SiolNET. Trendi Potovanja
5,72

termometer

  • Messenger
  • Messenger
Anja Kovačič

Slovenka na Salomonovih otokih: Težko se je bilo sprijazniti, da ne morem domov, a zdaj sem se #video

5,72

termometer

Salomonovi otoki
Salomonovi otoki so nov začasen dom Celjanke Anje Kovačič. Morali bi biti ena zadnjih postojank na več kot enoletnem potovanju okrog sveta, a ji je pandemija novega koronavirusa pošteno prekrižala načrte.  Foto: Getty Images

Strastna popotnica, novinarka in raziskovalka neznanega Anja Kovačič se je 12. februarja lani z enosmerno letalsko vozovnico podala v svet. Prihodnji mesec bi se morala vrniti v Slovenijo, a se je v luči trenutnih razmer v zvezi z novim koronavirusom njena vrnitev zapletla. Trenutno je na Salomonovih otokih in sprijaznila se je, da bo sredi Tihega oceana, 15 tisoč kilometrov od doma, ostala še kar nekaj časa. "Prvi teden na Salomonovih otokih je bil zame eden najtežjih v mojem življenju. Ko sem se sprijaznila z dejstvom, da ostajam ujeta tu, je bilo lažje," priznava. Kako doživlja novo realnost na drugem koncu sveta?


"Ravno ta karantena bi nas morala prebuditi in nas opomniti, da je vse, kar ni osnovno preživetje, en sam privilegij," pravi 33-letna Celjanka Anja Kovačič. "Ravno ta karantena bi nas morala prebuditi in nas opomniti, da je vse, kar ni osnovno preživetje, en sam privilegij," pravi 33-letna Celjanka Anja Kovačič. Foto: osebni arhiv Če bi življenje teklo tako, kot je teklo še pred nekaj meseci, bi Anja Kovačič, novinarka, zvedava popotnica in ustvarjalka, predstavnica za stike z javnostmi, humanitarka (z zbiralno akcijo je pomagala pri gradnji šole v Nepalu) in še bi lahko naštevali, prav zdaj raziskovala Papuo Novo Gvinejo, potem skočila na Filipine in v Kambodžo in nato več kot enoletno potovanje okrog sveta, na katerem je nabirala tudi delovne izkušnje, sklenila z bratoma po indonezijskem otočju Bali.

A le če bi življenje teklo tako, kot je teklo nekoč … tako pa …


Anja, kdaj ste ugotovili, da bi se pot domov lahko zapletla?

Ko sem bila na Fidžiju, torej tik pred prihodom na Salomonove otoke, sem prvič dojela, da bi se lahko zgodilo, da bom ostala ujeta na Filipinih, a se je prizemljitev zgodila že precej prej.

Anja je trenutno v mestu Honiara, glavnem mestu Salomonovih otokov, ki so po poročanju BBC ena od zgolj 18 držav na svetu, kjer še niso zabeležili okužbe z novim koronavirusom. Anja je trenutno v mestu Honiara, glavnem mestu Salomonovih otokov, ki so po poročanju BBC ena od zgolj 18 držav na svetu, kjer še niso zabeležili okužbe z novim koronavirusom. Foto: Getty Images

V prvem tednu na Salomonovih otokih sem začela prejemati prve odpovedi letalskih kart. Ko bi morala leteti na Papuo Novo Gvinejo, sem se odločila, da raje ostanem ujeta na Salomonovih otokih kot pa tam. In ko sem želela let prestaviti za dva tedna, so mi sporočili, da je ta prestavljen za nedoločen čas. 

Anja Kovačič o spremljanju koronakrize v Sloveniji:

Ali ste skušali priti do evakuacijskega leta? Je bila ta možnost sploh na dlani?

Da in ne. Izpolnila sem obrazec, ki so ga pripravili na ministrstvu za zunanje zadeve in zunanje ministrstvo ter slovensko ambasado obvestila, kje točno sem.

Ni mi bila ponujena nobena možnost za evakuacijski let, je pa dejstvo, da je zračni in morski promet na in s Salomonovih otokov zaprt že od 20. marca, dva dni, preden bi morala leteti na Papuo Novo Gvinejo.

Je pa tudi res, da niti nisem prosila, da me rešujejo, karkoli že to pomeni. Povedala sem, da se vračam s prvim mogočim letom.

Anjo Kovačič in njena razmišljanja o malih ljudeh z velikimi zgodbami, ki jih je srečala med svojim popotovanjem po Avstraliji in Južnem Pacifiku, lahko spremljate na blogu z naslovom Blue Eyes Discover.

Anja Kovačič Foto: osebni arhiv Najbrž spremljate novice doma, v Evropi … Kako bi primerjali dojemanje in ukvarjanje z virusom v Sloveniji in v deželi, kjer je trenutno vaš dom? Je to dvoje sploh mogoče primerjati?

Ker sem tudi tu začela vsakodnevno brati lokalni časopis, lahko rečem, da mediji povsod po svetu očitno pišejo samo o koronavirusu.

Vlada na Salomonovih otokih se nekoliko drugače loteva prijemov kot preostali, saj vedo, da bi panika med ljudmi lahko povzročila agresivni kaos med neizobraženim prebivalstvom.

