lahko obiskovalcem ponudijo vsaj malo zasebnosti. Očitno je, da je za oblikovanje uporabil vse mogoče argonomsko znanje, saj je sicer betonska klop zelo udobna. Po človeku zgrajeno klop je dopolnil z razbitimi koščki glazirane keramike. Park je od leta 1984 na seznamu Unescove dediščine.