Sobota, 2. 12. 2017, 13.01
7 let
Ženska leta 2017: Mirela Čorić
Policistka, ki je postala ženska leta: Vam je danes hudo? Prej ko slej bo bolje! #intervju
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
4,18
3
"Poslušam se in že zdaj čutim, da sem utrujena. Nisem si mislila, da bo tak pomp iz naziva ženska leta. Se pa rada odzovem na povabila, že zato da ljudem sporočim, da tudi če jim je trenutno hudo, bo prej ko slej napočil dan, ko bodo izplavali iz krize. Da je življenje na splošno lepo. Da nas čakajo preizkušnje, da je občasno težko, je pa tudi veliko lepega," sporoča Mirela Čorić, 40-letna policistka, ki je postala ženska leta 2017.
Bralke in bralci revije Zarja so policistko Mirelo Čorić, vodjo okoliša Tabor in Kolodvor, izbrali za žensko leta 2017.
Da so dejanja 40-letne policistke in mame treh otrok (eden je pri njej v reji, a ga Mirelina sinova obravnavata kot brata) pomenljiva in nadvse lepo sprejeta, dokazujeta tudi njeni nominaciji za Slovenko leta (izbor revije Jana) in Osebnost leta (izbor Planet TV in Siol.net). Leta 2012 je bila tudi ena od kandidatk za Junakinjo leta (izbor Žurnal24).
Čeprav po imenu morda zanjo še niste slišali, pa ste prav gotovo zasledili njeno pogumno akcijo, ko je oktobra 2012 (na kolesu!) aretirala zlikovca, ki sta se sredi dopoldneva spravila na zlatarno na Wolfovi ulici v Ljubljani. Za ukrepanje, za kar se je odločila po predhodnem razmisleku in ugotovila, da je teren varen, je prejela medaljo za hrabrost.
Letos so ji podelili še medaljo za požrtvovalnost. Rešila je sosedo, ki se je poškodovala v svojem stanovanju. Čorićeva je vlomila v stanovanje, poklicala reševalce in ji s tem bržkone rešila življenje. Sama pravi, da to ni nič posebnega in da bi se tako moral odzvati vsak. Tako kot se je sama leta 2009, ko je ob Ljubljanici naletela na prizor, ki ji je dal slutiti, da eden od brezdomcev, večino pozna po imenu, namerava storiti samomor. Pregovorila ga je, da dejanje vsaj odložil na poznejši čas. Ne samo to, pozneje se je tudi poročil (žal tudi ločil), njegova poročna priča pa je bila prav Mirela.
Če prav razumem, ste zdaj poleg ženske leta, za kar so vas izbrali bralci in bralke revije Zarja, lahko tudi Slovenka in osebnost leta.
Da, ampak mislim, da je bilo že dovolj. Nisem vajena take medijske pozornosti.
Menda tudi na naziv ženska leta niste računali.
Ne, zelo sem bila presenečena.
Ste se vsaj lahko bolj sproščeno podali v Dramo na razglasitev.
Da, v bistvu sem se odpravila pogledat dogajanje, nato pa sem doživela šok, ko sem morala na oder in tam povedati nekaj besed.
Se od takrat doma na mami gleda drugače? V slogu superjunakinje?
Seveda. Bolj sem prepoznavna, nenavadno mi je.
Vaša prvotna izobrazba je ekonomska, nato pa ste se odločili za policijsko usposabljanje. S kakšnimi nameni ste se podali med može ali angele v modrem?
Ambicija? Predvsem to, da sem dostopna ljudem, da pomagam, še posebej žrtvam nasilja. Potem so se mi odprla še številna druga obzorja in veje policije. Pri policiji ne gre samo za represijo, kot menijo nekateri.
Ste razmišljali tudi o poklicu socialne delavke?
Tudi to bi me zanimalo.
Socialne delavke običajno zgodbe, ki jih slišijo v službi, hote ali nehote nosijo domov, se podobno dogaja tudi vam?
Poskušam, da jih ne, čeprav na podzavestni ravni čutim, da jih nosim domov.
Imate v službi zaupnika, psihologa, nekoga, s katerim se lahko pogovorite, ko ste na terenu priča težkim situacijam?
Da, v primeru interventnih dogodkov ali drugih težkih situacij nam je na voljo psiholog. Priznam, da te pomoči še nisem iskala, pa mislim, da bi bilo občasno to zelo priporočljivo. V primeru samomorov, nesreč … to so zgodbe, ki jih hočeš nočeš nosiš s sabo, in včasih je pametno, če se o njih lahko s kom pogovoriš. Običajno to predelam sama.
Najprej ste obiskovali ekonomsko šolo …
Da, a se v tem nisem našla. V bistvu sem si želela postati frizerka, vendar oče nad tem ni bil preveč navdušen in me je usmeril v ekonomijo. Šolo sem končala, a se nisem našla ne na praksi na pošti, niti v banki, nisem pisarniški molj.
Odraščali ste na Rakovi Jelši. Koliko je to vplivalo na vašo odločitev za policijo?
Neposredno ne, meni se je ta okolica zdela mirna, čeprav so vsi govorili, da gre za nevaren okoliš, kot so Fužine in podobno. Je pa res, da je kar nekaj prijateljev iz otroštva končalo za zapahi … Razloga ne vem, kot otroci smo se vsi igrali skupaj.
Kdaj se začne ločnica?
Mislim, da v najstniških letih. Vsak najde svojo smer.
Tudi iz iste družine. Tudi vaša sestra je imela težave z zakonom.
Takšno je življenje, so vzponi in padci in pri tem ni nič nečastnega, če prosimo za pomoč in priznamo, da smo se znašli v težki situaciji.
Omenjate vzpone. Kdaj je bilo vam najbolj lepo?
Ko sem še imela oba starša. Ko je bila mama še živa, ko sem imela 13, 14, 15 let. Ko smo bili skupaj, ko me je mamica objela, ko smo skupaj hodili na dopust. Mama je zaradi posledic raka umrla pri 37 letih. Stara sem bila 17 let. Oče je takrat prevzel še materinsko vlogo, jaz pa vlogo gospodinje. Delala sem v domači trgovini, zraven hodila v šolo. Kar naporno najstništvo sem imela.
Verjetno vas je ravno to okrepilo.
Tako je, kar te ne ubije, te okrepi, pravijo. Strinjam se s tem. V življenju sem prestala že toliko, da vem, da nikoli ne more nič biti tako hudo, da bi te moralo streti. Razen, bognedaj, bolezen otrok. Upam, da bom čim dlje z njimi.
Tudi ločitev ni bila tako huda, pa čeprav je huda vendarle bila. Okrepila me je. V vsaki stvari skušam najti dobro stvar. Se je že zgodilo z razlogom.
So vas tako vzgajali?
Ne, očitno mi je bila taka energija dana. Jaz jo k sreči imam, sestra pa je žal ni imela in se ni znala spopasti z življenjem.
Omenili ste, da v teh dneh dobivate ogromno prošenj za intervjuje, vsi vas želimo imeti … Boste znali pravi čas reči ne?
Poslušam se in že zdaj čutim, da sem utrujena. Nisem si mislila, da bo tak pomp iz tega.
Se pa rada odzovem na povabila, že zato da ljudem sporočim, da tudi če jim je trenutno hudo, bo napočil dan, ko bodo izplavali iz krize. Da je življenje na splošno lepo. Da nas čakajo preizkušnje, da je občasno težko, je pa tudi veliko lepega.
Pišete morda dnevnik hvaležnosti? Si zapisujete trenutke, ki so bili kljub klavrnemu dnevu svetli? Recimo kava s prijateljico?
Pišem si ne, vendar pa vsak večer pred spanjem pomislim na to, kaj se mi je tisti dan lepega zgodilo. Seveda se me še posebej dotaknejo besede otrok. Ko mi rečejo, da me imajo radi, da so veseli, da sem njihova mamica … Pa čestitke ljudi ob prejetem nazivu ženska leta, ko mi rečejo, da so veseli zame, tudi to mi dobro dene. Meni to res veliko pomeni. Čeprav je danes oblačno in dežuje, ni razloga, da dan ne bi bil lep.