Ne uvajajo nobenih strogih ukrepov, ni nobene panike, so pa povsod izobešeni plakati o higieni, o prepoznavanju simptomov, umivanju rok …

Večja podjetja in trgovine so ravno pred dnevi uvedli obvezno razdaljo med kupci, kar pomeni, da ljudje v vrsti stojijo za označenimi metrskimi razdaljami.

Ljudje se bojijo virusa in zato upoštevajo vsakršna navodila.

Večina hotelov je zaprtih, v enem od resortov ob vstopu turistom merijo temperaturo, večja podjetja so svoje zaposlene poslala nazaj v njihove vasi, kjer lahko, tako kot v starih časih, preživijo brez denarja.

Tukaj niso nikogar odpustili, so jih pa do nadaljnjega poslali domov. Prestolnica je vsaj za polovico bolj prazna kot običajno.

Vedno več ljudi nosi maske, a žal povsem napačno, na bradi, na vratu in podobno. Kar nekaj sem jih že videla, da naokoli hodijo s plastičnimi rokavicami.

Dejstvo je, da je to nerazvita država z neizobraženim prebivalstvom, kjer je tudi zdravstvena oskrba na zelo nizki ravni. Ljudi je bolj strah in upoštevajo vsakršna navodila, kot pa da bi paničarili.

So pa ravno pred dnevi na vladi razpravljali o uvajanju policijske ure in o poskusnem zaprtju vseh trgovin za 48 ur. Tega ukrepa sicer ne razumem, pa vendar.

Si sploh lahko predstavljate, da bi taki ukrepi, kot so pri nas, veljali na Salomonovih otokih?

Ne, to sta dva neprimerljiva primera. In največja razlika je trenutno v tem, da pri nas ni še nobenega primera okužbe. Bo pa, če se zgodi prva potrjena okužba, obveljala popolna izolacija posameznih otokov, tako kot v Sloveniji zdaj velja omejitev na občine. S to razliko, da bomo mi ostali ujeti na posameznih otokih in bo vsakršen promet z ladjami ali letali prepovedan.

Kako je z zdravstveno oskrbo na Salomonovih otokih?

Zdravstvena oskrba je zelo osnovna. Avstralska vlada ima recimo za svoje ljudi v enem od hotelov urejeno svojo ordinacijo, ki je dostopna samo za zaposlene na veleposlaništvu, vladi. V primeru, da bi tu nastal težji primer okužbe z virusom, bi bolnika kar najhitreje odpeljali v Brisbane v Avstralijo.

Ravno te dni potekajo dogovori z letalsko družbo in obema vladama, kako bi zadevo izpeljali. Na otokih namreč nimamo niti enega ventilatorja.

Anja Kovačič Foto: osebni arhiv

Kako je z obvestili glede testiranja na virus?

Testiranje poteka zelo skrito pred javnostjo. Sama imam sicer vpogled v število testov, saj sem spoznala ljudi na vodstvenih položajih v bolnišnici, sicer pa ostajajo skriti za javnost.

Do zdaj smo imeli 11 primerov suma na okužbo, za zadnje štiri še čakamo rezultate. Preostali so vsi negativni.

Se je pa pred kratkim na Facebooku pojavila lažna novica, češ da imamo prvo okužbo v mestu. Odziv ljudi je bil precej hud – vsi so noreli po ulicah in začeli paničariti. Oseba, ki je sprožila to novico, se bo morala zagovarjati na sodišču.

Ne želim si niti predstavljati, kako bi bilo, če bi res potrdili prvi primer.

Salomonove otoke je pred dnevi prizadel ciklon Harold. Salomonove otoke je pred dnevi prizadel ciklon Harold. Vas skrbi, kako se bo zgodba za vas razpletla, ali ste povsem pomirjeni glede tega?

Prvi teden na Salomonovih otokih je bil zame eden najtežjih v mojem življenju. No, ko pa sem se sprijaznila z dejstvom, da ostajam ujeta tu, je bilo lažje.

Nekaj dni so me, in to prvič v življenju, lovile močne nočne more, ki so mi potrdile, da me je globoko v sebi strah nastale situacije in da se ne počutim najbolj varno. Zdaj sem se nekako tudi notranje pomirila z vsem, sprejela Salomonove otoke za svoj začasni dom in že navezujem stike z lokalnim prebivalstvom.

Kako vam zdaj kaže glede letalskih vozovnic za pot domov? Vizo so vam podaljšali … kaj potem?

Vlada nam je turistom, ki smo ostali ujeti na otoku, prišla zelo lepo naproti.

Menda odobritev podaljšanja turistične vize navadno traja nekaj dni in še takrat ni nujno, da ti jo podaljšajo za polnih 90 dni. No, meni so jo odobrili v 15 minutah.

V primeru, da bom morala ostati še dlje kot do konca julija, lahko ponovno zaprosim za dodatno podaljšanje.

