Torek, 1. 3. 2016, 15.11
2 leti, 2 meseca
Nagrajevanje otrok za vsakodnevna opravila lahko bolj škodi kot koristi
Nagrajevanje otrok z materialnimi stvarmi, sploh za tisto, kar bi tako ali tako morali početi, ima dolgoročne posledice in lahko slabo vpliva na njihovo motivacijo.
Vsak starš se je že srečal z jutranjo travmo oblačenja. Mudi se v vrtec, šolo in službo, otrok pa se odloči, da se ne bo oblekel. Da bi se izognili vsakodnevnemu jutranjemu stresu, se starši nato določijo, da za vsakokratno jutranje oblačenje otrok dobi nagrado, zvezdico ali nalepko in ko jih zbere določeno število, dobi igračo ali kakšen drug privilegij.
Potem zvezdice kmalu padajo še za umivanje zob, pospravljanje sobe in pisanje naloge. Za vse, kar bi otrok moral početi tako ali tako. Metoda nagrajevanja je tako razširjena oblika vzgoje, da obstaja na tisoče produktov, ki so namenjeni prav temu, recimo table z nalepkami.
Razumljivo je, da je metoda z nagrajevanjem priljubljena, saj zagotovi hiter dosežek želenega vedenja, ob tem pa starš ne postane nekdo, ki nenehno teži.
Psihologinja Erica Reischer je v reviji The Atlantic način vzgoje z zvezdicami poimenovala "ekonomija nagrad". Po njenem mnenju metoda dobro odslikava stanje potrošniške družbe, ki motivira le z materialno nagrado. Še posebej vprašljivo je nagrajevanje za naloge, ki so obvezne, recimo za umivanje zob ali za vedenje, ki bi moralo biti motivirano z notranjimi vzgibi, recimo za pomoč drugim.
Še bolj kompleksno se je vprašanja lotil Dan Ariely, profesor psihologije in vedenjske ekonomije na univerzi Duke. Prepričan je, da starši, ki pozitivno vedenje otrok kompenzirajo z nagrado, v svojo družino spustijo vrednote tržnega gospodarstva. Pozornost se nenadoma z odnosov preusmeri na trgovanje.
Ob tem Ariely opozarja, da bi otroci lahko ob takem sistemu nagrajevanja svoje bivanje v družini nenadoma razumeli kot službo, za katero dobijo plačilo.