SiolNET. Trendi Potovanja
3

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Ujeta v kirgizistanskih Nebeških gorah (foto)

3

termometer

Katja in Matej sta se v Kirgizistanu zadržala dlje, kot sta načrtovala. Zakaj?

Misija v Mongolijo se nadaljuje. Sva na polovici 40-dnevnega potovanja do Ulaanbataarja, kjer bova svoje vozilo predala lokalni organizaciji za razvoz otrok v šolo. V dvajsetih dneh sva prevozila 10.000 kilometrov, preizkusila kapaciteto rezervoarja, kako se gume obnesejo na še tako luknjasti cesti, pa tudi kakšno je življenje v avtu in meje potrpežljivosti dveh ljudi, ujetih v enem prostoru.

Iz Slovenije sva pot nadaljevala proti Madžarski, Slovaški, Poljski, čez Belorusijo v Rusijo. V Aziji sva si ogledala Kazahstan, Kirgizistan in zdaj se vračava v Rusijo, kjer bova prečkala mejo z Mongolijo, po južni strani države, do prestolnice, Ulaanbataarja. Dvakrat sva se že oglasila in z vami delila trenutke s poti.

Jezero sredi več tisoč metrov visokih vrhov Ostali smo pri Kirgizistanu, tam se zadrživa dlje, kot je načrtovano. Narava naju drži v pesti – ampak v dobrem smislu. Poleg avta imava jezero (in poljubno število komarjev), pogled na zasnežene več tisoč metrov visoke vrhove, ki se vidijo vse naokrog, njihovo vznožje pa je puščavsko.

Temperature so vzdržne zaradi hladne vode, ki naju osveži in hkrati spominja na morje, saj je jezero Isik Kul slano (a le malenkost, kakšne soline se vseeno ne bi izplačale). Gospodarstvo , turizem in na splošno prostor, ki je v veliki meri neizkoriščen, še vedno čakajo na svoj trenutek. Ogledava si naravni park Simjonovske Uščjeli, kjer trenutkov, ki si jih želiva ujeti na fotoaparat, ne zmanjka.

Živalski vrt v Nebeškem gorovju Tako imenovano Nebeško gorovje ti res nudi nebesa, razgibano pokrajino in pravi odprti živalski vrt. Konji se prosto sprehajajo in pasejo po travnikih, ovce ležerno ležijo na makadamski poti, reka pa nama nemalokrat prekriža pot in nemoteno riše svoje vijuge.

Življenje v avtu popestrijo nova poznanstva. Nekateri naju osvojijo s svojo preprostostjo, sanjami in željo po potovanju v svet, spet drugi naju osupnejo s podporo najinemu projektu in življenjskimi zgodbami, ki vzamejo dih. V Almatiju, kamor sva se vrnila iz Kirgizistana, se srečava z Maksom Selanom, ki to leto igra v kazahstanski hokejski ligi, in prav prijetno je bilo slišati šumnike in dvojino na drugi strani poloble.

Kazahstanske ceste – luknja pri luknji Pot čez Kazahstan, kjer prostranstvo dobi nov pomen, je prežeta s polno čustvi, ki nihajo glede na stanje cest. Luknja pri luknji, z luknjo v luknji. Včasih pač zaboli srce, ko guma zapelje v cestno brezno. A gume, ford in midva se ne damo! Življenje pa kar naprej preseneča. Sredi step smo se našli s še eno nizozemsko ekipo, ki ima isto poletno poslanstvo. In potovanje se je še bolj popestrilo, število dogodivščin pa naraslo. Do prihodnjič!

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin