"Vsak otrok je dober v nečem, ni pa nujno, da je to šola" #intervju

Foto: Matej Leskovšek Večina učencev pred začetkom novega šolskega leta občuti nelagodje. Zakaj mislite, da je tako?

Odvisno je od tega, kako so končali prejšnje šolsko leto. Če niso bili zadovoljni z uspehom ali pa jih je strah ponovnega vala obveznosti, potem jih v teh dneh res spremlja nelagodje.

Nelagodje glede ocen ali odnosov z učitelji ali sošolci?

Večinoma zaradi učiteljev in ocen, medtem ko so odnosi s sošolci v večini primerov tisti, ki jih motivirajo ob začetku novega šolskega leta. Od nas staršev je odvisno, kako bodo to nelagodje ublažili. Spodbujajmo jih, naredimo načrt izboljšav, sprememb … Vzbudimo upanje, da bo letos drugače, seveda če otrok to želi. Vprašajmo ga, kaj si želi od letošnjega šolskega leta, kakšnih sprememb in kaj je navsezadnje za to pripravljen narediti – on sam, ne starši.

Morda vas zanima še:
Marko Juhant: Ne pospravljajte igrač in ne pripravljajte otroka na šolo #intervju
Miha Kos: Otrok je naložba, v katero se vlaga vse življenje #intervju
Ranko Rajović: Vse, kar naredite namesto otroka, mu na dolgi rok škodi #intervju
Kako se znani Slovenci spominjajo prvega dneva šole?

Foto: Thinkstock

Prvošolčki se prvega šolskega dne večinoma veselijo. Zakaj?

Res je, komaj čakajo, da se bodo naučili brati, pisati, računati … želijo se učiti, znati. Z višjimi razredi pa se to navdušenje začne spreminjati. Več je obveznosti, učenja, več je domačih nalog in kmalu ugotovijo, da šola ni to, kar so si mislili, šola krati njihov prosti čas. Do tretjega razreda še nekako gre, ker je popoldanskega učenja na večini šol malo. Pri mlajših učencih/otrocih bodimo pozorni predvsem na to, da jim igrač oz. igre ne odvzamemo prehitro.

Kam izgine vedoželjnost?

Mislim, da se izgubi zato, ker učenci niso ali nismo bili v procesu. To pomeni, da učenci še vedno sedijo in poslušajo učitelja oziroma se to od njih pričakuje, namesto da bi bili sami bolj vključeni v proces. 

Pred leti je bil učitelj nek vir informacij, v drugi fazi še knjige, danes pa je vse znanje samo dva klika stran in učitelji bi se tega morali bolj zavedati.

Učencem ni več do tega, da bi samo sedeli, poslušali in srkali znanje, raje bi bili sami vključeni v proces. Če se jim naloži neko projektno delo, so takoj za in delajo, sodelujejo, raziskujejo, stvar jih pritegne. Od učenja imajo veliko več.

Vem, da je to problem, saj je v razredu veliko učencev in je to težje izvedljivo, nekateri se takega načina dela bojijo in se zanj ne odločajo, pa vendar … Tisto, kar doživimo na lastni koži, kar preizkusimo, to si zapomnimo.

Foto: Thinkstock

Tudi starši z bojaznijo čakajo novo šolsko leto. Imate kak nasvet tudi zanje?

Starši običajno konec junija opazijo, da morajo nekaj spremeniti, saj tako ne bo šlo, pred septembrom pa se spet začnejo spraševati, kaj bi lahko storili. So obremenjeni in so v stiski.

Vsi si želimo, da bi bil otrok samostojen in bi vestno opravljal šolsko delo, nam pa za to ne bi bilo treba skrbeti. To je idealen scenarij, ki se (zelo) redko zgodi. Nekateri otroci celotno osnovno šolo potrebujejo spremljanje, spodbude in prisotnost staršev, nekateri tega (samostojnega dela) preprosto niso vajeni, to je zelo pogosta težava.