Kaj na vaš novi naziv in nominacije pravijo nadrejeni?
Veseli in ponosni so. To je hkrati tudi reklama za policijo. Je pa tudi res, da bi jaz iste stvari počela tudi brez uniforme, a je lepo videti, da kdo v uniformi dela tudi take stvari, da ne gre samo za organe represije.
Po medalji za hrabrost, ki ste jo dobili leta 2012, ko ste zaustavili roparja, ki sta se spravila na zlatarno na Wolfovi ulici, ste letos prejeli še medaljo za požrtvovalnost, ko ste pomagali sosedi, ki se je znašla v težki zdravstveni situaciji. Menda ste vrata vrgli s tečajev … Se strinjate, da bi pomoč ljudem morala biti nekaj povsem vsakdanjega, nekaj, kar bi moralo biti povsem logično?
Se strinjam, tudi sama sem večkrat poudarila, da res ni potrebe, da se to tako izpostavlja.
Pomagala sem, ker sem sama tako želela, ker ne bi imela mirne vesti, če ne bi. In pričakujem, da če bi sama jutri vpila na pomoč, da bi mi nekdo pomagal. To je nekaj človeškega in prav nič posebnega.
Verjamete, da se dobro z dobrim vrača?
Da, to kar naprej ponavljam in tudi otroke to učim. Pa da beseda ni konj, da če imaš vprašanje, ga zastavi, ne se bati, nič nimaš izgubiti. Lahko dobiš samo odgovor ne, v tem primeru se preprosto obrneš na drug naslov in tam iščeš pot, rešitev, izhod. Če pa ne vprašaš, te bo težilo, nikoli pa ne boš vedel, kaj bi bilo, če bi vprašal.
Leta 2013 je prejela medaljo za hrabrost, letos pa še medaljo za požrtvovalnost.
Se sami držite tega?
Da, skušam se, je pa res, da zelo težko prosim za pomoč. Za varstvo, karkoli … pa bi bilo prav, če bi. Ker s tem ni nič narobe. Tudi jaz pomagam, če le lahko. Živeti pa je treba polno, ne veš, kaj te čaka jutri.
Bodo šli sinovi po vaših stopinjah?
Najmlajši pravi, da ja. Če bodo v tem poklicu tako srečni kot sem jaz, potem jim to privoščim.
Zasledila sem, da obvladate tudi borilne veščine, karate.
Res je, trenirala sem v srednješolskih letih, potem pa sem to opustila. Trener je bil kar malo žalosten in jezen …
Je imel z vami tekmovalne ambicije?
Niti ne, je pa vedel, da je to dobro zame. Služba me je preveč okupirala, a kaj vem, mogoče se vrnem še kdaj, ko bodo otroci zrasli.
Kaj vas sprošča? Imate sploh čas za to?
Trikrat tedensko s prijateljico pred službo treniram. Potrudim se. Po zlomu noge, ko sem se zredila in mi je psihično bilo težko, sem potrebovala šport, ta mi je pomagal, da nisem zabredla v psihične težave, kamor te lahko zaneseta monotonost, rutina …
Imate tri otroke, dva biološka in enega sestrinega, torej nečaka, ki ste ga sprejeli kot rejnica. Verjetno je danes, po petih letih, tudi on vaš sin?
Tako je, kliče me mamica. Ve pa, da ima dve mamici in da ni zrasel v mojem trebuščku. Za kaj več je še premajhen …
To je velik korak …
Da, nanj sem se pripravila tudi s predavanji za rejnike, kjer predavajo zelo dobri slovenski psihologi. Naučila sem se, kako ravnati s svojima otrokoma in kako z Manuelom, ki je na neki način tudi moj otrok. Predavanja so mi pomagala tudi v procesu ločitve. Naučila sem se, kako otroku predstaviti ločitev, naučila sem se pomembnosti dejstva, da sta mami in oči prijatelja … Mislim, da smo zelo lepo splavali in da otroka glede ločitve ne doživljata nikakršnih travm. Če se starša trudita za dobro otroka, potem ne more biti skrbi.
