Bejeva Tišina odsotnega

Bejevo prostorsko postavitev, ki je nastala na ALUO pod mentorstvom profesorja Alena Ožbolta, tvorita dva dela. V prvem lahko ugledamo klavir z na njem postavljenim metronomom, ki ritmično prešteva, odšteva in zvočno artikulira čas. V času, ki ga meri, in njegovih odmevih se posameznik srečuje z asociacijami na tišino, prostorom za kontemplacijo, ki ob pogledu na glasbilo prikliče tudi zvočne spomine. O glasbi, ki priča o odsotnosti tišine, umetnik pravi, da je atentat na tišino.

O razmerju med prisotnim in njegovim nasprotjem avtor, ki v svoja dela vpleta angažirane poglede na posameznikovo (družbeno) izkušnjo in resničnost, razmišlja tudi v nadaljevanju postavitve, kjer v prostor umešča stare bolnišnične postelje. Na njih ni bolnikov ali umirajočih, čeprav iz njih kriči zavedanje o odhajanju, telesnem ali psihičnem razjedanju, poslavljanju, umiranju, smrti, odsotnem. Z lasmi različnih posameznikov napolnjene blazine nagovarja kolektivno, s tem pa družbeno-kulturne kontekste, ki opredeljujejo naše dojemanje smrti, poslavljanja, odsotnega, praznine in tišine. Te družbene kategorije, ki so hkrati tudi intimne, del subjektovega čustvenega sveta, želi umetnik na novo kodirati. V izkušnji odsotnega se izčiščeno prikazuje to, kar manjka: vidi to, kar je spregledano, in sliši to, kar je preslišano.

O razmerju med manjkajočim in prisotnim kipar razmišlja tudi v odnosu do umetnostne zgodovine in sedanjosti ter preizprašuje vlogo umetniškega dela, njegove objektnosti, postopkov ready mada, kontekstov umetnosti in njenih manifestacij … Objekti pred gledalcem pričajo o odsotnosti subjekta, ki je hkrati tudi umetniški objekt. Objekt pred njimi je mrtev, a prisotni ima možnost, da lahko ob njem začne razmišljati o tistem, kar je umanjkalo, pa naj bo to umetnostno delo, osebna ali družbena praznina. Ali kot o tej ravni projekta pravi njegov avtor: "Kiparstvo v svojih transformacijah je danes prešlo prek kipa, skulpture in objekta do instalacije. V poplavi vsega predmetnega in vizualnega je umetnikova previdnost še kako pomembna, da prostora še bolj ne gosti, temveč ga z redčenjem in 'maštanjem' prevaja v nove in drugačne kontekste. Kontekst praznine je objekt razmišljanja, ki jo v galeriji zapolnjuje materialna prisotnost ter prek prostorske instalacije išče definicije vsakokratnega časa in vsakega posameznika. Vsak lahko v delu uvidi arhetipskost s podvprašanji; kdo sem, kaj počnem in kam grem."

Umetnika zanimajo "živi krik, glasni pok, vidni premik, prostorska akcija, zvok nelagodnega metronoma, ki daje ritem neznanemu pianistu in vsakemu obiskovalcu galerije ter ga nenehno opozarja, da v tem diskurzu nismo poslednji. Ni dovolj le zavedanje, da bom objekt, v tem primeru podobo klavirja, izgubil, ampak da bom tudi sam nekoč umrl."