Samostojnost moramo trenirati že zelo zgodaj, najbolje v prvem razredu. S povsem preprostimi rutinami. Naj otrok ošili barvice in jih zloži v torbo, naj uredi torbo. To mu bo na začetku morda vzelo deset minut, potem pa  zaradi nalog in učenja vedno več, a otrok s tem ne bo imel večjih težav, saj bo tega vajen.

Treba jim je privzgojiti vztrajnost, disciplino … Nekateri bodo to sprejeli kot del življenja in obveznosti, nekateri pa ne in bodo potrebovali pomoč staršev. Nekaterih učenje preprosto ne zanima. To je začaran krog. Velike razlike pa so tudi med dečki in deklicami. Tudi starši se moramo vprašati, kaj želimo, kaj pričakujemo in koliko svojega časa bomo vložili v otrokovo šolsko delo.

Zaradi kakšnih težav med šolskim letom učenci najpogosteje poiščejo vašo pomoč?

Zaradi pomanjkanja motivacije, težav z osredotočenostjo in učenja na pamet. Otroci si ne znajo organizirati časa, doživljajo tremo, so v stiski in pred spraševanji čutijo blokado … Starši imajo pogosto občutek, da ponovno opravljajo osnovno šolo.

Foto: Thinkstock

Kako jih zmotivirati? Kakšne korenčke jim ponuditi?

Enoznačnega odgovora žal ni. Starši otroke zelo težko zmotiviramo za šolo. Če te na primer en predmet ne zanima, te je zelo težko zmotivirati in zanj navdušiti.

Mislim, da je tukaj veliko na plečih učitelja, da zna otroka pritegniti z žarom, razlago … ter sprejeti, da pač vseh ne zanima vse. Da so nekateri izraziti družboslovci, drugi pa naravoslovci.

Starši pa se po drugi strani lahko posvečamo predvsem samostojnosti in odgovornosti do šolskega dela. Svoje otroke lahko motiviramo na področjih, kjer opazimo, da so močni in jih stvar zanima in kjer jih lahko podpremo. Učitelji danes res nimajo preprostega dela.

Kakšno je vaše mnenje o preobremenitvi šolarjev? So preobremenjeni zaradi obšolskih obveznosti ali je že šola sama po sebi lahko dovolj velika obremenitev?

Da, lahko so obremenjeni tudi samo zaradi šole, učenja in nalog. Različno, nekateri zmorejo opravljati oboje, bolje si znajo organizirati čas, bolj so disciplinirani, nekateri pa tega ne zmorejo.

Če so preobremenjeni, se je treba vprašati, ali imajo preveč dejavnosti, ali je šola preveč zahtevna oz. ali si otrok ne zna organizirati časa.

Foto: Thinkstock

Kakšen nasvet imate glede števila obšolskih dejavnosti?

Ena ali dve dejavnosti v šoli sta povsem zadosti. Krožki predstavljajo vodeno dejavnost, kjer ti nekdo drug narekuje, kaj moraš početi.

Naj otroci čas v podaljšanem bivanju raje izkoristijo za druženje s prijatelji in razvijajo socialne veščine, tega otrokom danes manjka.

Se vam zdi pomembno, da otroka ne enačimo s šolskim uspehom, da mu damo vedeti, da on sam ni samo šola?

Seveda, to je samo en del otroka in njegovega življenja. To enačenje otroka s šolo se dogaja prepogosto. Otrok ni šola!

Tukaj starši prevečkrat delamo napako. Za slabo oceno delamo prevelik halo, otrok pa na podlagi tega hitro sklepa, da je zato, ker ima slabo oceno, slab človek. Če dobim dobro oceno, me imajo starši radi, v očeh drugih sem super, in obratno, če dobim slabo oceno, nisem več dober. To ni res! Treba je izpostaviti tudi druge stvari in nikakor ne izpostavljati samo šole.

Vsak otrok je v nečem dober in ni nujno, da je to šola oz. šolski predmeti.