SiolNET. Trendi Svet znanih
2

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Barbara Cerar: Srčika ustvarjanja je v tem, da vedno dvomiš vase

2

termometer

Članica ljubljanske Drame Barbara Cerar nam je v prijetnem pogovoru zaupala, kako jo je zaznamovalo ustvarjanje v Trstu, kako se znajde v filmu in na televiziji in zakaj ji je všeč igralski poklic.

Od leta 2002 ste stalna članica ansambla SNG Drama Ljubljana. Pred tem ste šest let preživeli v Trstu v tamkajšnjem Slovenskem stalnem gledališču. Kako vas je zaznamovala ta profesionalna izkušnja in zakaj ravno Trst?

V četrtem letniku AGRFT me je profesor Dušan Mlakar, ki je režiral Desetega brata v Trstu, povabil k sodelovanju in to je bilo moje prvo srečanje s tem gledališčem. Seveda takrat nisem vedela, da me bo pozneje to tako močno zaznamovalo. Takratni ravnatelj gledališča me je po končanem študiju povabil v službo in dolgoročno se je to izkazalo za izjemno pomembno prelomnico zame.

Ne glede na to, da se mi je takrat selitev v Trst – imela sem štiriindvajset let – zdela težka, vsaj prvo leto sem imela težave z navajanjem na novo okolje, sem v tem gledališču dobila veliko dobrih vlog, ki so mi pomagale, da zrastem kot igralka. Tudi sam Trst sem sčasoma tako vzljubila, da moram še zdaj tja vsaj enkrat na mesec, ker ga tako pogrešam. V mojem tržaškem obdobju smo z ekipo izjemnih mladih soigralcev – Vesna Pernarčič, Daniel Malalan, Vojko Belšak, Lučka Počkaj, Janko Petrovec, Gregor Geč – ustvarili vrsto čudovitih predstav.

Se v čem razlikuje delo v gledališču v Trstu in zdaj v "materi vseh gledališč", ljubljanski Drami?

Seveda se. SSG Trst je zaradi svoje pozicije in neprestanega boja za ohranitev slovenstva v popolnoma drugačni poziciji kot SNG Drama. Tam je vedno prisoten priokus po boju za obstoj in vprašanje, ali bo naslednje leto gledališče še delovalo, vedno visi v zraku. Zato so tudi pogoji dela veliko bolj ekstremni. SNG Drama pa ima vse te stvari urejene in v "njej" med igralci in vsemi zaposlenimi prevladuje predvsem želja po tem, da se naredi čim boljša predstava. Velika razlika je seveda tudi v velikosti ansambla. V Trstu smo bili vsi v vseh predstavah in smo ves čas igrali skupaj, v Drami pa včasih mine več let, preden se z določenimi igralci srečaš pri projektu.

Govori se oziroma kar dejstvo je, da je v Drami združen najboljši igralski kader. Se tako tudi sami počutite, da ste resnično med najboljšimi?

Kadar sam sebi kot igralec to rečeš, se hitro zgodi, da gre tvoja ustvarjalna pot navzdol, saj je srčika ustvarjanja v tem, da vedno dvomiš vase in v svojo umetnost, zato so nam ta etiketiranja neljuba. Je pa res, da ima Drama čudovit ansambel, ki ima v svojih vrstah Šugmana, Samoborja, Škofa, Emeršiča, Tribušona, Šturbeja, Bakoviča, Gračnerjevo, Čušinovo … Lagala bi, če bi rekla, da se ne počutim priviligirano, ko stojim z njimi na odru.

Zadnja leta je postalo skoraj trendovsko, da v slovenskih gledališčih gostujejo tuji režiserji. Se delo z našimi in tujimi režiserji kako razlikuje?

Tuji režiserji prinesejo svež veter, včasih tudi malo drugačen način dela, zato so seveda zelo dobrodošli. Ko leta in leta delaš z istimi režiserji, včasih vse postane že malo preveč predvidljivo, dober režiser iz tujine pa lahko malo razburka ansambel in to je vedno dobro.

Ste prejemnica pomembnih slovenskih in tujih gledaliških priznanj. Kaj vam pomenijo te nagrade?

