SiolNET. Trendi Potovanja
4

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Silvo Karo: Naše ideje so se rojevale na nedotaknjenih stenah Patagonije

4

termometer

Alpinist z osupljivo zbirko vzponov z vseh celin, ki alpinistično dejavnost danes nadgrajuje s kulturo, se nostalgično spominja plezalske generacije osemdesetih in svojega časovnega stroja Patagonije.

Bo tudi pri odpravah držalo, da prve ne pozabiš nikoli?

Bo držalo, čeprav bi rekel da moja prva "odprava" v ZDA leta 1982 ni bila tista v pravem pomenu besede, ampak preprosto enomesečno plezanje v ameriškem granitu, je pa bila dobra osnova za vse druge. Pričakovanje je bilo zelo veliko, saj smo odhajali v deželo, kjer sta bila raven in razvoj skalnega plezanja korak pred drugimi. Stil plezanja s firejkami na nogah, z vrečko magnezija, Trollovim plezalnim pasom, na katerem so viseli redki frendi in zatiči, seveda brez kladiva, v belih platnenih hlačah (mi smo uporabljali kar navadne pleskarske, ki so bile zelo poceni), po možnosti še s trakom v laseh – tako nekako na fotografijah prepoznaš našo generacijo iz osemdesetih.

Kateri od držav, ki ste jih obiskali z alpinističnimi cilji, ste namenili največ turistične pozornosti?

Nikoli nisem kaj prida časa izkoristil za turistične namene, saj sem vedno odhajal na pot z alpinističnimi cilji daleč v ospredju, je pa kdaj na koncu ostal čas za ogled kakšne turistične znamenitosti. Vedno sta me pritegovala sever in jug, zato sem se zelo dobro počutil na Grenlandiji, kjer me je življenje ljudi v majhnih obmorskih ribiških vaseh precej bolj prevzelo kot, recimo, azijska kultura. Tudi jug argentinske Patagonije s strmimi stenami in majhnimi estancijami, redko posejanimi globoko v notranjost kanalov patagonske ledene plošče, je prostor, kjer bi si lahko postavil dom.

Domačini ob vznožju katerega gorstva so se vam najgloblje usidrali v srce?

Spet je tu Patagonija, ki sem jo obiskal štirinajstkrat, a od "domačinov" je pod gorami v začetku osemdesetih živel samo en človek, gavčo Rodolfo Guerra, ki mi je z leti prirasel k srcu zaradi svoje preprostosti. Njegove otožne in vedno mokre oči govorijo namesto njega, močno sonce in vetrovi so mu izoblikovali obraz Patagonca, njegova široka in okorna hoja pa izda, da je bil več na konju kot na nogah. Denar je služil s prenašanjem opreme in hrane odpravam s konji v bazne tabore. Bil je zanesljiv in ne glede na vreme in pozno uro je bil na dogovorjeni dan v baznem taboru. Pri svojih "šestdesetih" je bil prvič pri zdravniku in vse je bilo b. p., zdravnik mu je le naročil, naj poje še kakšno sadje, saj ni dovolj samo goveje meso. Lani sem bil po daljšem času znova v Patagoniji, kjer se zdaj pod gorami razprostira majhno mesto El Chalten. Tudi don Guerra poskuša slediti času; danes namesto konjskega hrbta pri svojih osemdesetih lažje osedla Fordovih dvesto "konjev" in solzne oči mu pokrivajo sončna očala.

Kako se je od zlate dobe slovenskega alpinizma do danes zavrtel vaš časovni stroj Patagonije, kjer ste se z drznimi smermi zapisali v alpinistično zgodovino?

Ko smo prišli v začetku osemdesetih v Patagonijo prvi Slovenci iz Slovenije – patagonske gore so naši rojaki iz Argentine namreč obiskovali že od petdesetega leta dalje –, so bile najmogočnejše gore po večini že osvojene, strme stene pa še nedotaknjene in prav čeznje so se rojevale naše ideje za smeri na vrhove. Ko smo splezali eno steno, smo spotoma na stojiščih pogledovali po okolici in med vračanjem že imeli nov izziv. Svoje obiske v Patagoniji bi razdelil v tri desetletja: osemdeseta, devetdeseta in "dvatisoča". V osemdesetih smo se lotevali strmih in nevarnih sten, v devetdesetih sva z Rolandom Garibottijem opravila prve hitre vzpone v dolgih smereh, v novem tisočletju pa sva z Andrejem Grmovškom ta stil plezanja še nadgradila.

V ameriških Yosemitih, meki svetovnega alpinizma, ste opravili veliko hitrih vzponov in postavili hitrostni rekord. V katero smer bi napotili plezalca, ki išče pristno plezalsko doživetje v ameriškem granitu?

Ni še tako dolgo, ko je bila dolina Yosemitov prizorišče v glavnem tehničnega plezanja predvsem v dveh velikih stenah – El Capitanu in Half Domu. Danes čez ti steni poteka precej smeri, ki so že preplezane prosto in za katere je res treba imeti visoko raven plezanja. Še vedno pa je v "dolini" nekakšen test piece nabora smeri, ki naj bi jih plezalci zmogli, preden gredo v kaj resnega: Serenity Crack, The Rostrum – North Face, West Face El Cap, The Free Blast (Salathé Wall do Mamutovih teras) in za konec legendarna Astroman v Washington Columnu. Kdor bo zmogel prosto čez te smeri, se bo dobro počutil v najzahtevnejših raztežajih v obeh velikih monolitih El Capitana in Half Doma.

Kateri vrh bi okronali za nespornega kralja Alp? Zakaj?

Z alpinističnega in estetskega vidika bi izpostavil Grandes Jorasses, ki je širok in odmaknjen strm zid ledu in skal, ter Petit Dru kot eleganten in koničast stolp nad Chamonixom.

Katerega alpinističnega doživetja v družbi Frančka Kneza in Janeza Jegliča – Johana se spominjate s posebno radostjo?

Zabavni del povezujem z januarjem 1986, ko smo po končani odpravi v vzhodno steno Cerro Torreja praznovali naš vzpon v takrat še jugoslovanskem klubu Triglav v Buenos Airesu. S pomočjo mendoške črnine smo sicer naredili nekaj škode v kletnih prostorih doma, a je bilo lepo videti prijatelje v "akciji", in kadarkoli pogledam te posnetke, se nasmejem.

Kot alpinistični del bi izpostavil december 1986, ko smo ob devetih zvečer vsi trije stali na vrhu Torre Eggerja in razmišljali, kako bomo prišli dol, saj na vrhu ni bilo nobene možnosti za spust. Preprosto lepo je bilo deliti veselje z zelo fejst človekoma!

Se je festival gorniškega filma Domžale, katerega direktor ste, idejno oplajal pri tujih tovrstnih filmskih festivalih?

Sem še tista generacija, ki je neprestano stremela po tem, da bi tudi doma imeli vse tisto, kar imajo v tujini. Ker sem veliko hodil po tujih festivalih, imel predavanja …, sem neprestano razmišljal o tem, da bi v Sloveniji postavil na noge festival. Dokler sem bil še preveč vpet v alpinizem, ni šlo, zdaj ko s te poti sestopam, pa poskušam svojo alpinistično dejavnost nadgraditi s kulturo.

Katere življenjsko modrost ste spoznali visoko nad trdnimi tlemi?

Modrost starega slovenskega reka Ne hvali dneva pred večerjo.

Kakšen je vaš sanjski oddih v horizontali?

O "horizontali" bom šele začel razmišljati, do zdaj sem ves prosti čas namenil vertikali. Sicer pa sem človek, ki mora neprestano nekaj delati in bi težko dremal nekje na karibskih plažah.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin