Z vetrom v laseh po obalah znamenitega dneva D

Ljubitelji narave, dobre hrane in vin pridejo na svoj račun predvsem v pokrajinah Provansa, Šampanja in Normandija. Sama sem se tokrat potepala po zadnji, kjer nas zgodovina spremlja na vsakem koraku.

Francosko pokrajino na severovzhodu države pogosto primerjajo z južno Anglijo. Nič nenavadnega, saj Normandija in Bretanja »gledata« prav proti Veliki Britaniji, do katere ju loči le Rokavski preliv. Normandija je z okoli 3,5 milijona prebivalcev (kar je 5,5 odstotka vsega francoskega prebivalstva) razdeljena na spodnjo in zgornjo Normandijo, kamor se stran od vsakodnevnega trušča valijo množice Parižanov na oddih konec tedna in poletne počitnice. Mesta, kot so Honfleur, Deuaville in Trouville, spadajo med mondena turistična središča, a so še vseeno prijetna za počitek.

Po mojem mnenju ena najlepših točk tega dela francoske države je alabastrova obala, posejana z majhnimi ribiškimi vasicami in izjemnimi pečinami, ki ponujajo prekrasen razgled na sinje morje. Spokojnost ob poslušanju vetra in bučanja valov omogoča neke vrste meditacijo in mir. Ne glede na letni čas je sprehod oziroma plezanje po pečinah ob močnih sunkih vetra lahko nevarno početje.

Kakšnih 100 kilometrov obale od Étretâja do Dieppa ponuja fantastične kamnite formacije, kjer pa se najde tudi čudovite peščene plaže. Kopanje pa je le za najpogumnejše, glede na to, da morje ni ravno toplo, hkrati pa visoko valovanje ter razlika med plimo in oseko večkrat ne dovoljujeta skoka v vodo. Nadzor na plažah v tem delu je močno poostren zaradi omenjenih nevarnosti.

Visoka Normandija je izhodiščna točka z mestom Le Havre, drugim najpomembnejšim pristaniščem Francije, od koder plujejo ladje proti Angliji. Mesto samo ne ponuja nič posebnega, zato pa pot do njega vodi čez arhitekturno modernistični most Pont d'Normandie (normandijski most), ki se vije nad izlivom reke Sene v morje. Normandija bo vselej vpisana v svetovno zgodovino, predvsem zaradi dveh dejstev. Že v 9. stoletju je bila zaznamovana z invazijo Vikingov, ki so iz Skandinavije pripluli v ta del današnje Evrope na tipičnih lesenih ladjah in se tukaj naselili. Od tod izvira tudi ime.

Za vedno pa bo ostala v zgodovinskih učbenikih zaradi dogodkov v II. svetovni vojni. Na normandijskih plažah so se namreč izkrcali zavezniki, ki so se uprli nacistični Nemčiji. Celinska Normandija je bila namreč od junija 1940 okupirano nemško ozemlje. Zgodaj zjutraj 6. junija 1944 se je zgodil dan D, operacija Overlord – največja v dotedanji zgodovini. Več kot 7000 vojnih ladij je na obalo pripeljalo na desettisoče ameriških, britanskih, kanadskih in drugih vojakov z vso potrebno opremo in tehnično podporo.

Več kot 135.000 zavezniških vojakov se je izkrcalo na obalah Normandije – poimenovanih Utah, Omaha, Gold, Juno in Sword. Tja danes dnevno romajo množice turistov, ki si ogledajo ostanke plaž, pontonskih mostov in seveda pokopališč.

Bitka za Normandijo, ki je vodila k osvoboditvi Evrope izpod nacistov, je trajala 76 dni, v njej so zavezniki izgubili 37.000 mož, več kot 210.000 je bilo ranjenih. Na nemški strani pa naj bi umrlo 200.000 vojakov, prav toliko je bilo ranjenih. Najbrutalnejše vojskovanje naj bi se dogajalo na obali Omaha, ki je bila kasneje zapuščena zaradi hudih neviht. Na tem mestu danes stoji spominski park za prvo ameriško pokopališče na francoskih tleh. Tu so sprva pokopali padle vojake iz ZDA, ki so se borili proti Nemcem, nato pa so jih prenesli na ameriško vojaško pokopališče v Colleville-sur-Mer ali pa na zahtevo sorodnikov v ZDA. To pokopališče vsak dan obišče na stotine ljudi, med drugimi tudi svojci padlih.

Vsekakor neizogibno mesto. A da Normandija ni zgolj prizorišče ene najbolj krvavih bitk v zgodovini, priča Mont St. Michel, slovito mestece na otoku (vsaj nekdaj), v izjemni utrdbi, na vrhu katere kraljuje gotska katedrala. Ni težko biti impresioniran.

Za sloves Mont St. Michela je poleg izjemne gotske arhitekture poskrbela predvsem njegova lokacija. Stoji namreč na pečini, ki je odvisno od plimovanja globoko v morju ali pa popolnoma dostopna peš po »posušenem morju«. Razlika med visoko in nizko plimo je lahko celo do 15 metrov. Tak razpon na obalah Normandije in Bretanje velikokrat postreže z zanimivim pogledom na »nasedle« čolničke.

Tako kot ljubitelji narave najdejo svoj prostor pod soncem tudi gurmani. Tu je raj za ribje specialitete, galette na sto in en način in seveda izvrstno žganje iz jabolk, calvados. Nekaj pa se najde tudi za umetniške duše.

Če motivov ne najdejo v vsem zgoraj naštetem, pa je pravi kraj za navdih vasica Giverny, kjer je med leti 1883 in 1926 ustvarjal eden vodilnih francoskih impresionistov Claude Monet. Tu je naslikal znamenito Des Nymphéas alias Lokvanj. Monetova hiša in studio, ki gledata proti ogromnemu vrtu s prekrasnim parkom s potočkom, je najboljša postaja na poti iz spokojne Normandije proti večnemu Parizu.