Kot sem že prej omenila, smo igralci večni dvomljivci vase in v svoje sposobnosti in naša samozavest je krhka kot regratova lučka. Najmanjši vetrc, kritika ali mnenje nas spravi v hudo ponovno izpraševanje sebe, ali sem za to, kaj sploh delam v gledališču, saj nimam pojma … Sploh, ker je ta naša umetnost tako trenutna in za nazaj obstaja le v spominu in na fotografijah. Nagrade pa so le nekaj oprijemljivega, nekaj, kar je vsaj majhen dokaz, da si pa mogoče, takrat ko si jo dobil, naredil nekaj res dobrega. Meni pomenijo tolažbo v tistih dneh, ko imam ustvarjalno krizo, ali ko se mi zdi, da česa ne znam ali ne zmorem.

Če bi usoda hotela drugače in ne bi postali igralka, katero drugo "vlogo" bi "igrali"?

Verjetno bi dokončala študij slavistike in se na tak ali drugačen način ukvarjala s slovenskim jezikom, ali bi bilo to pedagoško ali raziskovalno delo, pa ne vem.

Sodelujete pri ustvarjanju otroške oddaje Pod klobukom. Se delo za mlade v čem razlikuje od igranja za odrasle?

Ne, popolnoma nič, razlika je samo v tem, da otroci iskreno pokažejo svoje odzive in ti neposredno povedo, kaj jim ni všeč, odrasli pa resnico velikokrat "priredimo" … Samo igralsko delo pa poteka enako kot za katerokoli redno dramsko delo, od bralne vaje na začetku, vaje z izmenjavami mnenj in idej, učenje teksta …

Vas delo na televiziji osrečuje vsaj toliko kot delo v gledališču? Morda več, manj?

Delo na televiziji me zelo osrečuje, kljub temu pa je gledališče bilo in vedno bo moja prva in največja ljubezen. Sinhroniziranje risank, Pod Klobukom in Moji, tvoji, najini so zame kot slasten desert po zelo dobrem kosilu, če mi dovolite gurmansko primerjavo.

Tudi sedma umetnost vam ni tuja. Kaj vas prepriča, da se potegujete za neko filmsko vlogo, na primer v filmu Pokrajina št. 2, kjer, ne da ste samo odlično "živeli", ste tudi mojstrsko "umrli"?

Pri nas ni te navade, da bi se potegovali za vloge, saj največkrat sploh ne vemo, kaj se bo snemalo. Režiserji nas sami povabijo na avdicije in to se je zgodilo tudi pri filmu Pokrajina št. 2, kjer me je Vinko Möderndorfer poklical in sem potem na avdiciji odigrala dva prizora iz scenarija. Sem pa vesela, da sem dobila to priložnost, da sem lahko zaigrala v malo drugačnem žanru, kot sem ga vajena. Pa tudi zaradi izjemnega srbskega soigralca Slobodana Čustića.

Film in oder – dva popolnoma različna, a vendarle komplementarna medija. Sta res in zakaj?

Sta in nista. Vsak zase imata svoje zakonitosti, ki jih je treba upoštevati in se jih naučiti, kar pa zadeva samo bistvo igre, priprave, raziskovanja in študija vloge – psihološka razčlemba lika, odnosi z drugimi liki, razčlenjevanje motivov, namen prizora, zakaj lik nekaj izreče, tukaj pa ni razlik, gre za enak proces.

Na misel mi pride vaša bleščeča večplastna, večštevilčna vloga v predstavi Barčica za punčke. Koliko Barbare same je v vlogah resničnih žensk, koliko v vlogah pravljičnih likov?

To je predstava, kjer sem po mojem mnenju igralsko prišla najdlje in se me je temu primerno najbolj osebno dotaknila. Ja, v vseh teh vlogah je ogromno Barbare … resnične in pravljične.

Kaj je tisto, v kar se zatečete, ko ste siti (če sploh) gledališča oziroma se želite odpočiti?

Razveseljujejo me majhne stvari, dobra knjiga, dober film, sprehod v gozdu, klepet s prijatelji … Kadar pa imam možnost potovanja, je to najboljši odklop in najboljši način za nabiranje energije.

Nam lahko zaupate, kaj je vaša naslednja vloga, naslednji projekt?

Trenutno v Drami pripravljamo Slike z usmrtitve avtorja Howarda Barkerja, premiera bo 7. maja, takoj zatem pa začnem s študijem predstave Ljubezen in Država. Ta premiera bo septembra, režiral pa jo bo Dragan Živadinov.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin