Sanja Rozman: Partnerska ljubezen ne more biti brezpogojna

Sanja Rozman je ustanoviteljica društva Sprememba v srcu, ki deluje na področju zdravljenja nekemičnih zasvojenosti, med katere spada tudi odvisnost od odnosov. Odvisnost od odnosov je bolezen, vrsta zasvojenosti, motnja v doživljanju sebe in sveta okoli sebe. Ljudje se zapletamo in vztrajamo tudi v tistih odnosih, ki nam škodujejo in so nezdravi. Če se ne ozdravimo, se vedno znova vračamo v tovrstna destruktivna partnerstva. Področje Sanje Rozman je tudi zdravljenje tistih posameznikov, ki v partnerstvu vztrajajo predolgo. Danes so ločitve v stalnem porastu, porok je vedno manj. Ali to pomeni, da je sodobno partnerstvo v krizi? Danes je težko najti in obdržati neko kakovostno partnerstvo, zato ker toliko pričakujemo od njega. Skupna značilnost ljudi, ki prihajajo k meni, je izjemno nizek občutek lastne vrednosti – prepričani so, da so slabi. Če imaš tako mnenje o sebi, se bo to pokazalo že pri izboru partnerja – izbral si boš takšnega, za katerega boš menil, da si ga lahko privoščiš. In to bo nekdo z napako. V krizi smo zato, ker vse naše hollywoodske sanje obešamo na izbiro partnerja. Mislimo, da ko bomo našli pravega moškega, bomo uresničili vse cilje. Do takrat pa živimo v nekem zamrznjenem stanju in čakamo. Takšno preveliko pričakovanje je pot k razočaranju. Drugi razlog je splošno potrošniško gledanje na odnose. To pa doživljamo kot neko pristajanje na plitvejše cilje: da so ljudje lepi, vitki, uspešni, se gibljejo med pravimi ljudmi … V vsakem uspešnem zakonu pa pride tudi do trenutka, ko ljudje nehajo biti lepi, ko nehajo biti samo zadovoljni, pridejo težki časi. Tistega o dobrem in slabem ne jemljemo več tako resno kot včasih, čeprav je to bistvo pogodbe. Danes živimo tako, da dokler je v razmerju vse v redu, nimamo težav, ko pa ni, pa takoj obupamo in rečemo, da ta ni pravi, in iščemo naslednjega. Posamezniki prehitro obupajo, drugi pa spet predolgo nastavljajo drugo lice. To velja predvsem za tiste, katerih starši so imeli težave v zakonu in se zato niso morali naučiti, kako se v partnerstvu lahko zdrži. To je neki začarani krog.

V kakšnih primerih pa partnerjema svetujete, da je čas, da gresta narazen?

To ni nikoli moja stvar. Največ, kar jima lahko svetujem, je terapevtska separacija. To pomeni, da se za določen čas razideta in določita nova pravila igre, ki so bila v prvi rundi na vseh področjih močno kršena. To je zelo skrajna metoda, toda če je pravilno izpeljana, postavi marsikatero stvar na pravo mesto.

Kako bi sami definirali ljubezen?

Ljubezni ni brez naklonjenosti in spoštovanja. Partnerska ljubezen ne more biti brezpogojna, ker je partnerstvo nek "d. o. o.", neki dogovor, da bosta skupaj ustvarila družino, kar je zelo odgovorna stvar in zahteva sodelovanje obeh. Prava ljubezen je poglobljeno prijateljstvo, ki vključuje spoštovanje, interes za drugo osebo, to pa pomeni, da ga imaš rad takšnega, kot je.

Kako se v nekem odnosu kaže odvisnost od odnosa?

Odvisnost je bolezen. Ti ljudje živijo v nekakšnih ciklusih. Ko si recimo zamislijo, kdaj bi on moral poklicati, in če on takrat ne pokliče, napetost narašča, ona skoraj "ven pade", sledi histerični izbruh, po navadi se to stopnjuje in traja nekaj časa in pride do konflikta. Zanimivo pa je dejstvo, da tega konflikta nikoli ne dokončajo in rešijo, zato ker je tisti hip, ko se izbruh konča, njo sram, se umakne stran in ne upa postaviti niti legitimnih zahtev. Zato nastane nek cikel. Zasvojenost kot bolezen je vedenje v ciklusih, v katerih gre za neko fantaziranje, za nabiranje napetosti, za čustveni izbruh, ki ga potem pripisujejo histeričnosti, v resnici pa gre za odvisnost od odnosov.

