Rotorua: mesto, ki smrdi po gnilih jajcih

To niti ni presenetljivo, saj je vsa Nova Zelandija posejana z vulkani, na Severnem otoku pa so vulkanske aktivnosti največja turistična atrakcija. Tudi Tongariro, kjer je speljana ena od najbolj slavnih novozelandskih pešpoti.

A za tiste, ki se jim ne ljubi hoditi, da bi videli puhajoče kraterje, je dovolj, da se ustavijo v mestecu Rotorua, nedaleč od Tongarira. Mesto je živ muzej vulkanologije. Verjetno ni treba opozoriti, da vas bo ob prihodu v mesto pozdravil vonj po gnilih jajcih, po žveplu, ki puhti iz vsake luknje v mestu. Ne skrbite – po kakšne pol ure ga ne zaznate več. Zato pa se toliko bolj čudite vulkanskim aktivnostim.

Ni veliko mest na svetu, ki bi imela v svojih nedrjih vulkansko jezero. Rotorua je med njimi. Kot bi šel v Ljubljani v Tivoli, se tam sprehodite med luknjami vrelega blata, bazenčki s tako vročo vodo, da se po namakanju spremenite v kuhane rake, in obrežjem jezera, ki fascinira z oranžno-rdečimi odtenki. Ja, kot bi šli v Tivoli. In če bi šli v Mostec, bi videli gejzirje. Nekaj povsem domačega. Celo tako, da so v parku urejeni žari na – vrelo vodo! Resno. Betonski žar ima kovinsko ploščo. S pritiskom na gumb odprete loputo in pod plošče začne dotekati vrela vulkanska voda. Vprašanje je sicer, ali je dovolj vroča za piščančja bedra, a na njej lahko spečete hrenovke in zelenjavo. Preizkušeno deluje.

Ena od dobrobiti vulkanskih aktivnosti so tudi terme. V mestu jih je kaj nekaj. Povsod se lahko namakate v žvepleni vodi, vročem blatu in se prepuščate masaži z vročimi kamni. In povsod boste ob odhodu dišali po poškrobljenem perilu, vaša koža pa bo gladka kot dojenčkova ritka.

Rotorua je čudo zaradi tega, ker so vulkanske aktivnosti v urbanem okolju. Se dobimo na kavi pri bazenčku vročega blata.