Petek, 1. 2. 2019, 16.38
5 let, 2 meseca
Nekoč eden najlepših baročnih dvorcev v Sloveniji je danes ruševina #foto
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
10
43
Ruševine gradu Haasberg, ki je nekdaj veljal za enega najlepših baročnih dvorcev v Sloveniji in s svojim dragocenim inventarjem tudi enega najbogatejših, stojijo v bližini Planine pri Rakeku nad sotesko reke Unice.
Ruševine gradu Haasberg nad Planinskim poljem so mogočne, čeprav pričajo o propadanju in je v njih mogoče le slutiti sledi nekoč enega najlepših baročnih dvorcev pri nas.
Tatjana in Marko Milavec živita v hiši, ki je nekoč pripadala gradu Haasberg. Zgrajena je bila za oskrbnika dvorca in kaplana, pripovedujeta soseda markantnih ruševin nad reko Unico v bližini Planine pri Rakeku.
Gre za razpadajoče zidove, preraščene razvaline ene od najbolj reprezentativnih grajskih stavb na Slovenskem in najlepšega baročnega dvorca v Sloveniji, ki je slovel po bogati opremi in ga je nekdaj obkrožal velik park, v katerem so imeli zaprtega tudi medveda. Še naseljenega z urejeno okolico se dvorca dobro spominja Andrej Milavec, oče Marka Milavca.
Grad Haasberg
Zadnja lastnica dvorca je bila rodbina Windischgrätz. Knez Weriand zu Windischgrätz ga je kupil leta 1846, med vojno so se plemiči izselili v Italijo, grad pa je naselila najprej italijanska, nato nemška vojska, leta 1944 pa so ga požgali.
Uničeni so bili dragocena notranja oprema, arhiv rodbine in družinska grobnica zadnjih lastnikov dvorca, rodbine Windischgrätz.
Kuhana grajska čokolada
"Moja mama je z Mukijem, srednjim sinom iz družine Windischgrätz (nekdanje lastnice gradu Haasberg, op. a.), hodila v osnovno šolo. V grad so jih povabili, ko je imel kateri od grajskih otrok rojstni dan. Mama mi je pripovedovala, da so ob tej priložnosti tam dobili kuhano čokolado, čemur bi danes verjetno rekli kakav," o več kot stoletje starih zgodbah pripoveduje živahni 91-letnik. Pitje grajske kuhane čokolade je bilo za tamkajšnje otroke pravi dogodek, dodaja.
Spomni se tudi pogovora s princeso Luizo, najmlajšo med Windischgrätzevimi otroci, ko je po drugi svetovni vojni, med katero so se takratni lastniki dvorca izselili v Italijo, obiskala Planinsko polje. Grad je takrat že propadal, iskala je družinsko grobnico in Andreju Milavcu pokazala okna sobe, v kateri se je rodila. Pred kratkim so se na Planinskem polju oglasili potomci Mukija Windischgrätza, ki jih je zanimalo, kakšen odnos so imeli ljudje do njihove plemiške družine.
Ruševine nekdanjega baročnega dvorca
V notranjosti dvorca je vhodna dvorana z monumentalnim stopniščem in baročnim salonom nad njo v drugem nadstropju oblikovala navpično os zgradbe.
Dobri gospodarji
"Povedal se mu, da so veljali za dobre gospodarje, saj so imeli poseben odnos do svojega osebja in njihovih otrok. Če so živeli v gozdarskih hišah (družina Windischgrätz se je ukvarjala tudi z lesnim poslom, op. a.), so ob vstopu otroka v šolo vso družino preselili v vas. Uslužbenci so jeseni vedno dobili tudi drva za ogrevanje," pripoveduje Andrej Milavec.
Andrej Milavec se spominja časov, ko je bil grad Haasberg še naseljen s plemiško družino.
Dodaja, da so jih tudi dobro plačali. Imeli so različne delavce, od gozdarjev, lesarjev, vrtnarjev, skrbnika do kuharice. Sam je bil v dvorcu po tem, ko so se plemiči že izselili in je nekdaj razkošne prostore naselila vojska. "Ko pride vojak enkrat v hišo, notri ne ostane več dosti. V trenutkih, ko v gradu ni bilo nikogar, razen skrbnice, smo šli malo pogledat. Spominjam se lepe avle, kapele in plesne dvorane," pripoveduje Andrej Milavec, ki je dvorec proti koncu druge svetovne vojne pomagal tudi gasiti.
Prostori v dvorcu so bili povezani s slavnostnimi stranskimi stopnišči, obhodnimi hodniki in prehodi.
Baročni zidovi
Lastnikov dvorca je bilo v preteklosti več, pravzaprav to ni prva graščina, ki je nastala tu. Najprej je bil srednjeveški grad, ki ga je zrušil potres. V 18. stoletju so nato ob njegovem vznožju delno tudi iz njegovih ostankov postavili novega, ki je obveljal za najmogočnejši baročni dvorec na Slovenskem. Zgraditi ga je dal baron Kobencel (Cobenclih), ko je leta 1716 postal lastnik hasperške gospoščine. Postavljen je bil na terasasto oblikovano območje ob robu Planinskega polja.
