Od ljudožercev do gostoljubnežev

Vulkansko jezero Toba

Jezero Danau Toba je s površino 1707 kvadratnih kilometrov okronano za največje vulkansko jezero na svetu, ki je v kraterju gromozanskega vulkana nastalo pred približno 70 tisoč leti. V njegovi vodni postelji plava otok Pulau Samosir, velik skoraj kot Singapur, na katerega se kot dete na mater priklepa manjši polotok Tuk-Tuk.

Velikansko jezero oceanske modrine, ujeto med vulkanske vrhove Sumatre, ki je bilo več desetletij del evropske turistične folklore, je tudi domovanje ljudstva Batak, ki izvira iz Mjanmara in Tajske. Jezero je po turističnem bumu v 70. in 80. letih 20. stoletja spet indonezijsko, saj je priljubljeno pribežališče domačih turistov in mirna oaza Batakov. Hkrati je tudi krščanska oaza na muslimanski Sumatri, saj so tu v začetku 19. stoletja svoj osvajalski pohod uspešno »dokrajčili« evropski misijonarji, ki so kanibale spremenili v zame najprijaznejše Indonezijce. Bataki so ob jezeru pod naravno gorsko pregrado stoletja živeli v izolaciji in bili eni najbojevitejših prebivalcev Sumatre, ki so ostali zvesti kanibalizmu vse do začetka 19. stoletja, ko so tudi uradno sprejeli krščanstvo. Danes na največjem indonezijskem otoku živi šest milijonov Batakov, večina protestantov, o čemer pričajo številne grobnice in cerkve.

Kanibalska zgodovina

Naselje Ambarita slovi po 300 let starih kamnitih stolih. Prvi skupek megalitov predstavlja sodišče, kjer so v preteklosti bataški kralji razpravljali o vaških zadevah in sodili kriminalcem, drugi pa mučilnico s kamnom za obglavljanje kaznjencev. S pomočjo bataškega koledarja so določili dan, primeren za obglavljenje, in obsojenca v smrt pospremili z uroki iz čarovniške knjige. S šalom so mu zavezali oči in z manjšim nožem preverili, ali sploh krvavi. Sklepno dejanje je bilo obglavljenje z enim samim rabljevim zamahom.

Kralji, suhih grl zaradi dolgotrajnega razpravljanja, so se osvežili s svežo krvjo, nato pa razkosali obsojenca, ga natrli s soljo, poprom, česnom, čebulo in čilijem in pojedina se je začela, navadno v soju polne lune. Kanibalizem je ostal praksa Batakov do leta 1816, ko je takratni kralj Sidabutar na otoku sprejel krščanstvo. Danes se obiskovalcem ni več treba bati ljudožerskih nagnjenj, v večji nevarnosti pa so psi, ki so priljubljena otoška specialiteta.

Gostoljubna sedanjost

Moja gostiteljska družina, ki mi je v navalu indonezijskih in kitajskih turistov velikodušno odstopila sobo v svojem domu pod palmami, je le ena številnih evropsko-bataških zgodb na otoku. Nizozemka Nanda in Batak Cornelius že od leta 1975 krmarita Tuk Tuk Timbul, prijetno posestvo na majhnem polotoku z 20 bungalovi, restavracijo in razkošnim tropskim vrtom ob jezerski gladini. Cornelius je več kot navdušeno sprejel prvo slovensko gostjo v svojem domu – kakšna eksotika, prva Slovenka v njegovi orbiti, ki si zgolj zaradi tega zasluži osebnega voznika po otoku. Osedlala sva motornega konjička in se podala na cesto. Možak, že malce slaven iz leta 1992, ko se je pojavil na fotografiji v Lonely Planetu, je žarel od ponosa, da se ga oklepa tako nenavadna gostja, kot je novinarka iz Slovenije, s čimer se je često pohvalil pred svojimi znanci.

Nizala sva kilometre okrog Samosirja in občudovala mimo bežečo kmetijsko prostranost, iz katere molijo številne pisane grobnice s križi na vrhu, ki združujejo animistično verovanje Batakov z novejšim krščanstvom, in jadrom podobne strehe bataških hiš. Tradicionalna bataška hiša je trinadstropna, lesena in prekrita s palmovimi listi. Njeno pročelje krasijo samo tri barve: bela iz krede, rdeča iz krvi in črna iz oglja. Posebnost je streha v obliki kanuja, ki naj bi potomce Batakov vedno spominjala, da so njihovi predniki s kanuji pripluli na Sumatro. Po eni razlagi je oblika strehe z zavihanimi konci tudi želja staršev, da bi njihovi nasledniki imeli svetlejšo prihodnost.

Domačini so strašansko ponosni tudi na tople vrelce: sikajoča para uhaja iz skalnih razpok, voda brbota v žvepleni potoški strugi, malo nižje so si omislili celo bazen. Mene je bolj navdušil njegov naravni sorodnik, jezerce Danau Sidihoni v hribovitem osrčju otoka z nasadi kave, kakava, cimeta in klinčkov. Kanček bataške kulture pa sem ujela v muzeju Huta Bolon Simanindo, kjer ob dopoldnevih zaživijo predstave tradicionalnega bataškega plesa. Umirjen pripovedni ples v tradicionalnih oblačilih ob spremljavi tolkal razgrne zgodbo o verovanju Batakov v figovec, zanje drevo življenja, in s skromnimi plesnimi gibi pokaže njihovo komunikacijo z bogovi.

Pravi moški s kitaro v rokah

Polotok Tuk-Tuk je bil ob kopici turistov in povsem zazidani jezerski obali malce prenagneten za moj okus, a sem ga zvečer doživela v povsem drugačni luči. Ko sem v taktu grozečih dežnih kapelj privihrala v leseno zavetje, mi je postalo jasno, zakaj so me popoldne vsi začudeno spraševali, zakaj iščem to stavbo. Kakšnih 30 moških ob kozarcu belega palmovega vina in z obvezno cigareto v ustih je dvignilo pogled od domin, kart ali zgolj pogovora, ko je mir v zakajeni uti zmotila svetlopolta rdečelaska; turisti namreč ne zaidejo pogosto sem, kaj šele turistke! Po obveznem uvodnem zasliševanju, od kod sem in zakaj pri za Indonezijce godni starosti za ženitev še nisem poročena, smo načeli bolj bataške teme in izza sosednje mize mi je pomahal Cornelius, ki mi je že večer prej obljubil nepozabno pevsko doživetje. A dež je neusmiljeno tolkel po pločevinasti strehi in kozarci palmove opojnosti so se spraznili. Dež je ponehaval in večina je na svojih motorjih odpuhala domov, jagodni izbor Batakov pa se je zbral ob eni mizi in v rokah najmlajšega je oživela kitara. Batak namreč ni pravi moški, če ne igra kitare! In res je sledil pevski večer, ki mi je pošteno naježil dlake na rokah. Harmonija osmih različno obarvanih glasov, priložnostno zbranih skupaj, je preglasila škrebljanje dežnih kapelj, predanost glasbi in vidno uživanje ob prepevanju pa sta risala čustvene izraze na obrazih kopice moških. Bataške pesmi so cvetele druga za drugo, za vrhunec poslovilnega večera od gostoljubnih Batakov in očarljivega jezera Toba pa je v črno noč zazvenela temperamentna Rosita.