SiolNET. Trendi Potovanja
3

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Jože Mušič: Z veseljem bi še enkrat objadral svet, a nič več sam

3

termometer

Prvi Slovenec, ki je objadral svet, še v časih pred sodobnimi navigacijskimi pripomočki, se je med jadranjem čez oceane naučil spoštovati sile narave, katerim človeška volja in moč pogosto nista kos.

Kako je Slovenija, takrat še del Jugoslavije, leta 1990 sprejela vaš podvig, ko ste se po 20 mesecih na valovih svetovnih morij vrnili v Portorož kot prvi Slovenec, ki je objadral svet?

Slovenija se za jadralni šport nikoli ni pretirano zanimala, takrat pa sploh ne. Člani Jadralnega kluba Ljubljana in prijatelji tega lepega športa so mi ob vrnitvi priredili prisrčen sprejem v portoroški marini, to je bilo vse – več pa tudi nisem pričakoval.

Bi se še enkrat odpravili sami z jadrnico okoli sveta po poteh jadralskega pionirja, kapitana Joshue Slocuma?

Z veseljem, vendar nič več sam. Z malo večjo jadrnico, z novejšo opremo, z malo več denarja, malo mlajši in z ženo, ki ljubi morje in rada jadra.

Kakšen podvig je bilo jadrati brez sodobnih navigacijskih pripomočkov, katerih nalogo sta prevzela sekstant in kompas?

Razvoj elektronike in satelitske navigacije je neskončno izboljšal varnost oceanske plovbe. S pomočjo satelitov in elektronskih pomorskih zemljevidov je zdaj zagotovljena natančna navigacija, v vsakem vremenu, na kateremkoli območju zemeljske oble. Radar gleda v temi in skozi meglo. Najnovejše naprave opozarjajo na druga plovila v bližini in nevarnost trčenja. Vremenske postaje sprejemajo natančna poročila o vremenu, moči in smeri vetrov. Z dobrim avtopilotom bi jadrnica skoraj že lahko vozila brez človeške posadke … zelo udobno in varno, ampak – adijo, jadralna romantika!

Brez vseh teh naprav je bilo računanje položaja s sekstantom sicer izjemno zanimivo, a vse kaj drugega kot lahko delo. Razen matematičnega znanja in veliko ročne spretnosti je zahtevalo tudi poznavanje astronomije in brezhibno obvladanje znanja, ki se mu reče astronomska navigacija. Žal pa ima ta način tudi veliko slabih strani. V dnevih, ko je južno nebo prekrito z oblaki, ko merjenje s sekstantom ni mogoče, je jadralec na morju izgubljen. Lahko tudi teden dni ali še več. V preteklih stoletjih je tako slabo vreme botrovalo neštevilnim brodolomom.

"Vihar na morju razbije ladjo, brezvetrje in tišine pa mornarja!" ste zapisali v knjigi Melodije vetra: Z jadrnico okoli sveta. Kateri vihar vam je povzročil največ sivih las in kdaj se je osamljenost najgloblje zasidrala v vašo dušo?

Viharji so del jadralnega vsakdana. Delijo se na dve vrsti: zelo hudi, pri katerih je upravljanje s plovilom še mogoče, in hujši, ko je treba pospraviti jadra, privezati krmilo, se stisniti v notranjost in zaupati svoje življenje usodi. Žvižganje vetra, hrumenje valov, treskanje vodnih slapov, ki se prelivajo čez krov, udarjajo v bok, pa ure in ure uničujočega razbijanja v trdi temi. Dolgotrajno mučenje, za močne živce.

Svoj vihar viharjev sem dočakal na otočju Fidži, kjer so me divji veter in valovi tik pred nočjo potisnili v koralno past, iz katere ni bilo izhoda. Možnosti za rešitev sploh ni bilo videti, kljub obupnim poskusom, vsak trenutek pa bi se ladja lahko razbila. Velikokrat premišljujem, koliko se je takrat namučila moja srečna zvezda ali angel varuh, kakorkoli se že to bitje imenuje, ko mi je reševalo življenje.

Kakšno psihično breme je bilo sam jadrati po 30 tisoč milj dolgi slani cesti?

Solo jadranje je kar veliko tveganje, ki dolgo traja. Nič hudega se ne sme zgoditi med plovbo, nobena napaka, noben nepremišljen korak, nobena poškodba ali celo bolezen, noben padec prek ograje v noči in viharju. Tisoče kilometrov daleč ni nikogar, ki bi lahko priskočil na pomoč. In med vožnjo je treba spati, najmanj šest ur na dan. To je čas, ko jadrnica vozi slepo, brez nadzora; čas zaupanja v srečo!

Osamljenosti se hitro privadiš, neprestanemu stresu tudi, strah, ki te nehote vseskozi spremlja, pa je koristen, saj nadzoruje vse dogajanje, dvakrat preveri odločitve in dejanja, ki morajo biti stoodstotno premišljena in varna, da ne pride do nezgode.

Poudarjate, da jadrati pomeni živeti z naravo. Kaj vas je med jadranjem okrog zemeljske oble naučila mati narava?

Ko objadraš naš planet, spoznaš, da je tudi ta čudovita stvaritev narave samo majhna zvezdica, prekrasna ladjica, na kateri skupaj potujemo skozi prostranstva vesolja. Vse, kar obstaja na njej, kar leze in se razvija, je nedoumljivi čudež, ki nikoli ne bo pojasnjen. Vsi smo mornarji na isti ladji, prizadevati bi si morali, da je nikoli ne zapeljemo na čeri!

Med jadranjem čez oceane, kar v najčistejšem smislu res pomeni živeti z naravo, se naučiš tudi spoštovati sile narave, katerim človeška volja in moč velikokrat nista kos. Teorija z glavo skozi zid se na morju ne obnese. Naučiš se uklanjati, spremeniti načrt in se vrniti, če ne gre naprej.

Ste se kje počutili kot doma in bi tam lahko kar ostali?

Med jadranjem sem obiskal skoraj vse najlepše kraje našega planeta, vendar pa nobenega med njimi ne bi zamenjal za Slovenijo. Mislim, da se premalo zavedamo, kako lepa je naša domovina! Nemara celo najlepša na svetu.

Iz kakšnega testa mora biti kapitan, ki želi v orehovi lupinici z jadri obkrožiti Zemljo?

Dandanes lahko jadra okoli sveta vsak, ki ima dovolj dobro plovilo, nekaj malega znanja o jadranju in elektroniki in dovolj denarja. Seveda je dobro tudi, da je zdrav in odporen proti morski bolezni.

Kako se je od vašega življenjskega podviga do danes zavrtel vaš časovni stroj svetovnih oceanov?

Vsako poletje se z ženo potepava po Sredozemlju; med posebej priljubljenimi destinacijami so Jonsko in Egejsko morje v Grčiji pa Costa Smeralda na Sardiniji in južne obale Korzike. Pred leti sva prek Turčije in Cipra in skozi Sueški prekop odplula v Rdeče morje, kjer sva ob puščavskih obalah Afrike preživela pol leta. Nato pa sem s prijatelji še dvakrat prejadral Sredozemlje in Atlantik, od Portoroža do Južne Amerike.

Po 22 letih še vedno ostajate slovenska jadralska legenda. Kakšna usoda pa je doletela vašo pogumno jadrnico Melody?

Z jadrnico sva še vedno najboljša prijatelja. Trdna in lepa je, kot je bila nekoč. Vsako poletje nestrpno čaka, da dvignemo jadra za veselo križarjenje med sredozemskimi otoki. Je najin poletni dom, ki ga imava oba nadvse rada.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin