Tako kot v realnem svetu, niti na spletu varnost otrok in mladostnikov ni samoumevna

Medmrežje in informacijska tehnologija sta zelo spremenila vsakdan v vseh porah življenja. Morda še najbolj prav mladim, ki so za razliko od starejših s temi dobrotami skupaj odraščali že od svojih najzgodnejših dni.

A niso le prednosti in priložnosti to, kar je splet prinesel mladim (in malo manj mladim). Splet je predvsem zaradi anonimnosti in nepreverljivosti identitete svojih uporabnikov postal vir za nove grožnje, ki jim niti starši, ki se s tem morda ne srečujejo v takšnem obsegu, ne znajo biti kos. Ne smemo spregledati niti tega, da je virtualni svet lahko tudi prizorišče tistih nevšečnosti, ki so sicer značilne za vsakdanji svet.

Za mlade zelo radi rečemo, da so digitalni domorodci in jim kar nekako pripisujemo, da k hitremu in intuitivnemu klikanju sodi tudi dobro poznavanje medmrežja in mogočih nevarnosti, s katerimi se lahko na spletu srečamo. A izkaže se, da so na splošno mladi ravno tako izpostavljeni vsem običajnim pretnjam.

To nikakor ne pomeni, da se je medmrežju in informacijskim tehnologijam treba odpovedati ali najmlajšim ovirati ali celo prepovedati dostop. Vsekakor pa je treba razumeti, kakšne so mogoče grožnje, kako jih prepoznati in kako v takšnih primerih ravnati, je v pogovoru za naš medij izpostavila Maja Vreča, strokovnjakinja za računalniško varnost pri zavodu Arnes – Akademska in raziskovalna mreža Slovenije.

Katere so največje nevarnosti, s katerimi se na spletu sooča slovenska mladina?
V raziskavah otroci in mladostniki kot največjo težavo običajno izpostavijo (med)vrstniško nadlegovanje, ki poteka prek spleta. Mladi so tudi zelo izpostavljeni družbenemu pritisku, ki jih sili v samopromocijo in se ob tem ne zavedajo kaj dosti, da si s svojimi objavami gradijo trajni digitalni podpis.

Ali se mladi zavedajo vseh razsežnosti groženj na spletu?
Za mlade zelo radi rečemo, da so digitalni domorodci in jim kar nekako pripisujemo, da k hitremu in intuitivnemu klikanju sodi tudi dobro poznavanje medmrežja in mogočih nevarnosti, s katerimi se lahko na spletu srečamo. A izkaže se, da so na splošno mladi ravno tako izpostavljeni vsem običajnim pretnjam, kot so razne prevare, ribarjenje ("phishing"), okužbe z virusi, kraje gesel in podobno, saj so s temi pojavi običajno slabo seznanjeni. Zlasti najstniki so bolj kot starejši na spletu izpostavljeni nekemičnim odvisnostim od na primer spletnih iger, družbenih omrežij in podobno.

Odrasli mladim pogosto dajemo napačno sporočilo, ko jim dajemo občutek, da se spoznajo na računalnike in medmrežje.

Kakšna je izpostavljenost slovenske mladine tem nevarnostim v primerjavi z drugimi državami?
Primerljiva je z drugimi evropskimi državami in ZDA. Niso pa vsi pojavi enako zastopani. Pri nas je recimo nekoliko manj odvisnosti kot v ZDA, v nekaterih evropskih državah je več spletnega vrstniškega nasilja kot pri nas. V nekaterih vzhodnoevropskih državah se tudi pojavljajo specifični pojavi, ki jih pri nas (skoraj) ni, kot so lažne manekenske agencije, ki po spletu novačijo mlada dekleta in delno tudi fante. Pod pretvezo mogoče manekenske kariere jih prepričajo v pošiljanje razgaljenih fotografij. Te fotografije ali video posnetke potem preprodajajo ali uporabijo za izsiljevanje.

Ali je slovenska mladina ustrezno pripravljena na te nevarnosti, ali se znajo pravilni odzvati?
Žal je odgovor, da ne dovolj. Mladi se pogosto šele na svojih napakah naučijo, kako neprijetne reči se ti lahko zgodijo in pogosto tudi ne vedo, na koga se obrniti.

Koliko s(m)o odrasli krivi za to?
Odrasli mladim pogosto dajemo napačno sporočilo, ko jim dajemo občutek, da se spoznajo na računalnike in medmrežje. Ko gre za težave, jim običajno lahko pomagajo odrasli s svojimi izkušnjami, saj je splet le druga pojavna oblika našega povsem realnega sveta.

Učitelji so na splošno nekoliko bolje seznanjeni z grožnjami in nevarnostmi medmrežja kot večina staršev, a smo še vedno daleč od želenega.

Kam se slovenska mladina najraje in najprej zateče po pomoč, ko se srečajo s takšnimi nevšečnostmi?
Običajno se obrnejo kar na svoje vrstnike, ki pa jim ne morejo zares pomagati. Mlajši otroci se obrnejo tudi na starejšega brata ali kakšnega učitelja, s katerim se dobro razumejo. Nekateri raje ostanejo anonimni in se obrnejo na telefon Tom ali  njihovo klepetalnico. Manj pogosto pa se obrnejo na starše.

