Na Bližnjem vzhodu sneži

Poleg Izraela je snežna nevihta zajela še Palestino, Jordanijo in Sirijo. In Evropejci so bili začudeni. Kako, saj tam je vendar puščava? Ob tem pa smo pozabili, da so na primer v Libanonu prav prijetna smučišča, prav tako v Iranu in celo v Maroku. Zadnjega so uredili bratje iz zalivskih držav. Ker pri njih pa res sneži le v pokritih ekstravagantnih smučiščih.

Sneg v deželah, kjer se ga ne pričakuje, je avantura. Prvič zato, ker na srečanje z zimo človek ni pripravljen. Avtomobili nimajo zimskih gum, v nahrbtnikih ni debelih bund. Čeprav se kar naenkrat spomnite, da saj vendar vsi puščavski narodi poznajo težke kamelje plašče. Zakaj le?

Bilo je tako: pet dni v Maroku, le zato, ker smo zboleli za puščavskim domotožjem. Dovolj bi bil že en dan na sipinah, da bi se duh pomiril. Sredi januarja prečiti Atlas, da bi prišli do začetka Sahare, pa ni samo panoramska turistična vožnja. Z odsluženo rent-a-car toyoto z letnimi gumami. S sicer neustrašnim profesionalnim voznikom, a z norimi maroškimi sovozniki na cesti. Začelo se je lepo in mirno, dokler ni tam nekje na 1000 metrih v Srednjem Atlasu začelo rahlo snežiti. Nič resnega, pri nas ne bi niti opazili. A kar naenkrat policija vozil ne ustavlja le, da bi pobrala nekaj podkupnine, ampak ker je cesta zaprta. Zakaj? Ja, ker je sneg! Kje je sneg? Tukaj, madame, kaj ne vidite? Ne, ne vidim. Obvoz je bil po dolini, dodatnih 100 kilometrov tokrat res spektakularno lepe, a noro nevarne vožnje. Ob vznožju gora, ob turkizno modrem jezeru, ko se je v daljavi že videl oblak puščavskega prahu, sta policista, ki ves dan ždita na prazni cesti, z veseljem ustavljala – toliko prometa nista imela že vse leto.

Dva dni pozneje: napolnjeni s puščavskim peskom, zrenjem v neskončnost in dozo off-roada spet čez Atlas nazaj proti Španiji. Ista policista ob jezeru: "Ne morete naprej." Zakaj? Ja, ker sneži. Kje sneži? Zgoraj. Koliko centimetrov? Pet. Ah, dajte no. In smo šli. Nič snega. Naenkrat pa se je promet zgostil. Ajde, gremo še na en tagine. V restavraciji je bilo, milo rečeno, čudno: "Tile ljudje so pa tukaj že dlje kot pet minut." Spali so po kotih, tujci so zdolgočaseno bolščali v prenosnike, domačini so srebali tisoči kozarec čaja. Koliko časa ste že tukaj? Dva dni! Zakaj? Ker je sneg! Kje je sneg? Ja gori, pet centimetrov, pravijo. Vse je stalo: avtobusi, do vrha in še čez naloženi mini kamioni, taksiji in moški, ki so hiteli po bog ve kakšnih opravkih na drugi strani gorovja. Ok, poznamo bližnjico. Ne, ne, tudi ta je zaprta. Tudi zaradi snega. Petih centimetrov snega. In potem pametno evropejsko vprašanje: Zakaj pa ne očistijo snega? Madame, tukaj snega ne čistimo. Pa smo šli, naokoli gorovja, 350 dodatnih kilometrov nočne vožnje po maroških lokalnih cestah. Pravi Maroko.

Marakeš takoj menjam za še en dan v zasneženem Srednjem Atlasu.