Magda Reja: Doživljanje Sahare je povezano z doživljanjem ljudi

Nekoč ste se pošalili, da si v Sahari odpočijete od briških trt in sadnega drevja. Je največja peščena puščava na svetu zadnja leta postala vaš drugi dom?

To ni bila šala, čeprav se lahko razume tudi tako … Puščava je postala eden tistih krajev, po katerih kmalu potem, ko smo jih zapustili, hrepenimo, da bi se spet vrnili tja. Po lastnih in tujih sledeh. Zanimivo se je vračati tudi v iste kraje, v njih bivati in jih doživeti vsakokrat malo drugače, opazovati spremembe in spoznavati nove ljudi.

Ste v rodna Brda prinesli arabski ritual jutranjega pitja treh skodelic čaja?

Zamenjala sem ga za tri skodelice kave.

V knjižnem prvencu Ime tvoje zvezde je Bilhadi vas spremljamo na 1800 kilometrov dolgi poti prek Sahare s solno karavano. Kakšna življenjska šola je bilo to potovanje?

Ker je bilo to moje prvo srečanje s Saharo, bi mu lahko rekla saharska šola. In imela sem dobre tovariše. Zanimal me je svet karavanarjev, način življenja ljudi, ki so del puščave, del tistega njenega življenja, ki se še ohranja – in seveda spreminja – skozi stoletja, in želela sem ga pobližje spoznati.

Je tišina še kje tako glasna kot v puščavi?

Lahko bi rekla, da ponavadi v naši vasi ponoči.

Kako zgovorne so v islamskem svetu oči beduinov, ki zrejo izpod ohlapnih ogrinjal?

Tako, kot jih znaš prebrati.

V svoji drugi knjigi, Sledi v pesku, ste kamele kot prevozno sredstvo zamenjali za tovornjake, karavanarje pa za družbo kamionarjev. Kako je to vplivalo na vaše doživljanje Sahare?

Doživljanje Sahare je bilo vedno povezano z doživljanjem ljudi, s katerimi smo si delili poti in bili nekaj časa tesno povezani v kontemplativnem ozračju puščave. Prijala mi je redkobesednost, ki se ji je tako podala, ter osrečevalo dejstvo, da smo se dobro razumeli, čeprav drug o drugem nismo veliko vedeli, saj to ni bilo pomembno.

Kako se na svojih poteh po Afriki počutite kot ženska v pretežno moškem svetu?

Prav dobro.

Še pred Afriko vas je omrežila Latinska Amerika. V Mehiki ste preživeli skoraj dve leti, deset let ste se vračali v Južno Ameriko. Kakšen magnet vas je vlekel na tisti konec sveta?

Usodna privlačnost pač.

Tuji vam nista niti Avstralija in Azija, a o vaših poteh tam spodaj prav tako vemo bolj malo …

Oziroma nič, ker o tem nisem nič objavila.

Vaša potovanja zaznamujejo pristni stiki z domačini. Katere popotniške vrline in značajske lastnosti odpirajo vrata domov po vsem svetu?

Iskrenost.