Istanbul aprila

Na lestvici romantičnih pomladnih mest brez konkurence vodi Pariz. Toda zakaj ne bi bil to letos Istanbul? Pomladni konec tedna na stiku celin. Dovolj bi bil že dan. Za začetek bi v parku pod sultanovo palačo, imenovanim Gülhane Park, park vrtnic, sedeli na nizkih stolih in si pustili postreči čaj v čajniku za dva. Obred pretakanja in dotakanja. Medtem ko bi se čaj hladil v kozarčkih, bi zrli v Bospor, v vso množico velikih in malih plovil, ki le po njim znanih koordinatah vsak dan plovejo čez kanal in vzdolž njega. Tam nekje po četrtem kozarčku čaja, ko bi ta postal že mlačen in trpek, bi se spustili iz sence parka do vedno polnega pristanišča Zlatega roga.

S potniškim trajektom bi se zapeljali v divji ples s tankerji, križarkami in ribiški čolniči, dokler ne bi izstopili na azijski strani v Kadiköyu. Množica bi bušnila v vas. A le za hip – le ovinek proč je obala Marmarskega morja, s čudovitim pogledom na evropski del mesta. S turškim želatinastim sladoledom v roki bi sedeli na skalah in se predali toplemu soncu. Potem pa bi z lokalnim vlakom iz glavne postaje Haydarpaşa odšli na konec mesta. Vso pot ob obali bi se mesto počasi spreminjalo v vas. Najprej bi se vile spremenile v predmestne proletarske bloke, nato v industrijsko cono, še malo naprej v pristanišče in čisto na koncu, po skoraj dveh urah vožnje, v nizke hišice zadnje postaje, od koder je metropola le še spomin.

Ob zadnji postaji Gebze je slaščičarna. Taka starinska, z vonjem po maslu in sladkorju. Ob čaju bi vam postregli s piškoti in med vsemi bohotnimi tortami, cedečimi se baklavami in tresočimi sutlači bi si izbrali majhen košček kadayifa. Potem pa nazaj v mesto. Na Beyoğlu malce posedeti v kavarni, začutiti evropski duh mesta. Proti večeru pa čez most in potem na tramvaj do Aksaraya, nepomembne delavske četrti, kjer se v eni od stranskih uličic skriva kebabski raj. Na prvi pogled je to čisto navadna prodajalnica kebaba. A zvečer se v velikanski zadnji dvorani spremeni v pravo gostijo: na odprtem žaru kuharji cmarijo vse mogoče mesnine, natakarji nosijo pladnje z dolgimi nabodali in drobnimi krožnički dodatkov. V zraku je vonj po mesu in vsem se cedijo sline. Potem pa na poti proti domu le še na vozičku kupljene yeni dunya, rumene japonske nešplje, za spomin in zajtrk.

Ja, to bi bil Istanbul aprila.