S peskom v laseh

Dve barvi Na kameljih grbah se dremavo zibljemo gor in dol med sipinami, tja nekam na nedoločljivo drugo stran peska. Sanjam s priprtimi očmi in štejem barve: rjava, modra, rjava, modra, rjava; veliko vrst rjave in velik pokrov modre, sem in tja popackan z belimi lisami. In rjava je povsod enaka, odtenek ji dajejo le sence in sonce. Zrak stoji in od neznosne tišine čutiš kar nekakšno bolečino v glavi. Vsak, še tako droben šum, je dovolj glasen, da se ob njem zdrzneš. Sonce se spušča in niže ko je, bolj izrazite postajajo oblike sipin.

Potem se zrak premakne in lahen vetrič prinese malo sprostitve. Z desne se pojavi še ena barva, rjava. Tokrat na nebu. Najprej jo je samo za delček neba, samo nekaj trenutkov kasneje pa že pogoltne modro. Vedno gostejša postaja in v njej zagledam rjave oblake, ki se med seboj prehitevajo in se nam bližajo z neverjetno hitrostjo.

Poskačemo s kamel, ogrnemo šale in se prepustimo naravi. Veter premaguje ravnotežje, že v naslednjem trenutku pa butne v nas oster pesek. Mižim in vseeno vidim rjavo. Droben pesek biča golo kožo, kot bi se vanjo zabadale igle. Usta imam zaprta, kljub temu pa med zobmi čutim pesek.

Vse močneje piha, vse teže se diha in vse lepše je. Mogočno. Tako lepo majhni smo. Boli, škripa, prestavlja … mi pa se z užitkom prepuščamo naravi. Hitro, kot se je pričelo, se tudi konča. Rjavi oblak se prestavi na drugo stran obzorja, mi pa spoštljivi do narave nemo gledamo za viharjem, ki odhaja na ono stran sipin.

Francoski mislec Alain de Botton je v svoji knjigi Umetnost Potovanja napisal, da so puščave tako mogočne, da že zven njihovega imena nakazuje na njihovo veličastnost. Kako se vam sliši: Kalahari, Gobi, Atacama, Sahara …

Sahara, največja puščava na svetu, je nastala, ko se je Alah odločil, da bo iz svojega okolja umaknil vsa živa bitja, da se bo lahko potem tam mirno sprehajal in razmišljal in nič več ga ne bo zmotilo pri njegovem iskanju miru. Druga plat zgodbe je, kot vedno, bolj dolgočasna. Nekoč je bilo na področju Sahare morje, ki se je zaradi zemeljskih premikov umaknilo, na tem mestu pa so zrasli bujni gozdovi. Šele pred kakšnimi 5000 leti so se zaradi različnih vzrokov gozdovi začeli umikati, pesek se je počasi širil in se širi še danes.

Večina ljudi živi v zmotnem mišljenju, da je puščava ena sama sipina, in da je ponoči tako mrzlo, da kamenje poka in tako nastaja droben pesek. V resnici je samo kakšnih 5 odstotkov puščave pokrite s sipinami, drugo pa so obširne kamnite hamade, droben pesek pa je plod dolgoletnih vetrnih erozij.