SiolNET. Trendi Svet znanih
2

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Aleš Čar: Skušal sem se opravičiti, pa ni pomagalo

2

termometer

O nepravem tajmingu njegovega najnovejšega romana O znosnosti, insajderskem pogledu na EPK 2012 in smotrnosti ukinitve kulturnega ministrstva. Aleš Čar, pisatelj, urednik in prevajalec - osebno.

Vaš najnovejši roman O znosnosti je izšel v nekajdnevnem razmiku z biografskim romanom avtorice Vesne Milek Cavazza. Medtem ko smo mediji drugega pograbili, je za vaš roman zmanjkalo pozornosti. Kako kot avtor občutite dejstvo, da je roman tako velikega kalibra nekako ostal spregledan? V življenju obstajajo srečna, nesrečna, nenavadna naključja in pri meni se teh dogaja malo več, kot je sicer običajno. Očitno imam smisel za bizarno. Knjigo O znosnosti smo na tiskovni konferenci predstavili le dan pred izidom romana Gorana Vojnovića, Jugoslavija, moja dežela, ki je bil najbolj pričakovan roman v povojni literaturi, ter dva dni pred začetkom knjižnega sejma, kjer je knjig na tone, teden prej pa je izšel še roman Cavazza. Moja knjiga v tej množici ni imela nikakršnih možnosti. Katerikoli datum bi bil boljši kot dan, na katerega je izšla. Knjiga ni imela niti enega zapisa v medijih. Govorim dejstva, komentiral pa ne bi, ker ne znam.

Nameravate to dejstvo kakorkoli spremeniti, popraviti?

Ne, odpovedal sem se vsem javnim nastopom in promociji, knjiga pa naj sama najde pot med ljudi. Jaz sem svoj del posla opravil.

Na naslovnici knjige je tudi fotografija vaše družine, kar bralca nehote privede do razmišljanja, da gre nekako za avtobiografsko izpoved. To drži?

Vzel sem osnovno shemo svoje družine, vendar sem vanjo vpeljal popolnoma druge zgodbe. Člani moje družine so se z njimi vseeno identificirali in mi zamerili. Skušal sem se opravičiti, pa ni pomagalo. Knjiga ima nekakšen čuden vpliv na moje življenje.

Kdo ste vi v tej zgodbi?

Pripovedovalec. V njem je moj način razmišljanja, moj način doživljanja sveta, razmišljanja, moj način opazovanja.

Roman je menda nastajal dolgih sedem let.

Knjigo sem začel pisati kot neke vrste "road movie" o norosti mojega dedka, ki je med drugo svetovno vojno (tako kot Star foter v romanu – op. a.) izkusil štiri vojske, štiri himne in štiri uniforme. Želel sem parodirati norost sveta s češkim humorjem, na način, da bi se lahko najgrozljivejšim situacijam smejali, hkrati pa doživljali vso tragiko sveta. To so seveda na eni strani resne stvari, na drugi pa tako absurdne, iracionalne, da so že smešne. Zakaj sem pisal tako dolgo? Vmes sem izdal še knjigo kratkih zgodb Made in Slovenija in seveda hodil v službo. Delal sem na Dnevniku in Objektivu. Seveda pa ves čas zbiram zgodbe. To je moj hobi. Zbiranje zgodb.

Pravite, da ste si zgodbo predstavljali kot "road movie". Si lahko obetamo filmsko upodobitev?

Fikcijo vedno doživljam v slikah, vendar se filma ne bom lotil, niti predlagal. Intimno mi veliko pomeni, da sem knjigo spisal, in to je vse, česar sem trenutno sposoben.

Pravite, da zbirate zgodbe. Kako je to videti, si jih zapisujete?

Ne, ko zgodbo vidim, se mi zlepi v glavi. Če me vprašate za datum, ga pozabim takoj, zgodba pa mi ostane v glavi. Svet opazujem skozi zgodbe. Skoznje se mi sestavlja svet.

Če torej lahko predvidite zgodbe, kam bo šla po vašem zgodba z EPK-jem, kjer sodelujete kot vodja projekta Življenje na dotik?