Ljudje, ki sem jih spoznala zadnje dni, mi celo zagotavljajo, da mi bodo uredili brezplačno podaljšanje. Za prvih 90 dni sem morala namreč plačati približno 100 evrov.

koronavirus Foto: Getty Images

Koliko dodatnih stroškov vam je naložil novi koronavirus?

Nemogoče reči ali izračunati. Na Salomonovih otokih, kjer so cene hrane v trgovini višje kot v Avstraliji ali primerljive, sem nameravala ostati en teden. Zdaj sem tu že tri tedne.

Hrana je draga, bivanje sem si na srečo s svojo iznajdljivostjo uredila brezplačno, a plačujem stroške (elektrika, plin, voda), telefon je drag, prenos podatkov zelo šibak.

Vse moje letalske karte za pot domov so odpovedane, posredniki, prek katerih sem kupovala karte, so trenutno neodzivni ali celo ne obstajajo več.

Nekaj rezervacij nastanitev sem dobila povrnjenih, nekaj jih še čakam. Viza, ki sem jo imela za Papuo Novo Gvinejo, bo očitno ostala neizkoriščena.

Nepovrnjeni bodo vsi stroški za doplačila za prtljago, ki sem jo doplačala za vse lete. Zelo na hitro lahko ocenim, da mi je ta virus do zdaj povzročil za vsaj štiri tisoč evrov škode.

Anja Kovačič Foto: osebni arhiv

 Je kakšna možnost, da na otokih kaj zaslužite, vsaj za sproti?

Nikakor. Z več vidikov. Turistična viza ne dopušča dela. Četudi bi želela delati na črno, pa ne bom – dela ni.

Tu je večina prebivalstva brezposelnega. Tisti, ki delajo, zaslužijo največ deset evrov na dan. In še tisti, ki so imeli službe, so bili poslani nazaj v vasi.

Če ima kdo zame kakšno delo od doma, bom vesela.

Kako domačini gledajo na vas, kako so vas sprejeli, kako sploh poteka komunikacija?

Živim v predelu, ki je eno najbolj nemirnih in nevarnih, zato se ne zadržujem na ulici. Tisti domačini, s katerimi se mi uspe pogovarjati – navadno so to trgovke ali turistični delavci v resortu –, me najprej vprašajo, od kod sem in ali imamo tam kakšen primer okužbe z virusom. Po kratkem pogovoru vsak izreče dobrodošlico.

Njihova angleščina je zelo osnovna. Med sabo se namreč pogovarjajo v pidžinski angleščini. Ne vem, kako bi to sploh prevedla.

Gre za pogovorno angleščino, ki izvira iz avstralskih slengovskih besed. Ko jo govorijo, jo zelo težko razumem, ko pa je zapisana, pa je nekako v stilu naše angleščine "piši kao što govoriš". Recimo "kokonut oil, top-up hia".

Me pa hišna gospodinja in varnostnik učita pidžin. Po nekaj mesecih bi morala govoriti nov jezik.

Salomonovi otoki Foto: Getty Images

V enem od zapisov na svojem blogu Blue Eyes Discovering ste izpostavili filozofa Slavoja Žižka in njegovo razmišljanje o tem, da se s koronakrizo oziroma zaradi nje vračamo k osnovam … Česa je vas naučilo življenje v tem delu sveta, kjer ste zdaj?

Ne samo življenje na Salomonovih otokih in slab mesec na Fidžiju, celoletno potovanje me je naučilo, da za preživetje resnično potrebujemo samo osnovo. Hrano in streho nad glavo. Vse drugo, vse, kar je dodatek, je odvisno od želja, interesov in sposobnosti vsakega posameznika.

Družbe v državah tretjega sveta oziroma v državah v razvoju še vedno živijo v skupnostih. Vsaka družina ima nekaj, česar druga nima. Vse delijo drug z drugim. Oblačila, hrano, se družijo in uživajo v preprostih stvareh.

Ampak v našem svetu, menim, da to ni več mogoče. Od preprostih stvari smo napredovali do razvoja potreb posameznika in individualizma.

Želja po znanju in napredku nas vleče naprej, višje. S čimer ni popolnoma nič narobe. Zato smo razvita družba.

Ampak pozabljamo ceniti to, kar imamo in kar smo dosegli. Ravno ta karantena bi nas morala prebuditi in nas opomniti, da je vse, kar ni osnovno preživetje, en sam privilegij.

Sicer pa je ena najpomembnejših stvari, ki sem se jih naučila, da se dobro res vrača z dobrim – kot boš ti obravnaval ljudi, tako bodo oni tebe. Toliko neznancev, ki so mi slepo priskočili na pomoč, me sprejeli v svojo družino in mi pomagali reševati stiske, v katerih sem se znašla, si ne bi nikoli predstavljala, da jih bom spoznala.

Optimizem, zaupanje in vera v človeka so me pripeljali do srčnih ljudi, ki so mi zaupali vse, kar imajo. In to je tisto, kar največ šteje, še posebej ko si na poti in daleč od doma ter svojih najbližjih.

Vera in zaupanje v sočloveka, ne glede na kakršnokoli in katerokoli pripadnost, sta tisto, kar nas lahko reši pred popolnim razčlovečenjem, ki se dogaja.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

delitve: 14
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin