Med orangutani na Sumatri

Ekosistemski laboratorij Narodni park Gunung Leuser je eden najpomembnejših in biološko najbolj raznolikih zavarovanih območij na svetu, zato ga pogosto imenujejo kar ekosistemski laboratorij. V parku je svoj prostor pod soncem našlo nekaj najbolj ogroženih živali: tiger, nosorog, slon – te je težje videti v naravi – in orangutani, ki se nič kaj plašno ne razvešajo po drevju. Prebivalci parka so tudi leopard, medved in kobra pa še več kot 300 vrst ptičev, med njimi kljunorožec in žolna.

Rastje se spreminja od močvirskega gozda na zahodni obali Sumatre do gostega nižinskega deževnega gozda v osrčju parka, kjer je tudi Bukit Lawang z znamenitim orangutanskim središčem, ustanovljenim leta 1973 z namenom, da bi se primatom pomagali znova navaditi na divjino po letih ujetništva ali "brezdomstva" zaradi krčenja deževnega gozda. Prehranjevalno središče dvakrat dnevno organizira prehranjevanje napol divjih orangutanov, kar seveda privabi kopico radovednežev, ki bi svoje oranžnodlake sorodnike radi videli brez vmesne ograje živalskega vrta. V slabih štirih desetletjih je središču uspelo v divjino vrniti okrog 200 orangutanov. Ker jih je veliko životarilo v kletkah, jih učijo vsega: kako si v divjini najti hrano, kako zgraditi gnezdo in plezati po drevju ter druge osnove preživetja. Čeprav je večina orangutanov že skoraj samostojnih, se jih prgišče – predvsem breje orangutanke in samice z mladički – še vedno vrača na prehranjevalno ploščad po dodatne kalorije.

Orangutani v divjini le še na Sumatri in Borneu

8532: Največji primati, živeči na drevesih, si z ljudmi delijo več kot 96 odstotkov genov. V naravnem okolju jih je mogoče najti le še na Sumatri in na sosednjem Borneu. Bornejski orangutani so rjavi, sumaterski pa oranžni, razlikujejo pa se tudi po načini gibanja: na Borneu se gibajo po tleh, na Sumatri pa zaradi sovražnika plezajo po drevju. Kljub svoji navidezni neokretnosti se med svojim skakanjem z veje na vejo zdijo kot pravi cirkuški akrobati. Nekaj cirkuškega žara pokažejo tudi med hranjenjem, ko jih je v času naše zasede sedmerica zavohala banane in mleko in se jih požrešno lotila. Le z varnostne razdalje smo opazovali oranžne divjake, ki lahko nepredvidljivo postanejo napadalni; sploh orangutanka Mina slovi kot najbolj napadalna med napol divjimi orangutani, njihova "vodnica" Sandra pa je občutljiva zaradi kuštravega mladička v svojem naročju.

Seveda ne gre brez vohljanja za v divjini živečimi orangutani, za kar je idealna priložnost tridnevno potikanje po džungli – ki se je kmalu izkazalo za tridnevno kopanje v lastnem znoju, ki se pomeša z vodnimi kapljami z bujnih dreves. Tropski deževni gozd je neverjetno razgiban, tako da pot ves čas poteka gori, doli, naokoli, kar je v spolzkem blatnem dolu prav zabavno: dobrodošlica Welcome to the Jungle ne izostane, ko se znajdeš na zadnji plati. Rastje se zdi neomejeno: baročno razbohoteno in zeleno v sto in enem odtenku. Okrog 300-letni kavčukovec je menda najvišje drevo v parku, nekaj njegovih sorodnikov pa kličejo kar drevesa kompasi, saj se njihove korenine razraščajo v smeri vzhod-zahod. To je idealen poligon za termite, ki si termitnjake gradijo kar v objemu korenin ali v krošnjah nižjih dreves. Tu pa se senči tudi kakšna kačica kričeče rumene in črne barve, ki se med popoldanskim počitkom ne pusti motiti. Zmoti jo lahko le dež …

Tropski deževni gozd

Tropski deževni gozda mora namreč upravičiti svoje dvojno ime – tropsko razbohotenost smo že spoznali, prihaja čas za njegove vsakopopoldanske in nočne deževne "čare". Šum prvih dežnih kapelj je znak za alarm, da je treba v plastiko zaviti karkoli vrednega v nahrbtniku, saj tropsko deževje ne pozna usmiljenja.

Lije kot iz škafa, še več, zdi se, kot da bi cela horda orangutanov z vapom "streljala" vsiljivce v džungli. Sicer blatna steza se spremeni v hudournik, ovijalke pa so v pomoč pri "abzajlanju" proti reki, ki je bližnjica do prostora za prenočevanje. Džungla lahko v skromnih nekaj urah pokaže vse, kar zna, kajti pet minut po prihodu v tabor je nehalo deževati, sonce je pokukalo izza oblakov in "gnila" oblačila so zapolnila skale ob reki, da bi se vsaj malo posušila, sicer pa je ves čas vlažna oprava nenapisano pravilo o potikanju po džungli. Kljub vsej vlagi se zvečer prileže "tuširanje" v kopalnici pod milim nebom (beri: kopanje v džungelskih tolmunčkih in masiranje pod sveže okrepljenimi slapovi, ko se tudi kakšna pijavka brez zadržkov posladka s slovensko krvjo).

Taborjenje v džungli Improviziran šotor iz polivinila, napetega prek bambusovega ogrodja, je razveseljivo suha streha nad glavo, ki zdrži vse huronske nočne nalive. Posebno priznanje pa si zasluži iznajdljivi "kuhar", ki v kuhinji sredi indonezijske divjine čara dobrote kot iz hotela s petimi zvezdicami: riž, mariniranega piščanca, tofu z arašidi v pikantni zelenjavni omaki, pa še kanček džungelske zelenjave – praprot in steblo bananovca v omaki, za posladek pa arašide in vročo čokolado, uverturo v krohota poln večer ob svečah, sumaterskih in slovenskih igrah in pesmih.

Čez nekaj ur ti dobro jutro zaželi bohotno šumenje reke Bohorok, na sosednjem bregu katere se orangutan odpravlja na jutranji sprehod, tvoj pogled boža veličastno zelenino džungle v še sramežljivi sončni svetlobi, ob sadni poslastici in bananinih palačinkah prisluhneš simfoniji tropskega deževnega gozda … in si želiš ostati v tem raju, daleč stran od ponorelega sveta. A če je že treba nazaj, naj bo osvežujoče in navdušujoče: na zvezanih gumah, ki spretno kot gosenica premagujejo brzice in skalne ovire.