Noč v maorski marae

Maorska haka je v primerjavi z drugimi polinezijskimi zares strašljiva. Konkurenco ji lahko dela le tista iz Fidžija, medtem ko so moški s Tonge in Samoe nekako preveč mili v svojem borilnem izrazu. Čeprav niso videti prav nič manj postavni.

Maori svojo kulturo dobro tržijo. Ni ga turističnega kraja na Novi Zelandiji, kjer ne bi imeli turistične maorske vasi, kjer vam za vstopnino prikažejo vse ceremonije in vas peljejo tudi v marae, maorsko sveto skupinsko hišo. Sicer je po deželi še veliko delujočih marai, ki jih klani in družine še uporabljajo za svoje skupne prostore. In načeloma v njih nepovabljeni nimajo vstopa, saj so t. i. sveti kraji. Zato je obisk neturistične marae res čast.

John je bil Maor srednjih let, ki je živel od tega, da je šarmiral starejše Evropejke. Spoznala sem ga, ko je pri njem bivala nemška prijateljica, nekdanja hipijka, ki ga je spoznala v Nemčiji, kjer je bival v času novozelandske zime pri njeni prijateljici kot "prijatelj", vmes pa po nemških šolah predaval o Maorih. Bil je ravno prav poduhovljen, da so se nanj lepile nekdanje hipijke, zdaj gospe poznih srednjih let.

Kakorkoli: bil je tudi izvrsten vodič po novozelandskih gozdovih, saj je kot kakšen pater Ašič poznal vsako zel od divjega popra do tiste, ki povzroča splave. Bil pa je tudi aktiven član svojega klana, tako da je imel ključe njihove marae. Seveda naju je odpeljal tudi tja. Kot se spodobi, je, preden sva smeli stopiti na travnik pred hišo, za to vprašal prednike, ki so bili očitno navdušeni nad prihodom dveh Evropejk. Nato je odplesal in odpel tradicionalni pozdravni ples, ki ni bil tako impresiven kot v turističnih vaseh, a toliko bolj pristen. Nato sva smeli vstopiti. In takrat me je zmrazilo. Načeloma nisem dovzetna za duhovni mumbo jumbo, ampak v tisti marae je bilo nekaj čudnega. V hipu so me oblile solze, prijateljica me je samo začudeno gledala, John se je nasmihal. Ker smo imeli dovoljenje, da v njej prespimo, je navada, da si med slikami prednikov izbereš tisto, ki ti je najbolj všeč in pod njo spiš. Izbrala sem neko žensko v desnem kotu. Čeprav je bil še zgoden večer, sem kot skala padla na blazine in zaspala. Zbudila sem se šele zjutraj. Medtem so se pred marae pol noči zelo glasno veselili ob kresu. Nič slišala, nič videla.

Naslednji dan se mi je John spet muzal. Nato je rekel: "Veš kaj, ko prespiš v marae, si izbereš človeka, ki ti je najbolj blizu. Ti si spala pod sliko moje stare tete, ki je bila … no, malce nora." Super. A zdaj imam vsak alibi – če sem kdaj bolj nora, je to zato, ker me je uročila maorska stara teta.