Zakaj se za pomoč le redki obrnejo na starše?
To običajno naredijo le tisti, ki od staršev že vnaprej dobijo sporočilo, da se lahko obrnejo na njih, tudi če zaidejo v težave, povezane s spletom, in tudi, da ne bodo kaznovani z omejevanjem dostopa do spleta ali naprav, če bodo sokrivi za svoje težave.

Ali so starši in učitelji ustrezno seznanjeni s to tematiko?
Učitelji so na splošno nekoliko bolje seznanjeni s tem kot večina staršev, a smo še vedno daleč od želenega. Na naših predavanjih in spletnih tečajih s to tematiko vidimo, da velik del učiteljev še zdaleč ni dovolj informiran. Zaznavajo spremembe v vedenju mladostnikov, a pogosto ne vedo, kako se odzvati.

Pri žrtvah nasilja je pogosto težko ugotoviti, kaj je otrokova težava, saj so žrtve nasilja neredko tako prestrašene, da si ne upajo povedati, kaj se jim dogaja.

Kako prepoznati znamenja, da ima otrok tovrstne težave, s katerimi se ni ustrezno soočil?
Odvisno od tega, kaj se dogaja. Pri žrtvah nasilja je pogosto težko ugotoviti, kaj je otrokova težava, saj so žrtve nasilja neredko tako prestrašene, da si ne upajo povedati, kaj se jim dogaja. K takemu otroku je treba pristopiti zelo previdno, da ne dodamo še mi pritiska nanj s svojim "Ne morem ti pomagati, če mi pa ne poveš, kaj je narobe!"

Kdaj lahko rečemo, da je prekomerna uporaba medmrežja prerasla v zasvojenost? Kako je to primerljivo z na primer tobačno zasvojenostjo?
Kot pri drugih odvisnostih je tudi pri uporabi medmrežja oziroma posameznih pojavov na njem težko potegniti jasno črto, kje se odvisnost zares začne, saj gre običajno za počasno drsenje v odvisnost ali pa že kar zasvojenost. A vsekakor taka odvisnost obstaja in ni nič manj problematična, kot so odvisnosti od kemičnih substanc. Mislim, da bi bilo, ko gre za resno zasvojenost z na primer spletnimi igrami, to bolje primerjati z zasvojenostjo od heroina kot z zasvojenostjo od tobaka. Taka zasvojenost namreč zelo drastično spremeni življenje zasvojenca. Tudi simptomi odvajanja so lahko pri obeh zelo podobni.

Kako prepoznati te simptome?
Pri mladostniku, ki morebiti drsi v zasvojenost, običajno opazimo opuščanje aktivnosti, ki so ga do zdaj veselile, zmanjševanje kroga prijateljev, zapiranje v sobo ipd.  A vse to je lahko seveda tudi le znak prehoda v puberteto, tako da ni vedno preprosto opaziti razlike.

Mislim, da bi bilo, ko gre za resno zasvojenost z na primer spletnimi igrami, to bolje primerjati z zasvojenostjo od heroina kot z zasvojenostjo od tobaka. Taka zasvojenost namreč zelo drastično spremeni življenje zasvojenca.

Kako naj otrok oziroma mladostnik ravna, ko pride do takšnih nevšečnosti?
Predvsem je dobro, da se obrne na nekoga, ki mu lahko pomaga, če ne drugače, vsaj z nasvetom, kako se odzvati. Če je na primer žrtev nadlegovanja, je dobro, da shrani dokaze o nadlegovanju in jih pokaže odraslemu, ki mu zaupa. Otroci  običajno neprijetna sporočila in grožnje kar takoj izbrišejo.

Slovarček najpogostejših neželenih pojav na spletu

Trolanje – prvotno je trolanje pomenilo predvsem namerno provociranje drugih udeležencev (predvsem na forumih in v družbenih medijih) z  žaljivimi ali kako drugače neprimernimi zapisi. Trol je nekdo, ki uživa v tem, da uničuje možnost konstruktivne izmenjave mnenj. Zdaj pa s tem izrazom pogosto opisujemo tudi kakršno koli sistematično nadlegovanje drugih na spletu.

Sexting (sex+teksting) je lahko tekstovno, bolj običajno pa slikovno pošiljanje seksualno eksplicitnih vsebin oziroma razgaljenih fotografij prek sporočil SMS oz MMS.

Cyberbullying je virtualno ali spletno nadlegovanje oziroma nasilje. Vključuje različne oblike nadlegovanja, vsem oblikam cyberbullyinga je skupno le to, da potekajo prek nekega "virtualnega" medija, kot so splet in sporočila SMS oziroma MMS.

Phishing ali ribarjenje je lažno predstavljanje v imenu nekoga drugega z namenom prevare, npr. postavitev lažne spletne strani banke z namenom pridobitve podatkov uporabnikov banke za dostop do njihovih bančnih računov.