Mislim, da gre na neki politični ravni predvsem za zgodbo o veliki neodgovornosti, nekulturnosti in nekultiviranosti te države. Naša ekipa se je projektu pridružila pred malo manj kot letom in pol. EPK je bil takrat prazen označevalec. Treba je bilo vzpostaviti službe, oblikovati program, se boriti z lokalnimi interesi, partnerskimi mesti … dejansko je šlo za enačbo s stotimi neznankami in mislim, da jo je programski direktor (Mitja Čander – op. a.) izpeljal optimalno.

Odkrito povem, pa naj se sliši še tako surovo, jaz od svoje najožje ekipe 15 ljudi zahtevam pripadnost. Delamo sedem dni na teden po 24 ur na dan. Smo na dogodkih, snemamo reportaže, intervjuje, smo povsod. Stalno so prisotni neki pritiski, ki so tako močni, da dobesedno maličijo ljudi. Sistem je tako ogromen, da zaradi odvisnosti od drugih ne moreš premakniti niti najočitnejših stvari.

Prej ste omenjali lokalne interese. Bi zadeva lahko bolje funkcionirala kje drugje?

Maribor je posebno, nekako ranjeno in opustošeno mesto, v katerem se je izoblikovala neka posebna miselnost. In ko med to neko resigniranostjo in apriorno dekonstrukcijo pride nekdo nekaj postavljat, mu ni lahko. Mislim, da je projekt EPK v pravem trenutku v pravem mestu. Verjamem, da bo na mikroravni projekt prinesel pozitivne premike, verjetno pa ne bo tako spektakelsko odmeven kot nekateri drugi, saj ni dovolj denarja. Ni skrivnost, da je Mestna občina Maribor pridelala 48 milijonov minusa, da za leto 2011 našemu zavodu ni izplačala denarja za sprotno likvidnost, da ne vemo, kako bomo funkcionirali v drugi polovici leta. Enačba še zdaleč ni razrešena. In to, da dajemo od sebe 101 odstotek, da se ljudje s projektom identificirajo, da jim je postal način življenja, ni dovolj. Nihče ne zagotavlja, da nam bo uspelo kaj spremeniti.

V program je vpletena tudi nesrečna strukturna zgodba, ki se je začela z infrastrukturnimi načrti. Mariboru ni uspelo zgraditi niti enega dodatnega prostora, kamor bi lahko pripeljali večje spektakle. Zbirke Tate Gallery, denimo, ne moreš pripeljati v trenutne razstavne prostore v Mariboru. Zaradi varovanja, skladiščenja, vlage in temperature bi potrebovali novo galerijo. Čeprav je vse dogovorjeno, je ne moremo pripeljati. Cel kup je neznank, ki nas silijo, da sproti iščemo rešitve.

Je te mogoče iskati tudi v Ljubljani?

To presega moje kompetence, je bolj vprašanje za programskega direktorja. Načelno je EPK ne le regionalni in državni, temveč evropski projekt. Navsezadnje je tudi Gradec z vso infrastrukturo le 60 kilometrov stran.

Je v Mariboru čutiti utrip kulturnega mesta? So Mariborčani ta projekt vzeli za svojega?

Ne čudi me, da je bilo javno mnenje skozi leto 2011 popolnoma negativno. Po odprtju EPK so ljudje le dobili neko upanje. Veseli jih, da je namesto Ljubljane tokrat v središču Maribor. Srčno upam, da nam bo vsem skupaj uspelo držati tempo, kakovost, različne sfere, tudi manjše dogodke za elitne kroge. Kljub težavam, neznankam, prostorskim omejitvam in financiranjem, poleg tega je kultura izgubila posrednega skrbnika v vladi.

Žiga Turk je dejal, da bo v novem superministrstvu lažje povezati mehak, umetniški pol ljudi in tisti bolj znanstveni in racionalni, ki sicer spada v druge dele ministrstva. Kaj vi menite o tem?

