Lara Garvas: Tandem Garvas-Šeruga je kot padalo, ki vedno uspešno prileti na cilj

Bo tudi pri potovanjih držalo, da prvega ne pozabiš nikoli?

Sicer sem že v otroštvu veliko potovala z družino, ampak menim, da se je prav tam nekje sredi živopisane indijske tržnice in izmikanja neštetim kravjakom začel moj uvod v popotništvo. Bilo mi je 17 let, ko je sestra prišla na idejo, da bi me rada predstavila svojim daljnim indijskim prijateljem in me spoznala z deželo, kjer je vsak trenutek tako močan, da se en dan smeješ, spet drugi dan jokaš. Sama ji pravi kar "moj cukrček". Ravno njen večni optimizem – tudi takrat, ko je Indija pokazala svojo temno plat – in navdušenje nad vsem drugačnim sta tudi v meni vzbudila simpatijo tako do popotništva kot do Indije. Poleg tega da je bila to moja prva večja samostojna popotniška izkušnja, je tudi meni ta dežela postala ljuba in sladka kakor "cukrček".

S čim se vam je letos jeseni usidrala v srce Afrika?

Kenija s svojim edinstvenim plemenskim svetom, zambijska divjina, mozambiška zgodovina in neverjetno mešanje kultur na enem samem otoku, kot je Zanzibar – vse to in še vrsta drugih doživetij me je prepričalo o tem, kar je že nekoč dejal R. Elliot: If you only visit two continents in your lifetime, visit Africa twice! (Če v svojem življenju obiščeš samo dve celini, obišči Afriko dvakrat!, op. a.)

S kakšnimi čari postrežejo potepanja z Zvonetom Šerugo, glede na to, da ste bili že štirikrat njegova sopotnica?

Zvone se pri vprašanju "bi ali ne bi" ne obotavlja. Zanj na poteh namreč obstaja le BI. Ko se za nekaj odloči, to tudi izpelje do konca, ne glede na to, ali se zdi nadaljevanje poti še tako težko. Zaveda se, da bo trud vedno poplačan. Tako ali drugače. In ravno zato poti z njim vodijo daleč v odmaknjene predele sveta k drugačnim ljudem, kot bi sam dejal. Njegov neposreden pristop, širok nasmeh in svojstven humor pa vedno pripomorejo, da nas domačini v svoj dom sprejmejo z odprtimi rokami.

Kako na potovanjih deluje tandem Garvas-Šeruga?

Kot padalo v zraku, ki vedno uspešno prileti na cilj. Kam bi mlado popotnico napotili na prvo samostojno potovanje?

Azija slovi kot izredno prijetna celina za prva potovanja, še brez izkušenj, medtem ko Afrika in Južna Amerika že predstavljata večji izziv. Ampak, saj veste, kako pravijo: No risk, no fun! (Brez tveganja ni zabave!, op. a.) In včasih ravno kraji, ki zahtevajo več tveganja, poplačajo s toliko intenzivnejšimi spomini.

Kateri deli sveta vas kot študentko novinarstva in antropologije še posebej privlačijo?

Hm, težko se opredelim, ker me trenutno zanima prav vse in mi vsak kraj posebej predstavlja svojo zgodbo. Z antropološkega vidika, pri katerem sem med enoletnim študijem na Portugalskem osvojila le osnove, pa me zanima predvsem način razmišljanja ljudi v ekstremnih predelih sveta. Zanima me duševnost tistih, ki so zmožni preživeti sredi puščave, v zaraščenih tropskih gozdovih in nam tako drugačnih krajih.

V koliko jezikih znate pozdraviti? Delite z nami kakšen eksotičen pozdrav!

Trenutno mi najbolj ležijo afriški pozdravi. V Keniji in na Zanzibarju pozdravljajo v jeziku svahili: živijo je jumbo mumbo, kako si pa sava poa. V Mozambiku pozdravljajo po portugalsko Ola, como estas? (Živijo, kako si?), v Zambiji, nekdanji britanski koloniji, pa pozdravu hello sledi še posebej širok nasmešek.

Kateri so trije kosi nepogrešljive opreme na vaših potovanjih?

Švicarski nož, antibiotiki in popotniški dnevnik, da mi kakšno doživetje slučajno ne uide.

Kako so potovanja oblikovala oziroma še oblikujejo vaš značaj?

Nikoli si nisem zares dovolila, da bi me potovanja drastično spreminjala, ker vedno stojim za svojimi načeli in vrednotami. Me pa zagotovo vedno znova obogatijo in nadgradijo z novim znanjem, tudi tistim, ki ga s knjigami ne morem osvojiti.

Nemogoče je mogoče – za katero svojo popotno dogodivščino bi lahko to rekli?

Pred leti sem bila v eni od namibijskih vasic priča obrezovanju dečkov iz plemena Himb. Drugega za drugim jih je vaški starešina obrezal na prašnih tleh, vse z eno samo britvico, brez kakršnihkoli analgetikov. Neverjetno je bilo opazovati, kako so se po končanem posegu brez slehernega izraza bolečine in s pogumom v očeh mirno stisnili v mamin objem, kot da se ni nič zgodilo. Najstarejši med njimi je imel le tri leta.