SiolNET. Trendi Potovanja
3

termometer

  • Messenger
  • Messenger

"Če bi me bilo strah, ne bi nikoli šel na pot"

3

termometer

"Pripravljen sem na vse, kar mi bo na tem planetu prišlo naproti. Ni nam lahko, a tam, kjer je volja, je tudi pot."

Simon Eržen je kolesar že od majhnega. Kot mulca ga je navdušilo BMX-kolesarstvo, začela se je njegova kolesarska tekmovalna kariera. Osvajal je stopničke v BMX-kolesarjenju, pozneje pa tudi v gorskem kolesarjenju. Zaradi poškodb in neprijetnega tekmovalnega nemira je opustil tekmovalno kariero. A ker kolesarsko srce ne preneha biti, je sprejel drzno odločitev, da bo prekolesaril ves svet. Sporočilo projekta S kolesom okoli sveta je premagovanje vseh meja. "Globlji pomen tega je, da je za sanje v življenju velikokrat treba iti prek vseh meja in tvegati prav vse, da se uresničijo in da znotraj sebe postaneš svobodnejši." Pot, dolga sto tisoč kilometrov, se je začela 16. novembra 2008 z ekspedicijo po Novi Zelandiji. Pozneje se sledile in bodo še sledile manjše in večje odprave, vse dokler pot ne bo v povsem končana.

Ideja, da prekolesariš svet, se ne rodi z danes na jutri. Kdaj se je porodila pri vas? Mogoče se je začela že v maminem trebuhu. Mislim, da se je začela pri štirih letih, ko je sestra proti moji volji moje noge privezala na pedala in rekla, da moram kolesariti. Zaradi svoje trme potem dve leti nisem kolesaril, a ko sem se dve leti pozneje spet usedel na kolo, sem zelo hitro napredoval. Že od nekdaj pa sem rad tudi potoval, že v času svoje BMX-kariere, pa potem še v času gorskega kolesarjenja. Med tekmovanji sem prišel do spoznanja, da ni dobro tekmovati z drugimi, ker bo vedno nekdo boljši od tebe, boj vzbuja nemir. Takšnega življenja nisem želel. A zakaj ne bi potovalne žilice in kolesarjenja nekako združil? Odločil sem se, da grem s kolesom po svetu.

So bile kakšne posebne priprave? Nič posebnega. Kupil sem trekking kolo Lapierre in nekaj opreme, ki se mi je zdela pomembna. Poleg tega se na to pot fizično pripravljam že od šestega leta. Prva pot je bila Nova Zelandija.

Zakaj Nova Zelandija? Ker tam še nisem bil in ker tam živi moja sestra, ki je takrat nisem videl že dve leti. Tako sem združil prvo z drugim. Na prvi poti sem tako tudi ugotovil, katero opremo potrebujem in katere ne, da sem bil za naslednjo pot še bolje pripravljen.

Kje ste spali med potjo? Največkrat v šotoru ali pri kašnih domačinih. Vem samo to, kje je točka A in kje je točka B, vmes pa se prepuščam naključju.

Imate določeno, koliko kilometrov boste prekolesarili na dan? To je odvisno od mojega počutja. Približno vem, da lahko na dan prekolesarim sto kilometrov, enkrat več, drugič manj.

Je kolo, ki je šlo vami na prvo pot, še vedno z vami tudi na drugih poteh? Tako je. Malce ga je treba kdaj popraviti, ampak nič večjega. Kamorkoli grem, je z mano.

Vrniva se k poti. Začelo se je leta 2008 z Novo Zelandijo, kako se je nadaljevalo? Indija, Oman, malo po Evropi, Japonska.

Ostalo vam še je kar nekaj sveta. Res je. To je moj vseživljenjski projekt, ni časovno omejen na dolgi rok in nisem pod pritiskom. Dokler bom lahko kolesaril, bom potoval s kolesom po svetu. Predvidenih je približno sto tisoč kilometrov, zdaj sem na 13.676 kilometrih. Vedno je treba kombinirati finance in čas. Ni vedno preprosto, ampak kjer je volja, tam je pot. Če vse sile usmeriš v svoj projekt, se zagotovo nekaj uresniči.

Je naslednja destinacija že v mislih? Naslednja destinacija je bila izbrana že lani, a se je zaradi prenove stanovanja stvar prestavila. Aljaska ostaja aktualna. V mojem šestletnem potovanju se je vedno izšlo tako, da če sem nekaj načrtoval, potem na tisto pot nisem šel. Sem šel pa kam drugam. Aljaska me vleče, čeprav vem, da se bom na poti srečal z medvedi in volkovi. Na Japonskem in Novi Zelandiji nevarnih živali ni bilo.

Ste se pa na Novi Zelandiji srečali z nevarnimi srakami. Kaj točno se je zgodilo in s kakšnimi nevarnostmi ste se še srečali na svojih poteh? Na eni izmed planot na Novi Zelandiji živijo srake. Tam sem bil pomladi, ko so srake začele nesti jajca. Srake napadajo vse, kar se sveti, tudi človeka. In potem kljuvajo, kar pa ni preveč prijetno, zato sem na čelado zadaj prilepil dve svetlikajoči se nalepki, da so mislile, da imam oči zadaj. Srake pa ne napadajo, če jih gledaš. Tako sem imel mir pred njimi. Prve dni sem kolesaril tako, da sem začel mahati z brisačo, ko sem slišal srake, in jih odgnal. V Omanu je nevarnost puščavskih živali, to pač vzameš v zakup. V Indiji sem v eni izmed ulic naletel na pet lačnih psov. Ne sme te biti strah. Žival to začuti, zato jo je potem še bolj strah in napade. Počasi sem se pomikal mimo njih, nato so se razbežali.