Ko razmišljam o tem, me vse bolj zanima potencialna situacija, v kateri bi Zoran Janković sestavil vlado, ter kakšne bi bile takrat izjave Žige Turka in vseh preostalih, če bi on ukinil kulturno ministrstvo. Želel bi slišati, kakšne argumente in položaj bi v tem primeru zavzel Žiga Turk. Da vidimo, kje smo v ideologiji in kje v refleksiji situacij. Ali bi bil Turk še vedno za ukinitev ali bi zaradi slovenske logike nujnega nasprotovanja očital ukinjanje? Politični ravni ne zaupam. Ne zaupam temu, da uporabljajo argumentirano refleksijo, ampak so stalno v politikantski računici. Zame zato ti argumenti niso argumenti, ampak so jasno instrumentalizirano usmerjeni v podporo linije, ki jo njihovi liderji zastavijo. To zame niso vsebinsko argumentirane debate, ampak opravičevanje potez. Argumenti politikov tukaj ne štejejo.

"Če bo politika še naprej delovala predvsem kot socialni korektiv, bo sicer še naprej veliko pišočih, vendar bo večina na robu preživetja in samospoštovanja. Če pa se bo usmerila v izrazito podporo vrhunskosti in zaostreno selekcijo pri podpori iz javnih sredstev, bodo mnogi morali poiskati vire dohodkov drugje." To je vaša izjava iz enega od intervjujev. Katera od obeh opcij se vam zdi sprejemljivejša?

Nedvomno ima pri nas kultura poseben status. Ta status mi v tistem delu, ki je zgodovinsko pogojen, oziroma v nacionalkulturnem patetiziranju osebno ni blizu. Kulturo vidim bolj v kreativnem potencialu, tukaj in zdaj. Mogoče je to malo idealistično, vendar ne vidim smisla v sklicevanju na zgodovinske poteze in v njihovem oživljanju. ldentiteta je tukaj, je fluidna, spreminja se iz trenutka v trenutek, potrjuje pa se s kreativnostjo in presežki, ne pa sklicevanjem na nacionalni patos. Kultura je bila zaradi zaslug strukturirana tako, da je delovala kot distributor denarja v smislu uravnilovke kot socialni korektiv širšemu krogu ljudi, ki naj bi bili kreativni. Vsem, tako prejšnjemu ministru kot kulturnikom, je bilo jasno, da v nedogled to ne gre, ker ni življenjsko, ni smiselno, in da to ni strukturiran način distribucije denarja. Hierarhijo in kakovost je treba podpreti tudi v kulturi. Do zdaj nihče ni imel poguma preiti iz horizontalne distribucije denarja v vertikalno logiko kakovosti. Vsi smo vedeli, da se mora to spremeniti, vendar tudi ukinitev ministrstva za kulturo ni zagotovilo, da se bo to zgodilo. Lahko pa rečem, da je slovenska vaška posebnost odločiti se za umetniško pot in za to dobivati drobtinice, ki ti ne pustijo ne živeti in ne umreti, z mojo generacijo končana. Generacije za nami iščejo nove poti in o tem niti ne razmišljajo. Če država ne bo spremenila načina distribucije, se bo to generacijsko izčistilo samo po sebi. Začenjajo se drugi, na prvi pogled kruti časi.

Se pravi, da je opcija o spodbujanju vrhunskosti po vašem mnenju primernejša?

Mislim, da je to edina mogoča opcija.

Se osebno torej nikoli niste zanašali na to, da bi se lahko preživljali kot pisatelj?

Ne, kakšnih sedem let sem bil res romantik, toda nikoli več. Moj največji strah je biti odvisen od finančnih prilivov, ki so popolnoma negotovi, časovno nedoločeni, ko človek ne glede na količino dela izgubi dostojanstvo in samospoštovanje. Po sedmih letih sem s tem opravil, se zaposlil in tako nameravam delati do konca življenja. Poleg službe pa se nameravam še naprej ukvarjati z ustvarjanjem, ki mi intimno pomeni tudi samospoštovanje.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin