Matej Košir: "Backpacking" je drugačno odkrivanje sveta

S kakšnimi čari postreže potovanje z nahrbtnikom na ramah? Popotništvo oziroma "backpacking" je dejansko drugačno odkrivanje sveta, kot ga pozna klasični turizem. Največji čari popotništva so zagotovo spoznavanje domačinov in njihovih navad, pa avanturizem, trekingi, občasno spanje v šotorih, dolge vožnje, pomanjkanje tekoče vode … To je način potovanja za tiste, ki ne marajo masovnega turizma, a se vseeno ne bi radi ponoči zbujali sredi ščurkov in dni preživljali ob smrdljivi juhi v sumljivo umazani skodelici.

Srečanje prve vrste, ki ste ga doživeli na svojih poteh? Bilo je na trekingu v nacionalnem parku Bardia na jugozahodu Nepala. Z menoj je bil še lokalni vodnik in domačin, pri katerem sem spal. Mislil sem, da bo vodnik s seboj vzel kakšno puško z na primer spalnimi naboji, če te napade kakšna divja žival, a sem se krepko zmotil. S seboj je imel le bambusovo palico, s katero si je utiral pot skozi visoko travo. Pred začetkom trekinga smo se ob nekem drevesu ustavili in v dveh minutah je vodnik razložil pravila obnašanja v narodnem parku. ''Če te napade bengalski tiger, ga glej v oči, ne delaj naglih gibov in začni počasi hoditi nazaj. Če te napadeta nosorog in slon, pa samo 'laufaj, laufaj' in še to cikcak, če pa je kakšna možnost, jo ucvri na drevo!'' Začel sem se smejati, nakar sem opazil, da sta bila oba smrtno resna. Še enkrat mi je obrazložil vsa pravila in ugotovil sem, da je v primeru napada divje živali edina rešitev upoštevanje njegovih napotkov. Res pa imajo divje živali v svojem naravnem okolju dovolj svoje naravne hrane in jim ljudje ne dišimo preveč. Nobena divja žival nas tisti dan (hvala bogu) ni napadla, a smo kljub temu videli kar nekaj bengalskih tigrov, pa nosorogov in slonov, pa krokodilov … Enkrat smo jo res hitro ucvrli pred nosorogom in med tekom dejansko niti pomislili nismo, da bi bilo dobro teči cikcak, a k sreči se nas je tudi nosorog ustrašil in jo je tako vsak ucvrl v svojo stran.

Kateri so trije kosi nepogrešljive opreme na vaših potovanjih? To so štiri nepogrešljive stvari. Na potovanje se nikoli ne odpravim brez fotoaparata, dveh objektivov, stativa in čelne svetilke. Vsa ta fotooprema je zelo težka, a to je cena, ki jo moram vzeti v zakup. Na mnogo letališčih sem že imel težave, ker je bil osebni nahrbtnik zaradi fotoopreme pretežak, nato pa razlaganje, zakaj je tako, in odpiranje nahrbtnika … Velikokrat se zapičijo tudi v stativ, ki je spravljen v drugem nahrbtniku.

Kje ste doživeli najčarobnejši sončni vzhod? Moram priznati, da so mi sončni zahodi nekoliko bolj priljubljeni kot sami vzhodi, a najlepši sončni vzhod je bil zame zagotovo na trekingu v Čilu v narodnem parku Torres del Paine. Ponoči sem s čelno svetilko hodil po parku, ko pa je sonce vzšlo, se je gorski masiv Torres del Paine pokazal v vsej svoji lepoti.

Kaj nenavadnega se je že znašlo v vaših ustih in želodcu? Na Filipinih, kjer sem se podal med poslednje lovce na glave v pokrajino Kalinga, smo dva dni potovali na strehah njihovih avtobusov – jeepnijev, in res ni bilo ene normalne restavracije, na voljo je bila le lokalna hrana. Ni mi preostalo drugega, kot da sem za malico oziroma kar za kosilo naročil neko meso v porovi omaki. Naknadno sem izvedel, da je bilo to dejansko pasje meso. Okus pa … v trenutku, ko sem izvedel, da gre za psa, me je skoraj pognalo od spredaj in od zadaj, a gre predvsem za predsodek, drugače pa niti ni bilo tako "švoh". Skratka, potovanje po Filipinih je lahko tudi pravo kulinarično doživetje, še posebej za tiste, ki si želijo kaj eksotičnega. Če so vam všeč pečeni ali kuhani hroščki v kakšni juhi, riževi pajki, parjena gnezda drevesnih mravelj, tradicionalni balut-khano (račji embrio: jajce, v katerem ima embrio že nekaj perja), pa seveda pasje meso, za katerega pravijo, da ima celo boljši okus kot katerokoli rdeče meso, je potovanje po Filipinih pravo za vas.

Utrip ulic katerega svetovnega mesta vam je najljubši? Trenutno sta mi najlepši mesti Barcelona in Buenos Aires, kjer sem bil kar nekajkrat. Ne glede na uro ali dan v tednu se na ulicah vedno nekaj dogaja: razni performansi, koncerti, morda dobra večerja ali pijača v kakšni lepi restavraciji, na splošno čudovita arhitektura, prijazni ljudje …

Ste ekoturist? Menim, da izraza ekoturizem marsikdo sploh ne pozna oziroma ne ve točno, kaj pomeni. Gre namreč za obliko potovanja v območja, ki odgovorno varujejo naravo in spodbujajo blaginjo lokalne skupnosti. Ponavadi so to različno varovana območja in na tem področju sta veliko naredila prav Nepal in Kostarika. Sam se vedno bolj nagibam k takšnemu načinu potovanja in naše potovanje po Nepalu je zagotovo sonaravno, saj s tem, ko obiščemo posebno zavarovano območje okoli Anapurne, s svojim prispevkom pomagamo lokalni skupnosti, ki živi tam. Menim, da je popotništvo veliko bližje sonaravnemu turizmu kot pa klasični turizem.

Na potovanjih se vam je zagotovo porodila kakšna strategija razvoja slovenskega turizma … Ljubljansko barje, ki je na pragu glavnega mesta, ponuja neskončne travnike, ki so življenjski prostor številnih ogroženih živalskih in rastlinskih vrst. Pred kratkim so ga zavarovali kot krajinski park, a žal je še zmeraj ogromno črnih odlagališč, ni sprehajalnih oziroma kolesarskih poti, če pa so že, so tam tudi avtomobili. Žal je miselnost marsikaterih še zmeraj daleč od tega, da bi skrbeli za okolje: govorim predvsem o tistih, ki načrtno onesnažujejo barje. V neposredni bližini Ljubljanskega barja je glavna deponija, ki nikakor ne sodi v tako ogroženo okolje. Menim, da se v Sloveniji preveč govori o različnih strategijah in se premalo dejansko naredi. Definitivno pa podpiram akcijo Očistimo Slovenijo v enem dnevu, ki sem se je tudi sam udeležil prav na Ljubljanskem barju. Menim, da bi morala biti akcija vsakoletna, saj bi s tem počasi spremenili miselnost ljudi. Če se vrnem na vprašanje in na Ljubljansko barje: če bi imeli podobno barje nekje na Nizozemskem, bi bilo tu že ogromno različnih učnih, sprehajalnih, kolesarskih poti, morda poti, namenjenih izključno rolarjem …