"Da je uspešnost v šoli enaka uspešnosti v življenju, je stereotip"

Spomladi leta 1992 je skupina staršev, ki je želela, da bi se njihovo otroci šolali po principih waldorfske pedagogike, in učiteljev, ki so bili pripravljeni poučevati na tovrstni šoli, ustanovila društvo, iz katerega je nato nastala Waldorfska šola Ljubljana. Iz leta v leto se ta vzgojno-izobraževalni zavod širi, pripoveduje zdajšnji direktor Waldorfske šole Ljubljana Iztok Kordiš. Waldorfsko pedagogiko opisuje kot učno-vzgojni proces, ki izhaja iz poznavanja in upoštevanja otrokovega duhovno-duševnega in fizičnega razvoja, njegovega povezovanja s svetom odraslih in okoljem, usmerjenosti k umetniškemu izražanju ter krepitvi in spodbujanju različnih psihično-socialnih veščin.

Otroci pedagoge pri vas ne naslavljajo z učiteljica in učitelj, temveč z gospa oz. gospod in s priimkom. Gre na tak način za bolj personificirano avtoriteto? Tako smo se navadili. Mogoče takšno naslavljanje kaže naše načelo: razvijanje ljubeče avtoritete. Kaže pa tudi na to, da nismo permisivna šola. Otrokom je treba postavljati meje, vendar seveda na primeren način. Učiteljeva avtoriteta je drugačna glede na razvojno stopnjo otroka.

Ena od vaših posebnosti je, da isti razrednik lahko vodi en razred od začetka pa do konca osnovne šole. Na tak način je lahko spremljanje njihovega izobraževanja in razvoja dejansko poglobljeno in individualizirano? Seveda. Razrednik v osnovni šoli je praviloma z otroki od prvega do devetega razreda, kar ne pomeni, da jih uči vse predmete, temveč večino. Stik z otroki ima skozi vsa leta in jih tako lahko tudi poglobljeno spremlja ter razvija odnos z njimi. Učitelj je kot avtoriteta odgovoren, mora imeti razumevanje in znanje za pozitivno usmerjanje otroka, ne da ga pri tem onemogoča. Da ne zatira njegove radoživosti in vedoželjnosti.

Poudarjate, da skozi izobraževalno-vzgojni proces poskušate odgovarjati na potrebe in težave zdajšnjih generacij otrok. Kaj so po vaših izkušnjah osrednje težave današnjega odraščanja? Gre za kompleksno vprašanje, vendar ena takih stvari, ki je danes zelo prisotna in težavna, je zagotovo permisivna vzgoja. Ta je naredila veliko škode in tega se vse bolj zavedamo. Dolgo časa je za našo šolo veljalo mišljenje in nekateri še vedno tako mislijo, da pri nas otroci lahko počnejo vse in da jim ne postavljamo mej ter da je proces izobraževanja prepuščen improvizaciji in željam otrok. To je popolnoma napačna predstava, saj je učitelj tisti, ki vodi otroke, pri čemer gradimo, kot sem že omenil, na pozitivni avtoriteti. Naše vodilo je pravilno postavljanje meja in usmerjanje otrok, pri čemer intenzivno sodelujemo tudi s starši.

So danes otroci po vašem mnenju že zelo zgodaj pod velikim stresom in pritiskom? Temu se poskušamo izogniti. Malo v šali malo zares pravim, da je osnovna naloga šole, da naredi čim manj škode na osebnosti. Eno je znanje, drugo pa je vzgoja. V obdobju odraščanja je šola namreč tista institucija, kjer otroci preživijo veliko časa, zato je zelo pomembno, kako vzgajamo.

Kako obravnavate težavne situacije in otroke? To je umetnost poučevanja in vzgoje, kjer ni pravil. Izhodišče je, da učitelj otroka spremlja in ga pozna, tako pa lahko najde način, kako bo lahko določeno obdobje in krizo z njegovo pomočjo prebrodil ter pri tem razvil določene kakovosti. Šablon pri tem ni. Kar velja za nekoga, ni nujno dobro za drugega. Z vzpostavljenim spoštovanjem in določeno distanco med učiteljem in učencem ter v okviru dogovorjenih pravil skupaj ustvarjamo to šolo. Vzgajamo jih tudi na način, da je treba zavzemati stališče, seveda pa morajo prej razviti odnos do sveta. Naše vodilo je močen posameznik z občutkom za družbo in soljudi. Kakšna je socialna struktura učencev na vaši šoli? Zelo raznolika. Temu smo nekaj časa zelo natančno sledili, zdaj malo manj. Spekter je zelo širok in to je tudi to, kar si želimo, saj si ne želimo elitistične šole. Ne nazadnje je naša teorija tudi ta, da je razred svet v malem, kar pomeni, da si želimo imeti vse. Od bogatih do socialno šibkejših, od najboljših v šolskem uspehu do tistih, ki imajo kakovosti nekje drugje. Vključujemo tudi otroke s posebnimi potrebami, za katere se skoraj vedno pokaže, da so izredno nadarjeni na zelo ozkem področju. In če pri otrocih vidiš samo tisto, kar ni, je slabo. Če pa vidiš, kar je dobro in kar imajo, je to pozitivno. Uspeh je, ko znajo to ceniti tudi otroci in ko se zavedajo, da je vsak v nečem dober. Kar ne pomeni, da naši otroci ne hodijo na tekmovanja, če v tem uživajo, a tudi do tega je treba imeti zdrav odnos.

