Divali na Fidžiju

Suva, največje mesto države, je pravzaprav malo večja vas. Toda pravi kraj, da poniknete v kulturo otoka, bolje rečeno otokov, ki so pravi talilni lonec. Le malo je držav na svetu, kjer bi bili državni prazniki glavni prazniki treh religij. Fidži je taka država. Uradni prazniki so krščanski, muslimanski in hindujski verski prazniki. Kajti prebivalci Fidžija so prava mešanica. Za razliko od drugih tihomorskih otokov, kjer so prebivalci v veliki večini Polinezijci, so na Fidžiju prebivalci polinezijskega porekla komajda v večini. Uradno jih je 58 odstotkov in so v nenehnem konfliktu z Indo-Fidžijci, ki jih je skoraj 40 odstotkov.

Indo-Fidžijci? Politično korekten izraz za potomce indijskih delavcev na plantažah sladkornega trsa, ki so jih uvozili kolonialni gospodje. Indijci so ostali tudi po razpadu sladkornega imperija. Še vedno poteka debata, ali imajo Indijci, ki živijo na Fidžiju, sploh pravico, da se imenujejo Fidžijci. Kar je še ena pravica, ki bi jim jo odrekli – namreč pravica, da bi bili lastniki zemlje, pa čeprav so njihovi predniki že stoletja živeli na otokih.

A enkrat na leto, tam od oktobra do začetka decembra, odvisno od lune, postanejo Indo-Fidžijci zelo zaželeni sosedje. Takrat je divali, praznik luči. V resnici pa praznik slaščic. Že nekaj dni prej ob mraku ulice vrvijo od nakupovanja. Indijske trgovine in celo en supermarket so natrpani. Vsako dekle želi nov sari, vsaka mama najboljše pistacije za slaščice, vsak fant najbolj fino olje za lase. Ne le hiše, tudi glavna ulica je okrašena z lampijoni in tempelj na koncu ulice, stisnjen med bencinsko črpalko in servis tovornjakov, je bolj obljuden kot sicer. V takem trenutku res lahko pozabite, da ste sredi Pacifika, v deželi, ki je sinonim za tropsko plažo in opečene belce ob hotelskem bazenu.

Mimogrede vas lahko povabijo na večerno zabavo, kjer spoznate, da je resnično življenje seveda daleč stran od političnih zdrah. Na divali vsi prebivalci Fidžija pozabijo, da so eni bolj enakopravni kot drugi. Sosedje in prijatelji se ne glede na etnično pripadnost zvečer zberejo na dvoriščih in se v soju lučk dobesedno napokajo s slaščicami. Ker Polinezijcem res ni treba dvakrat reči, naj kaj pojedo – jedo veliko in obilno. In svojim Indo-fidžijskim sonarodnjakom požrtijo z veseljem vrnejo na božični večer.