"Mlada, neobremenjena, polna drznih idej" sta se Simon Škvor in Staša Mesec pred 15 leti lotila obnove zapuščene hiše v Robidišču, da bi v izpraznjeno vas vrnila življenje. Zdaj tja vabita turiste.
Robidišče v Breginjskem kotu je najbolj zahodni kraj v Sloveniji, s treh strani obdan z državno mejo z Italijo. Pred sto leti je tod živelo skoraj 300 ljudi, danes jih tam čez zimo ostane osem. Tik po vojni je v enem dnevu iz vasi odšlo tudi po 50 mladih, ki so se razkropili po svetu v upanju na boljši jutri.
Za njimi so ostale kamnite hiše, stisnjene na naravno teraso ob desnem bregu reke Nadiže. Počasi so propadale, v vas pa je zašel le redko kdo.
Pred 15 leti začela obnovo: "Mlada, neobremenjena, polna drznih idej"
Iz Robidišča izhaja tudi družina Simona Škvora, ki je leta 2000 kot prvi v vasi začel obnavljati zapuščeno domačijo. Pozneje sta s partnerico Stašo Mesec podedovala star zapuščen hlev, dokupila še eno ruševino in začela obnavljati še tisto. "Mlada, neobremenjena, polna drznih idej, kaj bi lahko še naredili, sva počasi vozila dalje."
Uresničila sanje o turistični kmetiji
"Lahko bi rekli, da sva bila tudi naivna, ko sva sanjala o tem, da bi imela svoje turistične namestitve," nadaljuje Staša. A njune sanje so se uresničile. Danes v Robidišču skupaj s še eno turistično kmetijo skrbita za to, da se vas prebuja in navdušuje domače ter tuje goste.
Trenutno v dveh obnovljenih hlevih in domačiji ponujata luksuzne namestitve. Posestvo sta uredila tako, da ohranja tradicionalno podobo. Dela nikoli ne zmanjka: ob koncih tedna urejajo stare landrone (potke med hišami) in jih tlakujejo z laštmi (ploščatimi kamni). Imajo tudi velik zelenjavni vrt, ki ga lahko urejajo tudi gostje ter si na njem postrežejo s pridelkom.
To je naša investicija, naš hobi, naš ponos
Sliši se romantično in navdihujoče, a ni bilo vedno lahko. Prenove terjajo mnoga nepredvidena dela, stroški rastejo. Skoraj vsi prihranki in še nekaj kredita so šli v njihove hiške. "Precej sva se zakalkulirala, a to je naša investicija, naš hobi, naš ponos," pravita starša treh otrok in priznavata, da je to zdaj njihov način življenja.
Nič ne pride ali zraste samo od sebe
Veliko postorijo sami, pozorna sta na to, da v delo vključita tudi otroke. "Zdi se nama pomembno, da vidijo, koliko je zadaj truda, saj jim je sicer vse postlano z rožicami. Morda bodo nekoč bolj cenili to, kar imamo, zagotovo pa že danes dobro vedo, da nič ne pride ali zraste samo od sebe," pravi Staša.
Posesti v Robidišču Simon in Staša posvečata proste dneve, saj oba delata. Za zdaj so hiške samooskrbne in s turističnimi storitvami poravnajo vse stroške. Da bi se posvetila samo turistični kmetiji, pa za zdaj še ni mogoče, čeprav upata, da se bo v roku dveh let eden od njiju samozaposlil in posvetil le Robidišču.
Družina iz Nemčije se vrača že osmo leto
Največ gostov imajo poleti, večinoma so to družine iz Evrope, predvsem Nemčije, Belgije, Nizozemske, Francije. Običajno ostanejo teden dni, večina pa se v Robidišče vrača. To je, pravi Staša, znak, da so na pravi poti. Ena od družin iz Nemčije k njim prihaja že osmo leto.
Njihovi gostje so ljudje, ki cenijo naravo in iščejo odklop od ponorelega sveta. Uživajo v senci oreha na domačem dvorišču ali pa se odpravijo na izlet po Posočju in Benečiji.
V Robidišče se vrača življenje
Če je Simonova družina pred 15 leti orala ledino pri obnovi robidiških hiš, je danes v vasi že bolj živahno. Obnovljenih je nekaj hiš, oglaša pa se tudi veliko mladih, ki bi radi kupili katero od propadajočih domačij, jo obnovili in tu zaživeli.
Kot opozarjata Staša in Simon, so pri tem največja ovira nerešena lastništva hiš in kmetijskih zemljišč. Lastniki so se namreč po vojni razkropili po vsem svetu, urejanje lastništva pa tako terja kar nekaj let truda. Težave imajo tudi s tekočo vodo, ta je vezana na italijanski vodovod, in internetno povezavo, skorajda nujni dobrini razvitega sveta.
"Nekateri kupijo jahto, mi pa zlagamo kamenje."
Tisti, ki pa želijo od tega vsaj za hip zbežati, bodo v Robidišču našli svoj mir in odkrili delček preteklosti. Če ne drugače, z obiskom muzeja na prostem, ki ga urejajo s pomočjo domačinov. Ker verjamejo v vrednost skoraj pozabljenega kraja. Ali z besedami Staše in Simona: "Nekateri kupijo jahto, mi pa zlagamo kamenje."