Za družino Coronini so ga leta 1846 kupili knezi Windischgrätz in s svojim dragocenim inventarjem je bil razkošno plemiško prebivališče. Kot piše na predstavitvenih tablah pod ruševinami, je v notranjosti dvorca vhodna dvorana z monumentalnim stopniščem in baročnim salonom nad njo v drugem nadstropju oblikovala navpično os zgradbe. Prostori so bili povezani s slavnostnimi stranskimi stopnišči, obhodnimi hodniki in prehodi.
"To je bil lovski dvorec," pod ruševinami pripoveduje njihov sosed Marko Milavec. Med vojno se je družina Windischgrätz, ki je bila lastnica baročnega gradu, odselila v Italijo. Oskrbniki in drugo osebje je ostalo, prostor pa je zavzela vojska, še pripoveduje sogovornik.
Najprej je bila to italijanska postojanka, po kapitulaciji Italije pa so v dvorec prišli Nemci, ki so tu imeli tudi talce, se zgodb o gradu spominjajo domačini. V njem so imeli svojo bazo tudi domobranci, še razlaga Marko Milavec.
Uničil ga je ogenj
"Partizani so dobili nalogo, da grad uničijo, a ko je že gorel, so dobili novo povelje, naj ga ohranijo," pove Marko Milavec. Med tistimi, ki so gasili, je bil tudi njegov oče Andrej. A reševalna akcija je bila neuspešna in tako na predstavitveni tabli pod ruševinami piše, da je bil grad ob koncu druge svetovne vojne, 17. marca 1944, požgan.
"Po vojni so ga poskušali obnavljati," pravi Marko Milavec ter ob tem pokaže na nekaj zgornjih vrst zidakov na levi in desni strani ruševin. "Naredili so ostrešje, a ker ga niso imeli kam dati, je zgnilo na tleh," doda sogovornik.
Marko in Tatjana Milavec, ki z Društvom Škratovka v urejeni "grajski štali" prirejata kulturni program in delavnice za otroke.
Baročni dvorec je tako ostal v ruševinah od sredine prejšnjega stoletja, v desetletjih, ki so sledila, pa se je tudi njegova neposredna, nekdaj urejena okolica spremenila v zaraščen prostor. Tam, kjer je danes parkirišče, je nekoč stal velik enonadstropni hlev. "Zgoraj so bila stanovanja za osebje, spodaj živina. Hišo so podrli v 80. letih prejšnjega stoletja," še o lokalni preteklosti pojasnjuje Marko Milavec.
Prireditve v "grajski štali"
Je pa preživel stari hlev čez cesto, do katerega vodijo vrata, ki so vedno odprta za obiskovalce. Za njimi je z zidovi obdano magično travnato dvorišče s prostorom, v katerem sta Tatjana in Marko Milavec še z drugimi zavzetimi domačini uredila prireditveni prostor. V njem je manjša etnološka zbirka z različnimi predmeti, ki so jih našli na tej lokaciji. Poleti v "grajski štali", kot ji pravijo, prirejajo razstave, koncerte in delavnice. Oživljeni zgodovinski prostor so obiskali tudi že japonski in kitajski turisti, ki so se znašli na tem koncu Slovenije.
Delovna akcija s kozo in oslom
Delovna akcija zaraščenega in zapuščenega starega grajskega hleva se je začela z Milavčevim oslom in kozo, ki sta začela prva "pospravljati". Pogrizla sta grmovje, koza pa je bila pri tem še posebej uspešna, saj ogloda tudi korenino, pove sogovornik.
"Izpraznili smo tudi ledenico, polno smeti," razloži Tatjana Milavec. Za tem so jo še nekoliko pozidali, naredili podest in tako je danes spet mogoče stopiti v nekdanjo grajsko shrambo, ki ima, vklesana med kamne, prav tako svoj čar.
Urejanje prostorov je spremljala tudi ustanovitev Društva Škratovka Haasberg, ki je že šest let najemnik grajskega hleva, pod njegovim okriljem pa tam poteka kulturni program.
Društvene prostore so uredili v bližnji kmečki hiši, ki je nekdaj imela tudi črno kuhinjo, v kateri so se grajski otroci družine Windischgrätz učili gospodinjskih in podeželskih opravil ter tako spoznavali kmečko življenje.
Grajska ledenica
Škratovka, ki nosi otroke
Na južnem robu Planinskega polja teče tudi potok Škratovka. V ustnem izročilu je ta nosila otroke, kar je še ena od posebnosti teh krajev. "Kadar se je na Planini rodil kakšen otrok, so rekli, da ga je prinesla Škratovka," pripoveduje Marko Milavec. Njegov oče k temu šaljivo dodaja: "Naše prednice so po otroke hodile v Škratovko, zdaj jih pa doma pacajo."
Danes v Društvu Škratovka otrokom pripovedujejo različne zgodbe o dolini škratov. Ob oživljanju različnih ravni dediščine tega prostora, z različnimi preoblekami sodobnosti pa Tatjana Milavec doda, da si v prihodnje z društvom želijo urediti tudi nekdanji grajski park. Ta je bil nekoč čudovit, s svojimi starimi in posebnimi drevesi pa naj to spet postane, je jasna.
Preberite še:
43