Ti ljudje izbirajo skrajnosti med vse ali nič – ali so popolnoma osredotočeni na svojega partnerja ali pa so popolnoma otopeli. To seveda v odnose vnaša težave. Praviloma so podobni tudi njihovi partnerji. Ko se dva znajdeta skupaj, je to "peklenska gugalnica", ker eden drugega poganjata, sta izmenično v ciklusih – ali sta v fazi, ko nič ne čutita, ali v fazi, ko lahko razbijeta vse okoli sebe.

Ali so ženske bolj nagnjene k odvisnosti od odnosov?

Zasvojenost z odnosi je za ženske dovoljena odvisnost, je tudi nekako zaželena. Prava ženska podpira tri vogale, požre vse, kar ji njen "mačo" skuha, vse sprejme in odpušča. To je prava ženska in v tej podobi se želi marsikatera ženska uresničiti. Potem pa naleti na nekoga, ki to izkorišča. To bi bilo vse v redu, če bi bilo vzajemno. Ko smo pa enkrat pri žrtvovanju, se vprašam, zakaj se moraš žrtvovati za drugega? Če recimo tvoj partner noče imeti otrok in se tudi sama odločiš za to, potem je to odločitev, ni žrtvovanje. Žrtvovanje pomeni, da mu potem to očitaš.

Od kod izhaja ta odvisnost – od partnerja, ki ga dobimo in potem postanemo odvisni, ali to pride morda iz kakšnih vzorcev iz družine?

Ljudje se že v zgodnjem otroštvu navadijo tega družinskega vzdušja – drama, kaos, nepredvidljivost, strah, trepetanje ... To zleze pod kožo. Ko se pozneje v življenju srečajo s tako situacijo, se počutijo kot ribe v vodi. Rečejo: "ta je pravi". Če pa bi našli potencialnega neproblematičnega partnerja, bi rekli, da je dolgočasen. Že od otroštva so navajeni bistveno višje ravni vzburjenja.

V ozadju vsega je prav to "zadevanje" z vzburjanjem in z adrenalinom. Partner ni tako pomemben kot drama, ki jo ob njem doživlja.

Kako pomagate ženskam, da sprevidijo in se v naslednjih odnosih začnejo vesti drugače oziroma si že na začetku poiščejo drugačne partnerje?

Sprevideti je samo del zgodbe, a še zdaleč ni dovolj. Poznam veliko zelo pametnih žensk, pa tudi moških, ki so to sprevideli, pa še vedno ne znajo ven. Ljudem pomagam s programom, ki je celosten in traja tri do pet let. Ena taka stvar, kot je nizek občutek lastne vrednosti, obstaja v vsaki stvari, ki jo počneš in na nek način vpliva na vse tvoje odločitve. Lahko sam pri sebi rečeš, da ne boš več podrejen svojemu šefu, da se ne boš več tako vedel, da mu recimo "lezeš v rit", kar je eden od simptomov nizke lastne vrednosti, ampak to imaš lahko v spominu takrat, ko je vse v redu. Potem pa prideš v službo, in ko se šef zadere, je tako kot prej. Skratka, treba je narediti paradigmatsko spremembo, spremembo v stališču, kaj je to svet. Nekateri ljudje dejansko živijo, kot da je ta svet neka težka dolina solz, na kateri se je treba na kontrolnih točkah čim prej in s čim manj truda "pofočkati" in se oddahniti, ko lahko izstopiš. S takšnim razmišljanjem ne prideš daleč, kaj šele, da bi bil srečen.

Paradigmatska sprememba, ki nekako pride z leti dela na tem programu, je v tem, da sprejmeš svoje nepopolnosti in se začneš zavedati, da se od tebe sploh ne pričakuje popolnost.

Kako bi morali starši vzgajati otroke, da bi zrasli v enakovredne partnerje?

Ena najpogostejših napak pri nas je odsotnost očeta in pretirani materinski koncept. Materinski koncept je stališče, da je otrok bitje, ki mu je treba nuditi vse možnosti, ga je treba ubraniti pred vsemi izzivi in skušnjavami in ga do odraslosti pripeljati brez travm. Kaj pa potem? Potem ga pa vržeš v vodo in ne zna plavati. Ta koncept bi moral biti uravnotežen s tem, kaj mora človek resnično znati, da je odrasel, da lahko gre ven, da zna poskrbeti zase. Rezultat tega je, da so mladi izgubljeni, ne hodijo v službo, podaljšujejo otroštvo na kavčih pri mamah in so neodporni na kritike – ta neznani svet pa je včasih zelo kritičen. Dejstvo, da mama pri vzgoji ni uravnotežena z očetom, ima velike posledice.

Položaj je potem veliko hujši pri otrocih ločenih staršev ali pri samohranilkah.

