V Ciudadu de Mexicu ni nikoli dolgočasno

Prvi vtis Dejstvo, da je Ciudad de Mexico eno največjih mest na svetu, te navda z nekakšnim strahospoštovanjem, verjetno še toliko bolj, če si ženska, belka in povrhu potuješ sama. A če se ob prihodu v mesto upreš vrsti taksistev na avtobusnem terminalu in se pogumno odpraviš na metro postajo, se ti živci hitro pomirijo. Postaja metroja je presenetljivo čista, destinacije so jasno označene, zaradi prisotnosti številnih varnostnikov pa se počutiš popolnoma varno. Hostel v središču mesta, v t.i. historičnem predelu, se je izkazal za odlično izbiro. Od tu so dobre povezave na vse ostale konce tega ogromnega mesta, poleg tega je veliko turističnih znamenitosti dosegljivih peš. Le ulico stran, na glavnem mestnem trgu Zócalo, v vsej svoji veličini stoji Metropolitanska katedrala, ki velja za največjo in najstarejšo katedralo v Ameriki. Za simbolično ceno petnajst mehiških pesov se lahko povzpnete na streho, od koder je osupljiv razgled na mesto. Poleg tega vam vodič pove nekaj o zgodovini katedrale, predvsem pa je zanimivo, ko na koncu pozvonijo s težkimi zvonovi, nameščenimi v zvoniku.

V znamenju nogometa

V Ciudadu de Mexicu se vedno dogaja kaj zanimivega. Na izbiro imate številne muzeje, gledališča, tržnice s tradicionalnimi spominki ali tipično mehiško hrano ter lepo urejene parke, kjer se lahko sprehodite po soncu in si privoščite kakšno malenkost pri enemu od neštetih uličnih prodajalcev. Diskoteke in nočni klubi se napolnijo konec tedna, a tudi med tednom je odprtih veliko barov v predelih Roma, Condesa in Zona Rosa. Mesec junij pa je bil letos v znamenju nogometa. Na Zócalu so postavili ogromno platno, kjer so prenašali vse tekme svetovnega prvenstva. V času mojega obiska je bila na sporedu tekma Urugvaj – Mehika in ta dan se je na trgu zbrala ogromna množica ljudi. Večina jih je v podporo mehiški ekipi nosila zelene nogometne majčke ter imela na obrazu narisane barve mehiške zastave. Poraz domače ekipe je razpoloženje malo pokvaril, a vseeno je devetdeset minut minilo kot bi mignil. Naslednji dan, ko je bila na sporedu tekma Slovenija – Anglija, je bila udeležba ljudi na trgu zanemarljivo majhna. Poleg tega so vsi zbrani navijali za angleško ekipo, kar je razpoloženje (verjetno edine) slovenske navijačice kar malo potrlo.

Nikamor brez dokumentov!

Ena od stvari, ki me je v Ciudadu de Mexicu močno presenetila, je, kako organizirano in urejeno deluje javni prevoz kot tudi vse drugo storitve. Verjetno sem krivična, da sem si mesto predstavljala kot izredno kaotično in umazano, kjer se na cesti ne upošteva prometnih predpisov, ulice nimajo označenih imen, turisti pa naj raje naokoli ne hodijo sami. V bran mi je dejstvo, da sem bila ob prihodu še vedno pod vplivom držav Srednje Amerike, kjer so glavna mesta v večini ravno takšna. Resnica pa je, da ima mesto kar evropski pridih. Je čisto, dobro organizirano in da ti občutek varnosti. Kot turistu se vam lahko zgodi, da vas na cesti ustavi imigracijski oddelek in zahteva od vas dokazilo, da ste na obisku v državi legalno. Seveda tako pomembnega listka ponavadi ne nosimo s seboj, ampak ga varno skrivamo nekje med spodnjim perilom v hotelu. A dobro je vedeti, da so gospodje uradniki zadovoljni tudi le s kopijo tega dokumenta. V primeru, da ga nimaš pri sebi, te namreč zadržijo v njihovem varstvu. Takšne dogodivščine smo bile deležne tri slovenske punce, ki smo se spoznale v hostlu in se na lep sončen dan odpravile na izlet v vrtove Xochimilco, ki so ena najbolj obiskanih turističnih točk v mestu. Na srečo nas je spremljal prijatelj, ki je po narodnosti Mehičan, in smo ga poslale nazaj v hostel po zahtevane dokumente. Tako smo uro in pol, obkrožene z uniformiranimi imigracijskimi uradniki, na avtobusni postaji stoje čakale na našo skorajšnjo svobodo. Da smo se res počutile kot kriminalci, smo celo na stranišče dobile spremstvo!

Hrana in pijača

Po vseh turističnih, športnih in "uradnih" dogodivščinah je čas za obilno kosilo. Če niste ljubitelji pikantnih jedi, se vam izbira jedi, predvsem številnih omak, v Mehiki precej zmanjša. Prav tako, če imate bolj občutljiv želodec in se ne morete upreti hrani na uličnih stojnicah. V primeru, da z zgoraj omenjenim nimate težav, pa so možnosti slastnih in neverjetno poceni obedov neštete. Najboljši kraj za degustacijo raznovrstnih mehiških specialitet so lokalne tržnice. V preprostih lokalih pripravljajo tradicionalne torte (nekakšni sendviči, ne sladice), tostaditose (hrustljava tortilja z nadevom po želji) in slavne tacose, ki se obvezno poplaknejo s pivom. Če niste mesojedec, pa se lahko sprehodite po stojnicah s sadjem in slaščicami, kjer se vam od vseh živih barv kar zavrti v glavi.

Poleg tradicionalne hrane pa je seveda nujno poskusiti tudi mehiško tradicionalno (alkoholno) pijačo. Vsi vemo, da je to tekila. Obstajajo pa tudi drugi tipični napitki, kot sta mezcal in pulke. Obe pijači sta narejeni iz vrste kaktusa in sta izredno močni, zato previdno pri pitju, saj ju je lahko hitro preveč!