Kako dosegate socialno raznolikost glede na to, da imate šolnino? Šolnina je nujna, saj to, kar dobimo od države in lokalne skupnosti, ni dovolj za naše delovanje. Vendar imamo socialno lestvico, na podlagi katere je odmerjena njena višina. Ta znaša od 45 do 150 evrov na mesec. Vendar pa staršem ni treba kupovati knjig in zvezkov. Zvezke učenci dobijo v šoli, enako tudi material za ročna dela in podobno.

Evritmija (duševno-duhovni princip gibanja) je eno od pomembnih težišč vaše vzgoje in izobraževanja? Pravzaprav je najbolj specifična za našo šolo, kar pa ne pomeni, da nimamo drugih oblik fizične vadbe. V osnovni šoli je na primer že v pouk matematike vpleteno veliko gibanja. Trudimo se, da imamo veliko stika tudi z naravo. Veliko sodobnih raziskav o delovanju človeškega telesa podpira teorije, ki so vpisane in uporabljane v principih waldorfske pedagogike. Ena takih je gotovo zavedanje o pomenu gibanja za razvoj uma.

Poudarek dajete tudi ustvarjanju gledaliških predstav in drugim področjem ustvarjalnosti. Vsak razred skoraj vsako leto, če ne vsako, pa zagotovo vsako drugo leto, naredi gledališko predstavo, v kateri sodelujejo vsi. Ne gre za interesno dejavnost, ampak je to projekt celotnega razreda. Učitelj mora izbrati primerno besedilo in primerno razdeliti vloge. Namen tega procesa je odraščanje oziroma zorenje. Predstava kot končni cilj ni tako pomembna, kot je pomemben celoten proces njenega ustvarjanja. Gre za izkušnjo, skozi katero se otroci osebnostno razvijajo.

Umetniška predstavitev je tudi en del sklenitve waldorfskega izobraževanja. Glede na različne sposobnosti dijakov so verjetno tudi pri tem lahko določene zadrege, ki jih mladi imajo? Pri nas so do konca gimnazije za vse predmete in aktivnosti opisne ocene, ki so sicer prevedljive tudi v številčne ocene. Pri teh pa je preverljivo znanje le en del, pomemben je tudi angažma in koliko dijaka stvari zanimajo, s čimer jih motiviramo in spodbujamo k aktivnosti. Vemo, da je bilo zelo veliko uspešnih in znanih ljudi slabih v šoli.

Da je uspešnost v šoli enaka uspešnosti v življenju, je stereotip. Pred leti je profesor z Norveške na primer pripravljal knjigo o 200 znanih zgodovinskih osebnostih, ki v času šolanja niso slovele po učnem uspehu. Sistem, ki obstaja pri nas, zapira vrata tistim sposobnim posameznikom, ki svoje kakovosti lahko pokažejo šele pozneje. Zato je več dejavnikov, od zorenja, vpliva pubertete in podobno. Zato je pomembno, da v procesu odraščanja ljudem ne zapreš vrat.

Waldorfski šoli se kdaj očita, da otroke in mladino opremi s premalo znanja za nadaljnje izobraževanje. Tudi pri tem gre za stereotip, ki znanje opredeljuje kot neko kategorijo, ki je ekvivalentna temu, kar se uči na javnih šolah. Seveda si na naši šoli želimo in za to tudi skrbimo, da dijaki naredijo maturo, ki je pri nas pač nujna. Vendar je to le en del, saj dajemo pomen razvoju celostne osebnosti in razvijanju različnih sposobnosti ter znanj.

Zato pri nas konec šolanja poleg mature vključuje še projekt, v katerem dijak skozi teorijo in prakso razdela izbrano temo ter jo na koncu predstavi še v umetniški obliki. O uspehu naših dijakov lahko rečem še to, da imamo skoraj vsako leto zlatega maturanta ali maturantko, lahko tudi več, letos pa je naš nekdanji učenec in dijak prejel mednarodno priznanje za evropskega študenta leta na področju krajinske arhitekture.

Spremljate, kam se vpisujejo? Ne dovolj sistematično, vendar odhajajo na zelo različna univerzitetna izobraževalna področja. Od naravoslovja (matematika, kemija, medicina …), tehniških smeri, kot so strojna, računalništvo, krajinska arhitektura, gradbena, do družboslovja in umetnosti.

Waldorsfke šole se velikokrat drži tudi predznak verska šola. Vendar nismo verska šola. To vprašanje se verjetno velikokrat pojavlja zato, ker imamo predmet religija. O nazivu tega predmeta smo resda že veliko govorili in premišljevali, da bi ga poimenovali drugače. Mogoče bi bilo bolje, da bi ga nazivali religije, saj gre za poučevanje o svetovnih religijah, ki poteka v obliki zgodb. Od svetopisemskih zgodb do nordijske mitologije in drugih.

Pri predmetu predstavljamo vse religije, njegov pomen pa je vzpostavljanje odnosa do sveta in notranje zorenje. Zagotovo nismo verska šola. Res je, da pri nas praznujemo praznike, kot so božič in podobno, ampak to zaradi tradicije, ki obstaja v tem prostoru. Waldorfske šole so sicer razširjene po vseh celinah sveta in v različnih kulturnih okoljih, kar jasno kaže na širino in univerzalnost te pedagogike.

Se učenci vračajo tudi, ko izobraževanje pri vas končajo? Z mnogimi imamo še vedno stik in še pridejo k nam, vsaj enkrat na leto, ko imamo božični sejem. Takrat se vračajo vse generacije. Obstaja tudi klub nekdanjih učencev Waldorf alumni, v okviru katerega občasno organizirajo kulturne večere in družabna srečanja.

Kaj k položaju vaše šole prispeva dejstvo, da ste na Jankovićevi listi že devet let? Z MOL sodelujemo že od nastanka šole. Brez mestne in državne podpore waldorfske šole v Ljubljani sploh ne bi bilo.