Sta sama to ugotovila?
Da, oba, tak značaj sva. On je njun oče, otroka ga imata rada in pika. Vsi imamo napake, zakaj bi otroci trpeli zaradi nas?
Se otroci zavedajo, da je vaš poklic nevaren?
Da, vedo pa tudi to, da vedno poskrbim za svojo varnost in da se ne izpostavljam nevarnim situacijam. Ne silim v težave, če prej ne pomislim. Ne bi kar skakala v ogenj.
Koliko ste 11. oktobra 2012, ko ste ustavili roparja z Wolfove, imeli časa za razmislek?
Dovolj. Če ga ne bi bilo, se tega ne bo lotila na tak način. Spremljala bi njuno smer bega in sporočala, patrulja pa bi poskrbela za to, da bi ulovili vsaj enega storilca. Ker se je pokazalo, da je varno, da lahko, da je priložnost prava, sem se tega tudi lotila.
Je okoliš, katerega vodja ste, varen?
Da, ne izstopa. Povsod so kazniva dejanja, kršitve javnega reda in miru …
V vaš okoliš spada tudi območje, kjer se zadržujejo brezdomci. Verjetno vse poznate po imenu?
Da, vse poznam po imenu. Veliko se pogovarjam z njimi in skupaj z nevladnimi organizacijami zanje iščemo rešitve. Nekatere stanovalce njihova prisotnost moti, kar je po eni strani logično, saj imajo majhne otroke, ki hodijo tam mimo, pa vendar. Mislim, da otrokom niso nevarni, vem pa, da se jih otroci bojijo. Iščemo možnosti bivanja, vsaj nočitev … Razumem jih, to je bolezen.
Kateri pojav na kriminalnem trgu se vam zdi najnevarnejši?
Najbolj me je strah droge. O tem se zelo veliko pogovarjam z otroki, mladostniki, zanima me, kaj jih pripelje do tega, da uživajo marihuano. Rada bi vedela, kje so razlogi, da se iz tega sama nekaj naučim, da obvarujem otroke, da bi bila res popolna mama. Nikoli nismo, lahko pa se trudimo.
Ste dobili odgovore?
Da, običajno je to zaradi staršev. Ali zato, ker jih nikoli ni doma, ker starša pijeta, se prepirata, ker ga ne razumeta … Velikokrat bi pomagal že obisk pri kakovostnem družinskem terapevtu. Starši smo vse dni v službi, otroci pa nas pogrešajo, pogrešajo našo bližino.
Če boste kateregakoli otroka vprašali, katero darilo mu je bilo najljubše, ne boste dobili odgovora, če pa ga vprašate, kateri izlet mu je bil najljubši, vam bodo takoj znali povedati. Ker je to nekaj, kar so počeli s starši. Stisniti, objeti, jim reči, da jih imamo radi, to je največ vredno.
Letošnja ženska leta po izboru bralcev revije Zarja je postala ljubljanska policistka Mirela Čorić. Je izjemna ženska, srčna in pogumna policistka, prejemnica kar dveh medalj za hrabrost in požrtvovalnost. Mirela, ponosni smo nate in veseli, da si v naših vrstah! pic.twitter.com/Pge6r2lbYr
— policija_si (@policija_si) November 23, 2017
Kdo je v vaših očeh ženska leta?
Moja mama. Brez dvoma. Ona mi je bila vzor, srčna oseba, predana mama. Njeni objemi so bili vedno na voljo. Tudi jaz sem taka, rada pokažem, če imam koga rada.
Omenili ste, da je umrla zaradi bolezni. Vam je v obdobju, ko se je poslavljala, predala kakšno pomembno sporočilo, popotnico za življenje?
Da, naj ostanem taka, kot sem, naj ne jokam za njo, naj se spomnim lepih trenutkov …
Kje se vidite v prihodnosti?
Ne vem, rada bi še naprej delovala na področju preventive, na višji ravni, to pomeni ne samo v enem okolišu, ampak na celotnem območju policije.
Boste še vedno na terenu?
Obvezno, tu je moje mesto. Ne maram biti v pisarni.
3