SiolNET. Trendi Odnosi
0

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Otrok ima lahko svoje mnenje, a družino vodijo starši

0

termometer

Če presodimo, da je vedenje otrok nesprejemljivo, potem je nujno, da reagiramo. "S preslišanjem grdih besed otroku ne bomo pomagali, da se nauči bolj konstruktivnega vedenja."

Otroško jezikanje, odgovarjanje, tudi z grdimi besedami, je mogoče lažje prenesti pri najstniku. Kaj pa narediti, ko nesramne besede letijo iz ust otročička, ki je še ne dolgo tega lulal v pleničke?

Najprej si moramo priznati, da so otroci naše ogledalo in da so nekoč jezikanje videli tudi pri svojih starših. Kako se pogovarjate s svojim partnerjem, starši, prijatelji? Umirjeno, prijetno ali vzkipljivo, zadirčno? Ko boste popravili svoje napake, lahko nadaljujete proces popravljanja pri otroku.

Z jezikanjem išče pozornost Otroci z jezikanjem, kazanjem jezika, nesramnimi besedami iščejo pozornost in želijo uveljaviti svoj prav.

"Ključno je, da se odrasli, preden reagiramo, najprej pomirimo. Le tako bodo naše reakcije smiselne in vzgojne," za prvi korak priporoča Darja Barborič Vesel, socialna pedagoginja, učiteljica in sodelavka inštituta za družine Familiylab Slovenija. Nadaljuje, da bo naše reagiranje na to, da nam otrok kaže jezik, nam nesramno odgovarja ali nas udari, zanj smiselno le takrat, ko bo otrok začutil, da ga jemljemo resno: "Da nam je njeno ali njegovo mnenje pomembno, da nas zanima, kaj misli, kako čuti."

Namesto mirnega odhoda domov vam pokaže jezik Ste na rojstnodnevni zabavi in čas je, da se odpravite domov, a otrok vam v znak kljubovanja pokaže jezik.

"Ključno za vzgojno smiselno reagiranje odraslih je otroku jasno pokazati, da razumemo, da noče stran. To moramo izraziti in otroku potrditi pravico do mnenja, občutka in do izražanja tega. 'Vidim, da še nočeš domov. Se imaš lepo, kajne? Res super zabava!' Gre za razumevanje tega, da otrok izraža svoje nestrinjanje z našimi nameni, da pa so otrokove reakcije polne frustracij in nezrelosti, neizkušenosti. Zaradi tega se pojavi izstopajoče in socialno nesprejemljivo vedenje, vedenje, ki prestopa meje, kot sta kričanje, zmerjanje," otroško obnašanje razloži Darja Barborič Vesel.

Čeprav bi se v tistem trenutku najraje razjezili in kričali, se morate potruditi, da z otrokom govorite umirjeno, ga ne kritizirate, nanj ne kričite, ga ne zmerjate in sramotite. "Otroka malo umirimo, ga mogoče objamemo, gremo v bolj miren prostor. Poskrbimo, da nas bo otrok sploh slišal," dodaja pedagoginja.

Pogosto otrok nato kriči in pljuva, udarja vse okoli sebe in jasno prestopa meje sprejemljivega. Potrudite se, da boste jasno izrazili svoje nestrinjanje, a ob tem vseeno pokazali empatijo do njegove težave.

Če nas otroke tepe, ga ne udarimo nazaj "Ko se otrok vede na način, zaradi katerega imamo občutek, da prestopa naše osebne meje, žali našo osebno integriteto, je ključno, da mu to jasno in odločno sporočimo. Naravno je, da nas tako vedenje moti, in nikakor ni ustrezno ali smiselno, da se delamo, kot da ni nič ali se celo nasmihamo," meni Barborič Veselova, posebej pa poudarja, da otroka v jezi ne smemo udariti nazaj ali kaj podobnega. "S tem bi le pokazali, da nismo nič bolj zreli, da nimamo izgrajenega spoštljivega vedenja in samokontrole. To pa ni ravno dober vzgojni zgled. " Ko se otrok vsaj malo pomiri, je čas, da s čim manj besedami povemo, kaj res hočemo.

"'Čas je, da gremo domov. Vem, da ti to ni všeč, da želiš ostati. Upam, da se boš lahko počasi sprijaznil.' In gremo. Ob nadaljnjem nasprotovanju, če se to pojavi, ni smiselno iskati vedno nove argumente, da na dolgo in široko razlagamo svoje mnenje in iščemo otrokovo soglasje. To je ne le nepotrebno, na neki način je celo škodljivo," razlaga in poudarja, da je nujen predpogoj, da nas bo otrok vzel resno, da sebe jemljemo resno ter da v svoje navodilo resnično verjamemo. Pokazati moramo, da vemo in čutimo, da je naša odločitev pravilna.

Otrok ima lahko svoje mnenje, a družino vodijo starši Za odnos med otrokom in staršem je ključno, da otrok ve, da lahko ima svoje mnenje, da starši nestrinjanje prenesejo, da pa družino vodijo starši, ki so za svoje odločitve tudi odgovorni. "Gre za ravnovesje med empatijo do občutkov otroka in odločnim vodenjem staršev. Družino vodijo starši, ne otroci. Vodenje pa starši vzpostavijo z umirjeno odločnostjo, empatijo, razumevanjem in odgovornostjo," razlago dobrega družinskega vzorca razloži Barborič Veselova.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin