"Ne bojmo se dolgčasa, niti ne postanimo njegovi sužnji"

"Razvajeni otroci so tisti, ki morda dobijo preveč tistega, za kar mislijo, da si želijo, in hkrati premalo tistega, kar potrebujejo."

1 / 4

Foto: ThinkStock

2 / 4

Foto: ThinkStock

3 / 4

Foto: ThinkStock

4 / 4

Foto: ThinkStock

Na vprašanja o vzgoji otrok, negotovosti sodobnih staršev, izgubi strahospoštovanja otrok do staršev, razvajenosti najmlajših in še čem smo se pogovarjali z Ivano Gradišnik.Ivana Gradišnik, soustanoviteljica in vodja slovenske veje mednarodnega projekta Familylab, drži v rokah vsebinske, organizacijske, trženjske in finančne vajeti, poleg tega pa tudi asistira na strokovnih seminarjih, predava, vodi debatne skupine za starše, druge tematske delavnice in starševsko posvetovalnico v pisarni na Kodeljevem. Zakaj se vedno bolj sprašujemo o vzgoji otrok, zakaj je vedno več priročnikov na temo vzgoje otrok? Ali ne zaupamo več lastni presoji? Živimo v dobi, ki jo precej zaznamuje negotovost. Ne samo pri starših – na vseh področjih in ravneh. Ne nazadnje se ekonomsko-politična doktrina, katere sužnji smo, napaja in oplaja od naše negotovosti. Spremenjene družbene razmere in razvoj v zadnjih desetletjih preteklega stoletja so začeli starše, ki jim je bilo nekoč kratko malo po tradiciji jasno, kaj je "prav" in kaj "narobe", vse bolj navdajati z negotovostjo. Strokovnjaki in mediji staršem danes zelo radi očitajo to negotovost. Ampak meni se zdi škoda videti samo to stran fenomena. Negotovost je lahko tudi konstruktivna. Je točka, od koder se je mogoče premakniti naprej. Res pa je, da je to mogoče le, če lastno negotovost priznamo. Dokler se negotovosti sramujemo in jo prikrivamo, nam ne preostane drugega kot skrivanje za okopi rigidnosti. Z drugimi besedami: če sama ne vem, kaj mislim, kaj hočem, potem ne morem drugega, kot da se kot pijanec plota držim tujih navodil. Šele ko si lahko priznam, da sem negotova, in se odločim to svojo negotovost raziskati, se odpre polje svobode, kjer lahko iščem produktivne poti naprej in se razvijam kot starš in kot človeško bitje. Jaz bi torej staršem rekla, naj se ne bojijo in ne skrivajo lastne negotovosti, ker to nima smisla. Otroci jo tako ali tako zavohajo na daleč. Hkrati pa s tem, ko jo priznamo, izgubi več kot pol svoje destruktivne moči.

Kam se je izgubila starševska avtoriteta? Ne vem, ali se je res izgubila. Prej mislim, da moramo takšno avtoriteto, kakršno življenje in realnost zahtevata danes, starši vsak zase in vsak posebej odkriti in razviti po sebi in iz sebe. In da je to tista temeljna zagata, ki ji (še) nismo kos. Ne moremo se namreč več zanašati na tradicionalno starševsko avtoriteto, ki je prejšnjim generacijam bolj ko ne pripadla samodejno. Da bi te otrok danes spoštoval samo zato, ker si starejši, učitelj, oče, mama – tega danes pač ni več. Danes se otroci staršev ne bojijo več. Ni res, da ne premorejo več spoštovanja – v resnici ne premorejo več strahospoštovanja. To je sicer po mojem dobro, to je korak naprej, razvoj k večjemu psihosocialnemu zdravju. Res pa je, da postavlja pred vse nas novo nalogo: namreč kako in od kod razviti tiste vrste starševsko avtoriteto, ki bo staršem omogočila uspešno opravljati pomembno nalogo vodenja otrok, in to tako, da pri tem ne bomo ranili ne sebe ne otrok. Pri Familylabu mislimo, da je to tako imenovana osebna avtoriteta, ki jo razvijamo iz sebe in je utemeljena na naših vrednotah, prepričanjih, osebnosti, željah, verovanjih. Izraža se skozi osebno govorico, ki je avtentičen izraz samega sebe. Po mojih izkušnjah je to vrsto avtoritete, ko jo enkrat razvijemo oziroma vsaj dojamemo načelo, veliko lažje vzdrževati kot tradicionalno razumljeno avtoriteto, ki temelji zgolj na vlogi in načelu (pre)moči. Koliko vpliva imajo na vzgojo starši, koliko pa družba in okolica? Prvih nekaj let, v predšolskem obdobju, najbolj starši – ta vpliv se steka v temeljno podlago, potem pa vse bolj tudi vsi drugi: sovrstniki, učitelji, mediji, okolica …

S čim otroke najbolj razvajamo? Ko govorimo o razvajanju in razvajenosti, smo po mojem preveč površni. Tako imenovani razvajeni otroci niso tisti, ki so deležni preveč tega ali onega. Razvajeni otroci so tisti, ki morda dobijo preveč tistega, za kar mislijo, da si želijo, in hkrati premalo tistega, kar potrebujejo. Odločujoč dejavnik je drugi del stavka. O čem govorim? Ko se otrok rodi v družino, začenja skozi izkustvo spoznavati pravila in načela, po katerih teče življenje v tej družini. Kar zadeva izražanje ljubezni, je popolnoma odvisen od staršev, pa tudi popolnoma jim zaupa. Če zna mama izražati ljubezen samo skozi strežbo in skrb, potem se bo otrok naučil, da je ljubezen enaka strežbi. Če zna oče izražati ljubezen s kupovanjem igrač, verjame, da ljubezen pomeni materialne dobrine. In tako naprej … Hkrati njegova eksistencialna potreba po uzrtju in priznanju vrednosti ni potešena, v sebi nenehno čuti praznino, bolečino, ki jo je treba potolažiti. Ampak otrok seveda ne more reči staršem: "Poslušajte, vem, da me imate radi, ker to lahko uganem po tem, ker tako lepo skrbite za mojo prehrano in lepa oblačila, ampak dragi moji, jaz čutim, da mi vseeno nekaj manjka in da v resnici potrebujem od vaju nekaj drugega. Dajta mi, prosim, tisto." Tega ne morejo izreči, lahko pa po svojih močeh pač zahtevajo tisto, za kar mislijo, da je ljubezen – kar so jih starši naučili, navadili, da je ljubezen. Ampak bistveno je: ker nikoli ne dobijo tistega, kar zares potrebujejo, ostajajo v resnici večno nepotešeni, zato obupano terjajo vedno več in vedno znova. Razvajeni otroci so v bistvu - zanemarjeni otroci. Preživljanje časa z otroki, a ob tem ne pozabiti nase. Kako poiskati pravo mero? Aha, vprašanje za milijon evrov! Pravo mero mora poiskati vsak zase, glede na svoje potrebe, želje, afinitete, osebnost, ne nazadnje kondicijo in seveda realne okoliščine. Res je sicer, da je kakovost pomembnejša od kvantitete, ampak kdor si s tem teši slabo vest, ker si ne vzame časa za druženje z otroki, bo nazadnje razočaran. Če namreč hočemo razviti dober odnos, tega ni mogoče storiti, če si za to ne vzamemo dovolj časa. Predlagam, da so starši, ko iščejo to ravnovesje, iskreni do sebe in prisluhnejo tako sebi kot otrokom. In naj ne sledijo slepo standardnim navodilom iz starševskih in ženskih revij. Meni, recimo, crkljanje v savni ali pri pedikerju ali frizerju ne bo veliko koristilo, ker v tem ne uživam, zato nima smisla, da poskušam s takimi manevri. Vsak mora zase ugotoviti, kdo pravzaprav je, kakšne potrebe ima, želje, veselja, kaj ga navdaja z veseljem do življenja, od kod črpa energijo za delo in naporne plati življenja, in potem odgovorno poskrbeti zase. Sicer pa pomaga tudi, če otroke enostavno vključujemo v svoje življenje, namesto da jih postavljamo na piedestal, okrog katerega se vrti in pleše. Prvo je precej bolj zdravo in prijetno, drugo pa zelo utrujajoče, sicer pa tudi otrokom sploh ni všeč.

Danes obstaja množica popoldanskih aktivnosti, zmanjkuje pa časa za prosto igro. Kdaj je prava mera obojega? Težava je v tem, da se je v zadnjih dveh desetletjih utrdila zmotna predstava, da je za otroke dobro, če se po šoli udeležujejo čim več dodatnih dejavnosti. To je škoda, kajti nič ne bi moglo biti dlje od resnice. Pomaga, če se zavedamo, da se je tudi tu razvil trg, ki deloma parazitira na starševski negotovosti. Ko razmišljamo, v koliko tečajev ali klubov bi vpisali otroka, nam lahko pomaga, če upoštevamo to, da otrok nujno potrebuje možnost za preživljanje časa v nestrukturiranem okolju, v katerem se svobodno, brez odzivanja staršev igra in se lahko razvija, krepi tisto, čemur na primer rečemo kreativnost. Otroci so danes deležni premalo možnosti za pristno socializacijo med sovrstniki brez nadzora in navzočnosti staršev.

Vem, da večina staršev deluje iz najbolj plemenitih vzgibov, vendar žal ni nujno, da so posledice vedno najboljše za otroka. Splača se torej prisluhniti tudi otroku in v dialogu z njim poiskati pravo mero. Kaj odgovoriti otrokom, ko rečejo: "Dolgčas mi je, kaj naj delam?" "O kako lepo, čestitam! To pomeni, da imaš zdaj priložnost, da odkriješ, kaj bi res rada počela. Me prav zanima, kaj bo to." Otrok s tem dobi priložnost, da odkrije in uporabi notranje spodbude, namesto da bi se še bolj naslonil na zunanje impulze. Ni slabo, če si v takih trenutkih vzamemo tiste četrt ure in se dolgočasimo skupaj z njim. Dolgčas je pomemben ključ do boljšega ravnovesja v posamezniku, ne glede na starost. Če smo dovolj potrpežljivi, da se prebijemo skozi nemir, ki mu pravimo dolgčas, najdemo stik s sabo. Skozi eksistencialno praznino se prerinemo do bistva svoje ustvarjalnosti. Ustvarjalnost je v nas, ustvarjalnost vključuje tudi skorajda meditativne trenutke zamišljenosti, ki vodijo k miru in izpolnjenju praznine, kakršno smo občutili še pred uro. Otroci, ki imajo možnost, da se naučijo pregristi skozi dolgčas (to ponavadi ne traja več kot 10‒15 minut, je pa staršem težko zdržati), postanejo manj odvisni od potrditev iz okolice, od tega, da morajo biti podobni drugim, da bi jih sprejeli, razvijejo večje samospoštovanje ter osebno odgovorno in neodvisno držo. Zato se ne bojmo dolgčasa, niti ne postanimo njegovi sužnji. Razveselimo se ga in omogočimo otroku, da ga razišče. Na drugi strani tunela nas vedno čaka darilo. Kaj je največ, kar lahko starši naredijo za svoje otroke? Glede na to, da je najpomembnejše vzgojno orodje nič več in nič manj kot naš zgled, je največ, kar lahko starši naredijo za otroka, to, da se jemljejo resno. Da so se pripravljeni soočati sami s sabo, reflektirati svoja dejanja in prepričanja, jih tudi revidirati, če je potrebno, spoznati, kdo pravzaprav so in kaj hočejo, z drugimi besedami odkriti svoj avtentični jaz in ga otrokom tudi pokazati. Se torej dati otrokom in svojim bližnjim na ogled kot pristna človeška bitja iz mesa in krvi, zmotljiva in nepopolna, kakršna pač smo, vendar zmožna samorefleksije in tiste samokritičnosti, ki je potrebna za osebnostno rast in razvoj.

Na Planet Siol.net smo pripravili poseben nagradni natečaj, ki je namenjen vsem slovenskim osnovnošolcem. Učence od 1. do 9. razreda vabimo h kreativnemu izražanju na temo Ko bom velik/-a, bom …, svoje videnje lastne prihodnosti lahko izrazijo: - z risbo, - s fotografijo, - z zgodbo ali videozgodbo. Pošljite nam svoj izdelek še danes!

Sorodne vsebine

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Popularno

Vroči članki

Najbolj brano