Litovski grič križev

A vsi eksoti, ki so se odpravili na pot v baltsko državo, so vedeli, da morajo nekako priti do mesta Šiauliai, ker je tam največja litovska znamenitost – grič križev. In smo šli. Z avtobusom, ki je še dišal po realsocializmu in se ustavljal na nemogočih obcestnih postajah s stranišči kot luknjo v betonskih tleh. Neskončna ravnica pšeničnih polj se je dotikala kristalno modrega neba, po katerem so kot zblojene jadrnice plavali tisti tridimenzionalni beli oblački, ki jih pri nas vidite le po dobri poletni nevihti. Nenadoma se je avtobus ustavil ob cesti, voznik je odprl vrata in se zadrl proti nam: "Dol! Tam!" Z roko je pokazal prek polja. V daljavi se je na zelenini videla črna gmota. In smo šli. Kot romarji čez polje do križev. Grič križev je res ena bolj nenavadnih atrakcij. Je spontan ljudski izraz pobožne religioznosti, ki je začel nastajati sredi 19. stoletja. Kadarkoli ga je hotela katerakoli oblast odstraniti, so ga ljudje vedno postavili nazaj. Ni natančno znano, zakaj ravno na tem griču, res pa je, da tam ni velike izbire gričev. Na bizaren način je bil grič križev zelo fotogeničen. Če bi pozabili na njegov verski pomen, bi se zdelo, da gre za odpad starega železa. Križi so postavljeni brez načrta, pač kamorkoli ga posameznik zasadi, vseh vrst in oblik. Kraj je bil popolnoma opustel. Le štirje "zblojeni nahrbtnikarji" smo se sprehajali med križi. Oblaki so še vedno lebdeli nad polji in bil je popoln mir.

Dobrih deset let pozneje je bilo vse drugače. Ob križih so zrasli samostan, parkirišče za avtobuse, prodajalne spominkov. Posel pač. Najmanj podvojilo se je tudi število križev. Beli oblaki še vedno lebdijo nad polji. Le da je mir že zdavnaj zamenjal turistični direndaj.