Seveda. Kakor sem jaz obveščena, se velika večina slovenskih moških, ki so ločeni, teh je tudi ena tretjina, spomni, da ima otroka šele takrat, ko je treba oddati davčno olajšavo. Te podatke sem prebrala v prispevku o tem, koliko očetov v Sloveniji ne plačuje preživnine za otroke.

Ta položaj je težji za fante – kako bo fant vedel, kaj je to moški, kaj mora postati, če odrašča pri mami in po možnosti pri mami, ki sovraži moške. Ne more se oblikovati v moškega, če nima vzora.

Kako je pri partnerjih, ki grozijo: "Brez tebe ne morem živeti" ali "Če me boš zapustila, se bom ubil." So to znaki odvisnosti?

Izjava "Ne morem živeti brez tebe" ni ljubezenska izjava, ampak odvisnostna izjava. Ljubezenska izjava bi bila: "Jaz lahko živim brez tebe, ampak nočem, ker mi je s tabo tako fajn. Ker si želim biti s tabo, tudi takrat, ko mi ni najbolj fajn." Kakršno koli izsiljevanje s čimer koli, vključno s samomorom, je manipulacija. Na to ne moreš pristati. Kaj bo pa naslednjič? Te stvari se vedno stopnjujejo. Ne moreš ostati z nekom vse življenje, samo zato ker bi se ta sicer ubil. Kakšna je sploh vsebina takšne zveze?

Zakaj se sploh pustimo manipulirati? Nekatere ženske vztrajajo v zvezi kljub stalnemu fizičnemu ali psihičnemu nasilju.

Večinoma zato, ker ne verjamejo, da so sposobne dobiti kaj boljšega. Ker ocenijo, da če že ne more imeti ta pravo stvar, potem mora imeti vsaj to. Pa še nekaj: ljudje precenjujejo intenzivnost doživljanja. Mislijo, da če ob nekom močno čutijo, je to velika ljubezen. To je zato, ker smo vsi hollywoodsko vzgojeni. V filmih prikazujejo zaljubljenost z neko intenzivnostjo, ki izhaja iz strahu po zapuščanju. Za nas je film dober, ko ob njem intenzivno sočustvujemo. Intenzivnost čustvovanja ni isto kot intimnost, se pa močno čuti. Pri tistih, ki so vse otroštvo živeli v kaosu, se taka intenzivnost čuti kot tisto pravo. Zamenjava občutka intenzivnosti in intimnosti je kar univerzalna. Ljudje se morajo naučiti, da se ljubezen čuti kot mir. Ljudje mislijo, da kadar ni intenzivnosti, ni dovolj ljubezni. Ne razumejo, da do intimnosti pride šele takrat, ko se partnerja pokažeta takšna, kot sta – se ne prepirata in ne taktizirata.

Potem pa skušamo ugajati, ker mislimo, da nas bo imel partner raje.

Razmerje, ko nas partner ljubi samo takrat, ko mu ugajamo, in ki znori, ko mu nekaj ni všeč, nima prihodnosti. Če želiš ob nekem partnerju živeti, mu je treba že od vsega začetka pokazati tudi svoje slabosti. Če bo ostal, je pravi.

Ali lahko ljubimo preveč?

To je termin, ki je v kontekstu žensk, ki podpirajo partnerja, ki je do njih nasilen in neodgovoren, ki je zasvojenec, in so že presegle tisto mejo, ko je ta odnos škodljiv – ampak ne samo za njih. To je tudi potuha za tistega, ki je zasvojen.

Kako je s tistimi ljudmi, ki vse življenje ostanejo sami? Lahko rečemo, da imajo smolo ali je preprosto nekaj narobe z njimi?

Težko je posploševati. Pogosto spoznavam ljudi, ki trdijo, da ni moških ali žensk, ki bi bili navdušeni nad resno zvezo. Poglejte, koliko jih je. Po drugi strani pa nekdo drug lahko vsake pol leta najde drugega partnerja.

Sama spodbujam ženske, ki po končani zvezi pridejo k meni in razumejo, da je bil razlog razhoda odvisnost, da si vzamejo vsaj eno leto časa, da same pri sebi dokončajo stvari, preden zamenjajo partnerja. Ker je prelahko nadaljevati tam, kjer si končal.

Potem je neko skakanje od enega partnerja do drugega neko iskanje samega sebe?

Ali celo bežanje pred sabo. Mislim, da vsak človek, ko se zaljubi, vidi senco sebe na drugem. To je zato, ker drugega ne moreta videti, ker se še ne poznata. Na začetku sta zaljubljenca navdušena nad pozitivnimi lastnosti te druge osebe. Toda slej kot prej se zgodi, da pridejo do izraza tudi tiste stvari, ki niso za v izložbo. In če ne pobegnemo dovolj hitro, se lahko obrusimo.