Tempelj tigrov

Vabilo Prva plat Popoldan je že, ko z nabasanim kombijem, polnim neprijaznih mladih evropskih turistov, končno zapeljemo z glavne ceste na od dežja in neštetih gum razmajan makadam, naveličan voznik pa nam na velikem prašnem parkirnem prostoru skopo odmeri čas. Tečemo po vstopnice, nato pa olajšani za 500 bahtov brezglavo hitimo naprej po dolgi dovozni poti, mimo neštetih krav in prašičev, ki jih komaj opazimo. Po neznosni vročini in lepljivem težkem zraku vsi prepoteni pridemo do vhoda v "kanjon", ki je bolj kot kanjon majhen prostor, stisnjen med strme skale.

Pred nami se odpre neverjeten prizor: v naravno ograjenem prostoru se sprehaja kakšnih deset tigrov, med njimi pa v rumene majice oblečeni čuvaji ter preplašeno navdušeni turisti. Stopimo v vrsto, kjer nas pred neizprosnim soncem hladijo z velikimi ventilatorji in megličasto razpršeno vodo, redarji pa nas opozorijo, da lahko rdeče majice vznemirijo te zveri, prav tako fotografske bliskavice. Ko pridemo na vrsto, je vznemirjenje na vrhuncu. K tebi pristopita dva čuvaja. Eden te prime za roko, drugi vzame tvoj fotoaparat in počasi se približaš progastim, na soncu spečim zverem. Vzhičenje in strah se pomešata, ko se počasi z dlanjo bližaš ogromni zverini, potem pa te negotov dotik voljne dlake hitro navda z občutkom mogočnosti.

Druga plat

Pred dobrimi petnajstimi leti je budistični menih Abbot Chan v tajski provinci Kanchanaburi ustanovil tempelj s težko izgovorljivim imenom Wat Pa Luangta Bua Yannasampanno, ki je med lokalnim prebivalstvom kmalu pridobil sloves zavetišča in neke vrste klinike za zdravljenje živali. Najprej so sem domačini začeli nositi udomačene pave in podobno perjad, sledile pa so jim tako ali drugače prizadete živali iz divjine; različni merjasci in jeleni. Ker mnoge od njih niso bile več sposobne naravnega preživetja v divjini, so jih obdržali v templju. Tigrov tempelj leži blizu burmanske meje, kjer se v gozdovih skriva še vedno sorazmerno velika populacija tigrov. Leta 1999 so domačini v zavetišče prinesli prvega tigra. Mlado samičko, ki so ji divji lovci ubili mater ter jo nagačeno prodali v Bangkok, žal pa je mala tigrica kmalu poginila. Kmalu sta ji sledila še dva mladička s podobno zgodbo. Menihi so jima pomagali preživeti in zgodba z velikimi razsežnostmi je počasi stekla.

Po letu 2000 je zavetišče postalo vse bolj zanimivo tudi za turiste – ta jim ob obisku Tajske poleg plavajoče tržnice Damnoen Saduak predstavlja enega glavnih ciljev. Danes ima v zavetišču svoj dom okoli štirideset tigrov. Nekateri so kot sirote prineseni iz divjine, drugi so se že skotili v templju. Za njih poleg menihov skrbi še približno enkrat toliko prostovoljcev, večinoma mladih z vseh koncev sveta. Nekatere žene želja po tigrovi bližini, spet drugi pridejo sem delat zato, da bi ugotovili, kaj dejansko se skriva za tem, da so tigri tako mirni. In tu se začne naslednja plat medalje.

Obiskovalcu Tigrovega templja se po prvem vzhičenju slej ko prej porodijo vprašanja: Kako so lahko te divje zveri tako mirne? So zadrogirane? Kako v resnici ravnajo z njimi? Je res potrebno, da so tu zaprte in nam na ogled? Odgovor na prvo vprašanje nam ponudijo že menihi sami v prospektu, ki ga obiskovalcu dajo ob vhodu: "Ne, niso zadrogirani. Ker so od malega skupaj z ljudmi, so jih vajeni, na ogled pa so v popoldanski vročini, ko najraje spijo, zato so tako mirni." Nekateri prostovoljci, ki so tu delali, so v svoja poročila zapisali, da s tigri ravnajo grdo. Da jih na različne načine mučijo (kaj pa je razkazovanje v največji vročini drugo kot mučenje?), jim dajejo premalo hrane, jih imajo zaprte po dolge mesece v čisto neprimerno majhnih kletkah … in nenazadnje, da se za vsem skupaj obrača kar veliko denarja. Še tretje vprašanje: ali je res potrebno, da so nam na ogled? Na tega si odgovorite sami.