Batičevi odtisi v javnem prostoru

Primeri javne plastike, na kateri lahko odkrijemo mnogo definicij kakovostnega spomenika, so zagotovo spomeniki, ki jih še vedno ustvarja akademski kipar Stojan Batič. Kot 20-letni Trboveljčan se je po končani 2. svetovni vojni vpisal na ljubljansko likovno akademijo. Študij je končal v času, ko je ideologija umetnikom formalno narekovala in naročala predvsem slog socialnega realizma. Stojan Batič je bil ob Dragu Tršarju vodilni, po vojni šolan umetnik, ki se je v svojem delovanju osredotočil predvsem na spomeniško plastiko, ki jo lahko danes srečujemo po vsej Sloveniji. Svoje prstne odtise je kipar v obliki kiparskih sledi pustil v mnogih naših mestih, ki se motivno nanašajo predvsem na spomeniško plastiko z vsebino NOB. Poleg mitološke, zgodovinske, narodne vsebine je v njegovem opusu zagotovo med boljšimi rudarska vsebina, ki jo je Batič črpal v Ljubljano iz rodnih Trbovelj in bil za ta opus nagrajen s Prešernovo nagrado.

Metaforično oblikovana simbolika Prve spomenike, posvečene narodni osvobodilni borbi, je mladi partizan Batič izdeloval že v času svojega študija na akademiji. Ti kipi so bili v tradiciji akademizma na poti k slogu socialističnega realizma, ki pa je pri nas vedno bolj realističen kot pa socialističen. Zmagoviti partizani, delavci, kurirji, ilegalci in talci so kiparju omogočali ustvarjanje svojih javnih spomenikov v trajnih materialih, kot sta kamen in bron. Poleg velikih spomeniških naročil je kipar ves čas ustvarjal tudi portrete in malo figuralno plastiko, kjer je figuralni motiv začel prestopati v ploskovite in bogato reliefno opremljene ploskve, kar se najbolj očitno vidi v njegovih poznejših delih iz leta 1985, na primer na Ojdipu pred SNG Dramo.

Figuralik s svojevrstnim rokopisom in slogom Vsak spomenik, ki ga je v preteklosti izdelal Batič, je bil strogo premišljen, načrtovan in konstruiran. Torej prilagojen času, prostoru, občinstvu in vsebini. Spomeniško plastiko je kipar pogosto reševal s kolektivnostjo. Večino svojih del definira z neke vrste kolektivno skulpturo, v kateri je avtor še vedno ustvarjal individualnost samega upodobljenca, ki se vključuje v kolektivno organizirano skupnost forme. Pri tej njegovi kolektivnosti lahko ločimo dva načina gradnje forme. Prvo kipar gradi iz posameznih figur, katere bodisi poveže na vsebinski ali pa tudi na formalni ravni, torej jih združi v enotno gmoto. Na drugi strani pa so prepoznavni tudi spomeniki, ki kolektivnost utelešajo v grafizmih oziroma v reliefni gradnji kiparske kompozicije.

Rudarska motivika Trboveljčan je v Zasavju poleg portretov in spomenikov NOB ustvaril odličen kiparski opus, ki je tematsko vezan na rudarsko industrijo. Ti kipi so nastajali med letoma 1959 in 1962 in predstavljajo tako posamezne rudarje kot tudi skupinske upodobitve delavcev. V rudniku ga je namreč prevzela tema, delo ob svetilki, strašne sence in popačene perspektive. Vse to je s pomočjo rudarskih atributov uporabil kipar tudi na svojih upodobitvah rudarjev. Njegovi rudarji so izmučeni od težkega dela in z oksidiranim bronom še bolj poudarjajo mukotrpno delo v jami. Rudarji, eden je tudi pred Moderno galerijo v Beogradu, so avtorjev poklon in zahvala za tovarištvo, ki ga je bil deležen v mladostnih letih v Trbovljah.

Sam kipar se ves čas vrača tudi h klasični risbi, ki je ne nazadnje vedno lahko v vlogi pasivne linije ali aktivnega poteka in na sledi modelirke, ta pa je vidna tudi na površini njegovih kipov. Svoje kiparske zamisli najprej nariše in le tem z risbo ves čas tudi sledi v teku nastajanja. Njegove risbe so samostojna dela, ki bi jih bilo napačno označiti kot skice.