So bile na Japonskem težave s sporazumevanjem? Na Japonskem je bila komunikacija največja težava, res je. Poleg tega se prehranjujem vegansko, in ko sem šel na Japonsko, nisem poznal niti ene njihove besede. To me ni motilo, vedel sem, da se bom nekako že znašel, šel sem z namenom, da bom kolesaril, preostalo pa bo že nekako. Tam sem imel kolegico, ki je znala Japonsko. Šla sva v trgovino in slikala zadeve, ki jih lahko jem. S temi slikami sem hodil po trgovinah in primerjal. Na začetku sem porabil veliko časa, da sem v trgovini izbral primerno hrano. Težko je, ker ne znajo angleško, mogoče sem srečal pet ljudi, ki so znali. Oni so velesila, zakaj bi se prilagajali? Ni se jim treba. Komunikacija je bila večni problem, saj prek komunikacije z ljudmi spoznavam državo.

Na spletni strani lahko uporabniki napišejo svojo željo, kateri košček sveta bi radi videli, in vi jim jo uresničite. Kakšne so želje? Različne. Obiskal sem bratranca nekoga, se za nekoga skopal, namočil noge v pesek, slikal sem se v olimpijski vasi v Naganu …

Kakšne so vaše izkušnje z veganskim načinom prehranjevanja in kolesarjenjem? Nekako se nam zdi, da vegani težko prenašajo fizično naporno kolesarjenje in da fizični napori potrebujejo drugačno hrano. Verjetno imate v mislih meso, ampak bistvo ni v mesu, ker meso vsebujejo samo beljakovine. Imamo beljakovine živalskega in rastlinskega izvora. Meni trenutno ustrezajo beljakovine rastlinskega izvora in dobim jih dovolj, da lahko prenašam vse te napore, fizične in psihične. Mislim, da ni dovolj samo fizična pripravljenost, pomembna je tudi psihična, saj moraš iti na takšno pot pripravljen v vseh pogledih. Zmotno je mišljenje, da z veganskim načinom prehranjevanja ne moreš dosegati dobrih rezultatov. Številni športniki v svetovnem merilu dokazujejo, da je mogoče. Treba je samo zaužiti dovolj kalorij ter imeti pravilno razmerje maščob, beljakovin in ogljikovih hidratov. Pest oreščkov ima recimo dovolj beljakovin za ves dan. Do zdaj nisem imel težav s tem, da na svoji poti ne bi dobil prave hrane zase. Tudi v Albaniji, kjer so sami mesojedci, so se potrudili, da so samo zame naredili zelenjavo. Včasih iz vljudnosti tudi popiješ mleko ali poješ kakšen njihov sir, saj ne moreš vsega zavrniti.

Kako to, da ste se odločili za veganski način prehranjevanja? Začela je moja sestra, ki je iz prehrane izločila meso in rekla, da se bolje počuti. Pomislil sem, zakaj ne bi tudi jaz. Najprej sem nehaj jesti meso, potem postopoma še preostale stvari. Za takšen način prehranjevanja sem se odločil zaradi boljšega počutja, poleg tega sem proti ubijanju živali in množični industrijski proizvodnji. V meni se je prebudil čut, ki ne podpira ubijanja živega bitja, vseeno je, ali je to človek ali žival. Nisem pripadnik nobene religije, tako da hrana ni posledica verskega prepričanja. Verjamem le v samega sebe, zato mi tudi takšna pot uspeva. Če zaupaš samemu sebi, potem tudi drugim. Tisto, za kar se odločiš, ti uspe.

Torej na takšnih potovanjih delate prereze svojega življenja? Vsaka takšna pot te izoblikuje, domov se ne vrneš enak. Ko grem na pot, se spremeni način življenja. Vsaka taka pot te izoblikuje in naredi močnejšega. Spoznaš nove ljudi, spoznaš nove načine razmišljanja, ljudi, države, spreminjaš vzorce, ki jih imaš. Imam več časa razmišljati o samem sebi in na poti se naučim novih veščin, recimo komuniciranja z ljudmi, sposobnosti koordinacije in orientacije ter vseh mogočih tehničnih sposobnosti. Velikokrat me vprašajo, ali me ni strah, ko grem na pot. Če bi me bilo strah, nikoli ne bi šel. Greš, ker te to vleče, in vse se bo zgodilo tako, kot se mora. Vse, kar se mi zgodi na poti, je del poti.

V tem primeru morate sprejeti tudi to, da se morda ne boste vrnili. Tudi s tem vprašanjem sem se ukvarjal. Kaj če me na Aljaski pojedo volki in me ne bo več? Menim, da je, če nosiš ta strah, bolje, da ne greš na pot. Če se nečesa lotiš s strahom, to ne bo delovalo. Pričakovanja na poti je treba zmanjšati, da potem ni prevelikih razočaranj. Manj ko pričakuješ, bolj se spontano dogajajo stvari in bolj si odprt za radosti življenja. Vsi strahovi izvirajo iz strahu pred smrtjo. Če jih hočeš premagati, jih moraš premagati. Vem, da je ljudi, ki me imajo radi, strah, ko grem na pot, a mene vleče in temu moram slediti.

Zagotovo pa je razlika v varnosti, če kolesariš po Evropi ali Indiji. V vsaki državi vladajo druga pravila, druga mentaliteta ljudi. Slovenija je glede na varnost visoko v svetu. A previdnost ni nikjer odveč. V nobeno državo še nisem vzel ključavnice. V Tokiu sem šel sredi mesta v trgovino in na kolesu pustil vse dokumente. Mogoče bi kdo to označil za neodgovorno dejanje, a jaz zaupam v dobro. Če si ne zaupaš, potem raje ne hodi na takšno pot.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin